Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Veliki Klek/Großglockner

gorisekgorazd@gmail.com
         [email protected]


Ob potoku Ködnitz


Ojla


Tudi pozimi menda postrežejo
s štrudlom


Odkrivanje ...


... velikana

 
Erzherzog-Johann-Hütte


Pastirica žgance kuha ...


"Idealno" za sestavljanko s čim
manjšimi koščki


Pallavicinijev žleb


Čez škrbino ...


... na vrh


Pogled v dolino ...


... in na goro


Starša z deco. Kot na Veliki
Martuljški Ponci
 


Tale slikca je pa samo za Iztoka


Med hojo res ni dolgčas


Visoke Ture iz šolskega
učbenika. Približno takšne imam
v spominu iz otroških let.


Cerkvica pri Lucknerhausu


Le kaj bi to bilo?

 
Saj si kar lušten, le rep ti je
odpadel. Pravzaprav del
brezove metle ...


Ti mi pa ne boš ušel ...


... ali pač! Aja, to bo nekaj 
drugega 


Ob vrnitvi na izhodišče

 
Podoba naslednjega jutra


Ko razgleda ni, je tudi tole dobro


Schleirfall ...


 ... s še bolj vodnato družbo


V Karnijskih Alpah (še) nisva
domača, a če sem ob prebiranju
vodnika Karnijskja potepanja
videl prav, sta zadaj v sredini
Kollinspitze in Kellerspitzen.


Na Mokrinah


Konjski špik nad Mokrinami

 

 Arhiv: Gorniška potepanja

sreda, 27. maj 2009, ob 05:35, Gorazd Gorišek, ogledov: 7448

Mali zvonček se je zbudil, očke trudne si pomel ... ;-)Gorniška potepanja: Valentin Stanič je »zamudil« en dan, midva skoraj dvesto sedem let, a kaj bi to. Uspešen vzpon je vedno vzrok za veselje in za roko prvaka Visokih Tur se je treba tudi v enaindvajsetem stoletju zelo potruditi. Gora je visoka in ob poslabšanju vremena ne pozna šale!

Na prvaka Visokih Tur

Markantna podoba Velikega Kleka (3798 m) se je vrsto let nastavljala najinim očem z LucknerhausDa se ne pozabivisokih domačih razglednikov. Kdaj se povzpeti nanj? Če naju je kaj odvračalo od izvedbe te ture, je bil to stavek v vodniku, da so na vršnem grebenu velikokrat nepregledne množice, ki si srčno želijo osvojiti najvišji avstrijski vrh. Izšlo se je presenetljivo dobro. Na praznični dan, ki je bil pri sosedih čisto navaden delovnik, je gora bolj ali manj samevala.

Veliki Klek

Valentin Stanič je »zamudil« en dan, midva skoraj dvesto sedem let, a kaj bi to. Uspešen vzpon je vedno vzrok za veselje in za roko prvaka Visokih Tur se je treba tudi v enaindvajsetem stoletju zelo potruditi. Gora je visoka in ob poslabšanju vremena ne pozna šale!

Ker avtomobilistični klubi v sosednjih državah vneto opozarjajo svoje rojake, kje naj se vozijo, da jim ne bo treba kupiti slovenske vinjete, naj še jaz napišem, da KalsNa obisku pri stanovskih tovariših ;-)se lahko do parkirišča pri Lucknerhausu (1920 m) nad Kalsom zelo spodobno pripeljemo po navadni cesti čez Korensko sedlo, po Ziljski dolini mimo Šmohorja do Koče-Mute, nato sledi kratek skok čez Ziljske Alpe v Zgornji Dravograd, odkoder do tirolskega Lienza in Kalsa ni več daleč. Slovenska imena sem seveda pobral z mojih »prazgodovinskih« zemljevidov. Danes se »mora« napisati: Hermagor, Kötschach-Mauthen, Oberdrauburg. Če boste šli na pot ob »najini« nočni uri, težav z gnečo sploh ne bo. Tudi kilometrov je manj kot po avtocestni (dravski) smeri mimo Spittala.

Tam daleč ... Großes Wiesbachhorn

Ko sem že ravno pri starih zemljevidih ... Na Kozlerjevem zemljovidu slovenskih dežel z letnico 1853 je zapisano kar Veliki Zvon, pod njim pa precej slovenskih imen vasi (Dole, Slap, Moriče ...) in tudi v 'Osrednje območje narodnega parka Visoke Ture' ali nekaj takega ;-)Kmetijskih in rokodelskih novicah iz Stüdlhütteleta 1859 lahko pri članku z naslovom Ozir po domovini avtorja Janka Vijanskega, ki se je skupaj s tovaršem Jurjem razgledoval z Ojstrice, beremo: »Razločila sva le malo krajev, kajti so vse doline pod nama v megli bile, akoravno je bilo blizu poldne. Sama bela Ljubljana, Veliki zvon (Grossglockner), Triglav, Koroške planine, Pohorske goščave in gornjoštajarske zelene gore ...«

Tudi krepko nad tri tisoč metri je življenje ...

Naj bo Veliki ali Groß, Klek, Zvon ali Glockner, na izhodišču se je bilo treba podvizati. Čeprav njegove veličine zaradi oblačnosti ni bilo videti, sva dobro vedela, da naju do vrha čaka dolga pot. Komaj sva začela, pa že počivaš ;-)Podrobnejši opis ture ter dodatna Nasprotnolistni kamnokrečnavodila in opozorila najdete v ustrezni literaturi (npr. Vrhovec, Mašera), tole bo le kratek povzetek: po desni strani potoka Ködnitz do Lucknerhütte (2241 m), naprej proti koči Stüdlhütte (2802 m), čez ledenik Ködnitzkees in po zavarovani poti do Erzherzog-Johann-Hütte (3454 m) na uravnavi Adlersruhe, nato po strmi znežni drči (»Glocknerleitl«, 35°) in skalah (I, izpostavljeno) na Kleinglockner (3783 m), sestop v škrbino Obere Glocknerscharte (3766 m), po izpostavljenem snežnem grebenčku čeznjo in nato čez gladke plošče (I-II) na vrh.

Ledenik Ködnitzkees

Še najina izkušnja. V oblačnem jutru sva pot do prve koče bolj ali manj prezehala. Za prijetno dobrodošlico je poskrbel nasprotnolistni kamnokreč, ki je zelo pripomogel k temu, da podoba Visokih Tur ni bila samo črno-bela. Za Proti AdlersruheTole je pa drag WC ;-)popestritev sva se vmes še malo skrivala, a na koncu vendarle našla eden drugega. Pod »štrudlom« naju je skrila gosta megla. S pomočjo markacij in gazi predhodnikov je šlo presenetljivo dobro, čeprav se ni videlo veliko dlje kot do lastnega nosu. Nad kočo, ki že skoraj dosega višino našega Triglava, se je za trenutek zjasnilo. Videla sva samo toliko, da zgoraj nekaj je, nato pa začela pravo dirko z vremenom. Megla se dvigala z isto hitrostjo kot midva. Na sredini ledenika pa se naju je vendarle usmilila. Najprej se je razkril vršni del, kmalu zatem pa je pred nama vstala celotna podoba mogočne gore. Čeprav sva bila že krepko nad tri tisoč metri, je bilo do vrha še daleč.

Čez plošče na Mali Klek

Skale pod »adlerco« sva dosegla malo višje kot uradna pot in se na samotni terasi najvišje ležeče koče v Vzhodnih Alpah dodobra spočila in v miru pripravila na zadnji del vzpona. Nad vremenom se res nisva mogla pritoževati, GlocknerleitlVrhpredvsem pa sva bila vesela, da na poti proti vrhu ni bilo nikakršne gneče. Še več. S prvim sestopajočim smo se pozdravili v snežni strmini nad kočo, z drugim pa v skalah nad njo. To je bilo vse. Ostra grebenska rez, sestop v škrbino, prestop čeznjo in vzpon na vrh so minili v blaženem miru. Tempo sva prilagodila svojim sposobnostim in se na avstrijski tron povzpela tako, kot bi bila nekje sredi domačih gorá, kjer sva v zadnjih letih komaj kdaj srečala kakšno sorodno dušo. Čas in vreme sta nama omogočala dolgo razgledovanje. »Morda bo pa vendarle še kdo prišel?« sva modrovala. Pa ga ni bilo. Tudi midva sva se počasi poslovila. Dolg pomladni dan se je že prevesil v drugo polovico.

Na grebenu

Tudi brez gneče je vršni del vzpona/sestopa zelo zahteven in terja dobršno mero previdnosti. Takoj ko se pobočje nad »adlerco« izravna, sva skozi strm prehod, Bližnjica 1 in ...... 'bližnjica' 2ki nama je padel v oči že ob vzponu, sestopila na ledenik in z njega naprej v dolino. Ni bilo dolgčas. Proti kočam pod Velikim Klekom se je vzpenjalo veliko ljudi. Obetal se je lep konec tedna ... Sestop sva zaključila po »najino«. Že čisto spodaj, kjer je pravzaprav že kolovoz, če ne kar cesta, naju je premamila bližnjica. Vsi vemo, kako je z njimi. Tokrat je slišala na ime »kratek izpostavljen greben«, ki je zahteval precej več časa kot sprehod naokoli. A kaj bi to ... Še predno so se začele resne težave, ga je bilo konec. Tudi preskakovanje potoka se je končalo brez neprostovoljne kopeli.

Če bi se ...

Še pred izhodiščem sva si ogledala zanimivo cerkvico, ki so jo zgradili med drugo svetovno vojno in s sprehodom čez cvetoče poljane končala s turo še SBR?Kolk ste fejst ;-)pred večernim mrakom. Med slastno večerjo, ki jo zna iz »nič« (beri: kuhalnik, voda in nekaj malega zraven – tisto »nekaj malega« je skrivnost, a je vedno zelo užitno) pripraviti samo Biserka, se je pri Lucknerhaus obetala prireditev. Dolga? Glasna? Kdo bi vedel ... Zbrali so se ljudje v zanimivih opravah, nekdo je povedal par besed, nekajkrat so ustrelili v zrak in vsega je bilo konec v nekaj minutah. Zahvalila sva se za predstavo in legla k počitku.

Ko ugaša dan ...

Po jutranjemu sprehodu skozi Kals in občudovanju mogočnih slapov v dolini pod njim je bilo treba domov, da pa dolga pot ne bi bila sama sebi namen, sva se nekje sredi Ziljske doline spomnila na prijazni greben Zahodnih Julijcev.

Za konec še to. Ali se na Velikem Kleku lahko »pridelata« še tista dva metra, ki manjkata do 3800 m? Lahko, a zdi se mi, da je o podrobnostih bolje molčati ...
 

eXTReMe Tracker