Gorniška potepanja: Ko sva že mislila, da bova z izhodišča odšla brez velikih presenečenj, sva zagledala nekaj strašnega, nekaj velikega, nekaj, pred čimer ni imelo smisla bežati, saj bi naju najnevarnejša ameriška (pravzaprav britanska) zver pohrustala, še preden bi se dobro obrnila. Razmišljanje o tem, kaj počne velika mačka v domačih gorah, nama v danih razmerah ni veliko pomagalo ...
O imenih naših gorá
V Rezijo je daleč. Za slovenske razmere celo zelo daleč. Kjerkoli se nameniš v to prelepo dolino pod Kaninom, te čaka dolga pot. Najhitrejša je tista skozi Kanalsko dolino. Iz Ljubljane je do izhodišča v zatrepu Rezije sto osemdeset kilometrov, ki pa s štajerskim dodatkom narastejo do zelo spoštljivih številk. Z umirjeno vožnjo traja približno tri ure, a ker se nama v lepih dnevih nikamor ne mudi, sva zaradi fotografiranja med potjo pridelala še dodatno uro. Če bi bila z Goričkega, bi na zahodni konec slovenskega etničnega ozemlja verjetno potovala ves dan. In kdaj bi potem šla v hribe? Morda ponoči, ob polni luni. Pa da ne bo kdo še resno vzel …
Obstaja sicer še ena (po kilometrih krajša) pot do zverinic iz Rezije. Pelje ob Idrijci, Soči in Učji. Toda ta cesta od meje naprej ne omogoča kaj več kot kolesarsko hitrost, predvsem pa je tja do začetka maja zaprta zaradi snežnih plazov. Vsaj najine izkušnje zadnjih let so takšne. Nekajkrat se nama je že zgodilo, da ni bilo snega nikjer več, zadnja serpentina na rezijanski strani pa je bila še pošteno prekrita s snegom, ki je pozimi prihrumel skozi grapo nad cesto. Morda je zaprta tako dolgo tudi zaradi živali, ki potrebujejo na pómlad svoj mir. Najbrž ve Igor kaj več o tem. Zelo bi bil vesel, če bi napisal, kaj in kako je s prevoznostjo ceste iz Učje v Rezijo.
Ko sva se končno pripeljala do kraja Na Bili (pogledi na večino velikanov Julijskih Alp so pač zahtevali svoj čas), sva vendarle dosegla »Rozajanski kumün«, kot piše ob vstopu v Rezijo. Kmalu zatem, ko se v levo navzgor odcepi cesta v vasi Bela in Ravenca, sva zagledala svoj cilj – Veliko Babo. Za Stolbico postane cesta ozka in na vso moč vijugasta, nad vasjo Korito še bolj, a na koncu vendarle pripelje pod planino Kot. Še dobro, da sva imela s seboj najinega malčka in ne kakšne dolge škatle na štirih kolesih. Ko sva že mislila, da bova z izhodišča odšla brez velikih presenečenj, sva zagledala nekaj strašnega, nekaj velikega, nekaj, pred čimer ni imelo smisla bežati, saj bi naju najnevarnejša ameriška (pravzaprav britanska) zver pohrustala, še preden bi se dobro obrnila. Razmišljanje o tem, kaj počne velika mačka v domačih gorah, nama v danih razmerah ni veliko pomagalo. Čisto potiho sva se ji približala ter upala na najboljše ... In preživela! Jaguar je ostal čisto miren in krotek, tako da se je najin vzpon lahko začel.
Najprej sva se sprehodila do bližnje planine Kot, kjer so po širnih travnikih bujno cvetele pomladne rožice, nato pa poiskala označeno pot, ki naju je mimo majhnega, a slikovitega slapu pod izvirom Bile pripeljala do planine Gorinjë Bardo. Odtod je prelep pogled na Rezijo in vrhove okoli nje. Predvsem naju je pritegnil greben Muzcev, ki je, kljub temu da ne doseže višine dva tisoč metrov, videti zelo divji in »nepristopen«. Vzponi so tudi v resnici dolgi in zahtevni.
Na planini sva poiskala stezo, ki naju je usmerila proti vznožju Velike Babe. Kmalu sva zagledala rdečo konzervo – Bivak Manzano (1690 m). Stoji pod skalno ostrico, ki se imenuje Mulac (1804 m). Ne vem, ali ima kaj zveze z mulcem, a s svojo pojavo deluje zelo navihano. V bivaku sva našla vpisno knjigo CAI (italijanskega alpinističnega kluba). S prostorom Italijani res ne šparajo. Knjiga je vsaj dvakrat večja od vpisne knjige Planinske zveze Slovenije, polja v njej pa so razdeljena tako, da svoje podatke razvlečeno napišeš čez obe strani.Nad bivakom sva zamenjala »orodje« in se začela vzpenjati po strmi grapi na sedlo Med Baban (2030 m). Grapa je dovolj široka, tako da sva izbrala vsak svojo »špuro«. Da pa ne bi bil kdo prikrajšan, sva ju ob sestopu zamenjala. Na sedlu Med Baban se nama je odprla še druga polovica obzorja. Zagledala sva že znane podobe vzhodnih Julijcev, stopila na mejni greben in, tokrat lepo eden za drugim, nadaljevala proti vrhu Velike Babe (2160 m). Skalnih pragov, čez katere sva poplezavala poleti, ni bilo nikjer. Vse je bilo globoko pod snegom.
Na vrhu Velike Babe naju je pozdravil »dimnik«, ki je samo malo gledal iz snega. Poleti je bil kar pošteno visok. Odpreti ga nisva mogla, saj očitno še ni nihče zakuril v peči. Globoko spodaj se je lesketal modri trak Soče, nad njo pa greben Polovnika. Pogled v desno je odkril Kobariški Stol in za njim Matajur, ki naj bi se mu v lepi slovenščini reklo enako kot gori, na kateri sva sedela. Pavel Merkù bo že vedel, saj je raziskal ves zahodni del slovenskega etničnega prostora. Etimolog govori o tem, da je Matajur samo poslovenjena različica furlanskega imena Mataiur, nikjer pa nisem zasledil njegovega mnenja, zakaj smo prevzeli to ime. Skoraj si ne upam napisati svojega razmišljanja, ker imam premalo znanja za kaj takega, a bom vseeno poskusil. Morda lahko vzrok poiščemo v prepoznavnosti oziroma inovativnosti tujega imena. Velikih Bab je v Sloveniji, kolikor hočeš, Matajur je pa en sam, vsi vemo, kje je, in ne potrebujemo dodatnih razlag kot: »Veš, tista Baba nad …«
Verjetno se je isto zgodilo z Rombonom (Velikim vrhom) in z Montažem (Špikom nad Policami). Velikih vrhov imamo v Sloveniji že preveč, za Špik pa tudi vsi vemo, kje stoji in kakšen je. Mislim, da je to glavni razlog, zakaj smo nekatera imena vrhov pač poslovenili od bolj izvirnih sosedov – v tem primeru Furlanov. Sicer pa so tudi Italijani in Avstrijci zapisali precej pristnih slovenskih imen po svoje: Siroche Dolegne, Tanamea, Selenitza, Koschuta, Wertatscha ... Menim, da tudi Slovenci lahko ostanemo pri Montažu, Matajurju in Rombonu. Velikih vrhov je samo v Atlasu Slovenije šestinsedemdeset (76!), pa verjetno niso vsi, zato je »tisti Veliki vrh nad Bovcem, ki je visok 2208 metrov in kjer so potekali boji v prvi svetovni vojni« (medtem so nama pogled nanj že zakrili oblaki) še naprej lahko mirno Rombon. Pri Tumi sta Matajur in Baba enakopravni imeni, za Špik nad Policami trdi, da je to ime slišal pri domačinih v Ovčji vasi, in tudi Rombon je v Imenoslovju Julijskih Alp napisan zgolj v oklepaju, a leta (ne)uporabe so naredila svoje. Danes je za vse tri vrhove verjetno prepozno.
Tole moje besedičenje o imenih je brez vsake znanstvene osnove in upam, da me bodo ljudje, ki vedo veliko več od mene, popravili, če gre moje razmišljanje v napačno smer.
Obrnila sva se še na severno stran in ugledala Kaninovo skupino. Pogled je splaval od Male in Velike Črnelske špice preko Lope do piramidastega Prestreljenika z oknom na levi strani. Nadalje je žarel Visoki Kanin, kjer se greben obrne na jug in se čez Mali Kanin, Črni Vogel in Vrh Laške planje spusti na sedlo Med Baban, kamor sva se vrnila tudi midva. Mimo table, ki označuje začetek (ali konec) zahtevnega dela Ta visoke Rosojanske poti, sva sestopila v dolino.
Spodaj nisva odšla v levo na označeno pot, po kateri sva se povzpela, ampak sva nadaljevala kar po grapi navzdol. Spodaj naju je pričakal skok, ki pa ni povzročal večjih težav. Pri studencu sva pospravila »železje« in sestopila v pomlad. Vsenaokoli so naju prijazno pozdravljale pomladne cvetlice. Ko sva se s planine Gorinjë Bardo vrnila na planino Kot in naprej do avta, se mi je takoj zazdelo, da je nekaj drugače, kot je bilo zjutraj. Mačke ni bilo več, na svojega lastnika je čakal samo še najin malček, ki mu je od jutra skopnel ves sneg pod »nogami« ...
V vasi Korito sva se sprehodila do cerkve in pred njo zagledala spomenik, na katerem piše »Jüdi od Korïta«, zraven pa je naštetih precej pokrajin po svetu. Spodaj v Stolbici sva videla tablo, ki je vabila na »Ta lipo pot«. Kdaj drugič, saj bova v Rezijo zagotovo še prišla. Vstopila pa sva v vaško cerkev. Prostor za molitev in razmišljanje v miru in tišini. Midva sva recimo začela razmišljati, po kateri cesti bi se odpeljala domov. Zmagala je Reklanica. Peljala sva se pod visokimi stenami Strme peči in mimo številnih slapov. Najlepši od njih naju je čakal na koncu doline. Sliši na ime Goriuda. V naši literaturi sem našel zelo malo, le to da se planina nad njim imenuje Gorjuda (Atlas Slovenije), kar je morda samo poslovenjena različica furlanskega imena in pa da je Tuma v Imenoslovju Julijskih Alp zapisal: "Planina Goriuda di sopra 1407 m; pod njim planina Goriuch (na italijanskem zemljevidu Goriuda op. GG) di sotto 1107 m (iz slov. Ograda)." Reklanica že zelo dolgo poseljena s Furlanskim prebivalstvom. Na naše prednike pred petsto leti v tej divji dolini spominjajo samo še nekatera imena (Golic, Patoc), kot lahko preberemo pri Klinarju.
Skozi kratke, a zavite predore sva dosegla prelaz V Žlebeh (1190 m). To staro slovensko ime smo že skoraj vsi pozabili in prelazu med Reklanico in Jezersko dolino sedaj pravimo Nevejsko sedlo, kar je poslovenjena različica italijanskega imena Sella Nevea. Takoj ko sva se začela spuščati v Jezersko dolino, se nama je v vsej svoji lepoti razkril veličastni Mangrt. Meglice v njegovem vznožju in zahajajoči sončni žarki na vršni kupoli so ga naredili še mogočnejšega. Pravi himalajski prizor!
Pri Rabeljskem jezeru naju je napis povabil v Trbiž …