Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Ko zagorijo kresovi

Kamniški občan - Katja Trotošek: ... »Z vremenom jamarji nimamo težav, ne predstavlja nam nikakršne ovire ...«

»Ogenj je božanstvo, ki je človeku prineslo neodvisnost od zunanjih energetskih razmer. Zato ni čudno, da so bogovi zamerili Prometeju, ko je z Olimpa ukradel ogenj in ga dal ljudem. Kresovanje je praznik, ki ga častimo z ognjem. Sega daleč v pradavnino. Ker je ogenj zelo pomembna stvar, velike dogodke slavimo s prisotnostjo ognja. Mednje sodi tudi praznik dela. Tudi v času turških vpadov so po Sloveniji na hribih postavljali kresove, da so okolico opozarjali pred nevarnostjo,« so besede Vida Kregarja, ki nas po spremijo na praznični kres kamniških jamarjev.
Na predvečer 1. maja, praznika dela, so v naših krajih zagoreli kresovi. Več manjših, največji v Vrhpolju z višino 9,30 metrov oziroma s smrečico na vrhu kar 12 metrov. Prvomajsko kresovanje so po daljšem času pripra vili v Mekinjah, že več desetletij pa 1. maja kres zagori v dolini Kamniške Bele pri slikovitem slapu Orglice. Kresovanje je družabni dogodek, ki združi mlado in staro. Že samo postavljanje kresa je velika stvar. O tem smo se prepričali v družbi članov Jamarskega kluba Kamnik.

Vido
Naš kres ni prvomajski ne zagori na predvečer 1. maja, temveč v večernih urah prvega majskega dne. Prvomajski prazniki so dela prosti dnevi in jamarji imamo takrat več časa za sprehode v jame. Tako je bilo tudi. 1. maja 1977, ko smo v Zeleniških špicah v Kamniško-Savinjskih Alpah našli Kamniško jamo. Odkritje jame je bil za nas tako pomemben, velik dogodek, da smo ob prihodu iz jame naredili veselico, pripravili smo kres. Od takrat dalje vsako leto 1. maja v strugi Kamniške Bele iz zadovoljstva, da smo našli ne sicer najglobljo, zagotovo pa najdaljšo vodoravno jamo na Kamniškem, pripravimo kresovanje. Jamarsko prvo majsko praznovanje se prične z jutranjim obiskom Kamniške jame, ki je včasih obogaten s sveto mašo, nadaljuje se s pozno popoldansko peko odojka in zaključi z večernim kresom, jedačo in pijačo. V taboru po večini tudi prespimo, s seboj imamo šotore, spalne vreče in podobno. Kres pripravljamo jamarji. Običajno nas je med deset do petnajst, ve činoma smo to moški in otroci, včasih pa nam priskoči na pomoč tudi kakšna ženska roka. Postavljamo ga tudi več dni. Odvisno od vremena, števila in zagnanosti postavljalcev kresa. Kres postavimo v obliki pira mide iz smrekovega lesa. Počistimo gozd ob slapu Orglice, pri čemer posekamo več najpogostejših iglavcev, ki jih je napadel lubadar. Letos je bilo veliko posušenega drevja oziroma ostankov lubadarja, tako da bi lahko pripravili še veliko več, kot le en kres. Kres postavimo vedno v strugi Kamniške Bele, saj je potrebno poskrbeti za to, da ogenj ne bi zanetil požara v gozdu, čemur je prilagojena tudi višina kresa. Naš najvišji kres je v višino meril 8,70 metrov, postavljen pa je bil v obliki piramide. Letošnji meri nekaj več kot 5 metrov. Z vremenom jamarji nimamo težav, ne predstavlja nam nikakršne ovire, kres je do sedaj še vedno zagorel. Večjo nevarnost in skrb pri nas vzbujajo suho vreme, suha drevesa, podrast …

Udeležba na jamarskih kresih se giblje med 50 in 150. Ob kresu prepevamo, se pogovarjamo. Vzdušje je vedno sproščeno in prijetno. Že pred jamarji so imeli v dolini Kamniške Bele prvomajske tabore kamniški planinci, njihov mladinski odsek. Kresovanje so pripravili na predvečer prvega maja. Ko so planinci svojo aktivnost opustili, smo kresovanje pri slapu Orglice prevzeli kamniški jamarji. Vsekakor se je kresovanje razmahnilo z odkritjem Kamniške jame. Od takrat ga tudi ne pripravljamo več na predvečer prvega maja, temveč na dan odkritja jame 1. maja.

Klemen
Že 15 let sodelujem pri postavljanju kresa na Orglicah. Dobro in zelo rad se spominjam svojega otroštva, ko smo pred velikim jamarskim praznikom in postavljanjem kresa z družino že teden dni prej taborili v dolini Kamniške Bele. Življenje z naravo je bilo zelo zanimivo, zabavno in poučno. Zame je postala že kar tradicija, da vsako leto pridem na kresovanje na Orglice. Drugam se 1. maja oziroma na predvečer praznika dela sploh ne odpravim.

Rajko
Važno pri pripravljanju kresa je, da delo poteka v prijetnem, veselem vzdušju. Postavljanje kresa ne sme predstavljati prisile, ljudje ne smejo biti slabe volje. Le če vlada pozitivno razpoloženje, delo ni težko in z veseljem pomagaš pri pripravi kresa. Najpomembnejše pri postavljanju kresa je druženje. Tako kot pri postavljanju kresa, je med jamarji vedno luštno tudi na dan prvega maja, ob obisku jame in na kresovanju. Sproščeno, prijetno, simpatično. Ker tako v jamo, kot na kresovanje prihaja iz leta v leto več ljudi, seveda so še bolj množično obiskani okrogli jamarski jubileji, kres še rajši postavljamo. Kresovanje na Orglicah je postalo tradicionalno.

Špela in Petra
Na kres pri slapu Orglice sva letos prišli prvič. Zanj sva izvedeli od prijatelja, ki nama je navdušeno pripovedoval o večerni prvomajski pol urni hoji z naglavnimi lučkami po gozdu, ki je nagrajena z veličastnim kresom v strugi Kamniške Bele. Nisva mu povsem verjel~ a danes vidiva, da je imel prav. Zelo sva uživali, kres je res mogočen, krasno, je sedeti ob njem in gledati šviganje visokih, ognjenih zubljev ter poigravanje isker. Zelo toplo in lepo je v družbi jamarjev. Veselo prepevajo in se sproščeno pogovarjajo. Takšnega kresovanja bi si želeli večkrat v letu in še kje. Čeprav je res, da je lokacija tega kresa in tudi dan, ko se prižge zelo izvirna.
Pogosto se udeleživa prvomajskih kresov, ki pa jih je iz leta v leto manj in skromnejši so. Spomini na pretekla leta so res krasni. Koliko ljudi se je zbralo ... Kako veselo je bilo. Tudi sami sva enkrat, ko sva bili manjši, sodelovali pri postavljanju kresa v naši soseski. Če se ne motiva, je bil to zadnji večji kres v najini bližnji okolici, od tega pa je zagotovo že dvajset let. Ves teden smo pripravljali kres, od mladih do najstarejših. Vsa soseska. Da bi bil kres res najvišji v Kamniku, da bi se s svojo pridnostjo dokazali starejšim kolegom, smo otroci ne samo vlekli vejevje iz gozda, pospravljali kosovni material s kleti stanovanjskih blokov, na kres smo znosili celo otroško igrišče. Odrasli so nas gledali skozi okno in svarili naj tega ne počnemo. A bolj, ko so nas kregali, bolj veselo smo podirali ogrodje peskovnika, odra, uničevali gugalnice in vse to odnašali na kres. Največja ironija pri tem je bila, da sva na koncu na veličasten kres, ki se je prižgal malo pred polnočjo, zaspali. Ne samo midve, še več najinih mladih prijateljev. O kresu, njegovi višini, zgodbi, da so ga nekateri želeli že predhodno zažgati in junaštvu fanta-stražarja, ki jim je to preprečil, številčnem obisku smo v prihodnjih dneh le poslušali ...

Jože
Na kresovanju na Orglicah sem bil že večkrat. Petje, hrana, pijača, dobra družba je tisto, kar me vedno znova privabi v ta konec. Včeraj sem se udeležil tudi kresovanja na Vrhpolju. Organizatorji kresa se res potrudijo, pripravijo visok kres in poskrbijo za pravo zabavo. Tovrstnih druženj nam manjka. Pa mislim, da tudi tistega delavskega čuta. 1. maj je bil včasih za nas res· velik praznik. Praznik delavcev! Kres na Orglicah ima povsem drug namen in pomen. Prižge sel. maja zvečer, na dan, ko kamniški jamarji praznujejo svoj praznik.

Besedilo in fotografije: Katja Trotošek

Kamniški občan 13. maj 2011 PDF


V in pred Kamniško jamo

Foto: Boris Štupar

 

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti