Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Velika Baba

gorisekgorazd@gmail.com
          [email protected]


Oltar, Velika in Mala
Martuljška Ponca


Srednja in Visoka Rateška Ponca

 
Dolina pod Poncami in Zelenci


Rezijanski grb


Planina Zgornje Brdo


Slap(ič)


Velika Baba


Velika in Mala Baba. O gorah v
ozadju teče beseda ...

 
Greben Muzcev


Pod sedlom Med Baban. Ali
kdo ve, odkod ime? Ni med
Babama. Tisto sedlo se imenuje
Med Babo ...


Veliki Babanski Skedenj

 
Vzhodni greben Kanina


Skutnik in Stolov greben


Če nisi pozoren nanje, se
lahko zelo slabo konča ...


Žaga in Srpenica z Velike Babe


Cesta skozi Učjo z odcepom
na Stol


Vrh Žlebi


Mimo Mulca v dolino


Skutnik


Planina Kot


Zjutraj ...


... in zvečer. Kdo je "pojedel"
sneg?


Mlada in poskočna Bela


Slap na potoku Barman pod
grebenom Muzcev

Opomba: Zemljepisna imena se
v rezijanščini velikokrat razlikujejo
od zapisa v knjižni slovenščini.
V objavi sem uporabil slednja.
Rezijanska najdete na
dvojezičnem italijanskem zemljevidu,
na obcestnih tablah in še kje.

 

Arhiv: Gorniška potepanja
 

 

sreda, 20. maj 2009, ob 05:35, Gorazd Gorišek, ogledov: 8430

Na koncu sva vendarle bežala. Z dvignjenimi rokami ...Gorniška potepanja: Ko sva že mislila, da bova z izhodišča odšla brez velikih presenečenj, sva zagledala nekaj strašnega, nekaj velikega, nekaj, pred čimer ni imelo smisla bežati, saj bi naju najnevarnejša ameriška (pravzaprav britanska) zver pohrustala, še preden bi se dobro obrnila. Razmišljanje o tem, kaj počne velika mačka v domačih gorah, nama v danih razmerah ni veliko pomagalo ...

O imenih naših gorá

 
V Rezijo je daleč. Za slovenske razmere celo zelo daleč. Kjerkoli se nameniš v to prelepo dolino pod Kaninom, te čaka dolga pot. Najhitrejša je tista skozi Razor nad Kranjsko GoroZelenciKanalsko dolino. Iz Ljubljane je do izhodišča v zatrepu Rezije sto osemdeset kilometrov, ki pa s štajerskim dodatkom narastejo do zelo spoštljivih številk. Z umirjeno vožnjo traja približno tri ure, a ker se nama v lepih dnevih nikamor ne mudi, sva zaradi fotografiranja med potjo pridelala še dodatno uro. Če bi bila z Goričkega, bi na zahodni konec slovenskega etničnega ozemlja verjetno potovala ves dan. In kdaj bi potem šla v hribe? Morda ponoči, ob polni luni. Pa da ne bo kdo še resno vzel …

Obstaja sicer še ena (po kilometrih krajša) pot do zverinic iz Rezije. Pelje ob Idrijci, Soči in Učji. Toda ta cesta od meje naprej ne omogoča kaj več kot Severno obličje MangrtaKrniška špica, Divja koza in Viškolesarsko hitrost, predvsem pa je tja do začetka maja zaprta zaradi snežnih plazov. Vsaj najine izkušnje zadnjih let so takšne. Nekajkrat se nama je že zgodilo, da ni bilo snega nikjer več, zadnja serpentina na rezijanski strani pa je bila še pošteno prekrita s snegom, ki je pozimi prihrumel skozi grapo nad cesto. Morda je zaprta tako dolgo tudi zaradi živali, ki potrebujejo na pómlad svoj mir. Najbrž ve Igor kaj več o tem. Zelo bi bil vesel, če bi napisal, kaj in kako je s prevoznostjo ceste iz Učje v Rezijo.

Dobrodošlica

Ko sva se končno pripeljala do kraja Na Bili (pogledi na večino velikanov Julijskih Alp so pač zahtevali svoj čas), sva vendarle dosegla »Rozajanski Bežimo, tecimo!kumün«, kot piše ob vstopu v Rezijo. Kmalu zatem, ko se v levo navzgor odcepi cesta v vasi Bela in Ravenca, sva zagledala svoj cilj – Veliko Babo. Za Stolbico postane cesta ozka in na vso moč vijugasta, nad vasjo Korito še bolj, a na koncu vendarle pripelje pod planino Kot. Pa sem te ujel! Z obema rokama ;-)Še dobro, da sva imela s seboj najinega malčka in ne kakšne dolge škatle na štirih kolesih. Ko sva že mislila, da bova z izhodišča odšla brez velikih presenečenj, sva zagledala nekaj strašnega, nekaj velikega, nekaj, pred čimer ni imelo smisla bežati, saj bi naju najnevarnejša ameriška (pravzaprav britanska) zver pohrustala, še preden bi se dobro obrnila. Razmišljanje o tem, kaj počne velika mačka v domačih gorah, nama v danih razmerah ni veliko pomagalo. Čisto potiho sva se ji približala ter upala na najboljše ... In preživela! Jaguar je ostal čisto miren in krotek, tako da se je najin vzpon lahko začel.

Ali se tudi ti bojiš velike mačke? ;-)

Najprej sva se sprehodila do bližnje planine Kot, kjer so po širnih travnikih bujno cvetele pomladne rožice, nato pa poiskala označeno pot, ki naju je Midva sva najboljši par ;-)Greben Muzcevmimo majhnega, a slikovitega slapu pod izvirom Bile pripeljala do planine Gorinjë Bardo. Odtod je prelep pogled na Rezijo in vrhove okoli nje. Predvsem naju je pritegnil greben Muzcev, ki je, kljub temu da ne doseže višine dva tisoč metrov, videti zelo divji in »nepristopen«. Vzponi so tudi v resnici dolgi in zahtevni.

Rezija s planine Zgornje Brdo

Na planini sva poiskala stezo, ki naju je usmerila proti vznožju Velike Babe. Kmalu sva zagledala rdečo konzervo – Bivak Manzano (1690 m). Stoji pod Vpisna knjigaskalno ostrico, ki se imenuje Mulac (1804 m). Ne vem, ali ima kaj zveze z mulcem, a s svojo pojavo deluje zelo navihano. V bivaku sva našla vpisno knjigo CAI (italijanskega alpinističnega Bivak Manzanokluba). S prostorom Italijani res ne šparajo. Knjiga je vsaj dvakrat večja od vpisne knjige Planinske zveze Slovenije, polja v njej pa so razdeljena tako, da svoje podatke razvlečeno napišeš čez obe strani.Nad bivakom sva zamenjala »orodje« in se začela vzpenjati po strmi grapi na sedlo Med Baban (2030 m). Grapa je dovolj široka, tako da sva izbrala vsak svojo »špuro«. Da pa ne bi bil kdo prikrajšan, sva ju ob sestopu zamenjala. Na sedlu Med Baban se nama je odprla še druga polovica obzorja. Zagledala sva že znane podobe vzhodnih Julijcev, stopila na mejni greben in, tokrat lepo eden za drugim, nadaljevala proti vrhu Velike Babe (2160 m). Skalnih pragov, čez katere sva poplezavala poleti, ni bilo nikjer. Vse je bilo globoko pod snegom.

Na vrhu Velike Babe naju je pozdravil »dimnik«, ki je samo malo gledal iz snega. Poleti je bil kar pošteno visok. Odpreti ga nisva mogla, saj očitno še ni nihče Na Veliki Babizakuril v peči. Globoko spodaj se je lesketal modri trak Soče, nad njo Kjer se Učja izlije v Sočo ...pa greben Polovnika. Pogled v desno je odkril Kobariški Stol in za njim Matajur, ki naj bi se mu v lepi slovenščini reklo enako kot gori, na kateri sva sedela. Pavel Merkù bo že vedel, saj je raziskal ves zahodni del slovenskega etničnega prostora. Etimolog govori o tem, da je Matajur samo poslovenjena različica furlanskega imena Mataiur, nikjer pa nisem zasledil njegovega mnenja, zakaj smo prevzeli to ime. Skoraj si ne upam napisati svojega razmišljanja, ker imam premalo znanja za kaj takega, a bom vseeno poskusil. Morda lahko vzrok poiščemo v prepoznavnosti oziroma inovativnosti tujega imena. Velikih Bab je v Sloveniji, kolikor hočeš, Matajur je pa en sam, vsi vemo, kje je, in ne potrebujemo dodatnih razlag kot: »Veš, tista Baba nad …«

Verjetno se je isto zgodilo z Rombonom (Velikim vrhom) in z Montažem (Špikom nad Policami). Velikih vrhov imamo v Sloveniji že preveč, za Špik pa Proti sedlu Med Babantudi vsi vemo, kje stoji in kakšen je. Mislim, da je to glavni razlog, zakaj smo nekatera imena vrhov pač poslovenili od bolj izvirnih sosedov – v tem primeru Furlanov. Sicer pa so tudi Italijani in Avstrijci zapisali precej pristnih slovenskih imen po svoje: Siroche Dolegne, Tanamea, Selenitza, Koschuta, Wertatscha ... Menim, da tudi Slovenci Velika Baba s sedla Med Babanlahko ostanemo pri Montažu, Matajurju in Rombonu. Velikih vrhov je samo v Atlasu Slovenije šestinsedemdeset (76!), pa verjetno niso vsi, zato je »tisti Veliki vrh nad Bovcem, ki je visok 2208 metrov in kjer so potekali boji v prvi svetovni vojni« (medtem so nama pogled nanj že zakrili oblaki) še naprej lahko mirno Rombon. Pri Tumi sta Matajur in Baba enakopravni imeni, za Špik nad Policami trdi, da je to ime slišal pri domačinih v Ovčji vasi, in tudi Rombon je v Imenoslovju Julijskih Alp napisan zgolj v oklepaju, a leta (ne)uporabe so naredila svoje. Danes je za vse tri vrhove verjetno prepozno.

Tole moje besedičenje o imenih je brez vsake znanstvene osnove in upam, da me bodo ljudje, ki vedo veliko več od mene, popravili, če gre moje razmišljanje v napačno smer.

Obrnila sva se še na severno stran in ugledala Kaninovo skupino. Pogled je splaval od Male in Velike Črnelske špice preko Lope do piramidastega 'Zgodovinski' PrestreljenikVrh ŽlebiPrestreljenika z oknom na levi strani. Nadalje je žarel Visoki Kanin, kjer se greben obrne na jug in se čez Mali Kanin, Črni Vogel in Vrh Laške planje spusti na sedlo Med Baban, kamor sva se vrnila tudi midva. Mimo table, ki označuje začetek (ali konec) zahtevnega dela Ta visoke Rosojanske poti, sva sestopila v dolino.

Spodaj nisva odšla v levo na označeno pot, po kateri sva se povzpela, ampak sva nadaljevala kar po grapi navzdol. Spodaj naju je pričakal skok, ki pa ni Resje že (še) cveteNavadni jetrnikpovzročal večjih težav. Pri studencu sva pospravila »železje« in sestopila v pomlad. Vsenaokoli so naju prijazno pozdravljale pomladne cvetlice. Ko sva se s planine Gorinjë Bardo vrnila na planino Kot in naprej do avta, se mi je takoj zazdelo, da je nekaj drugače, kot je bilo zjutraj. Mačke ni bilo več, na svojega lastnika je čakal samo še najin malček, ki mu je od jutra skopnel ves sneg pod »nogami« ...

Velika Baba s svojim Mulcem

V vasi Korito sva se sprehodila do cerkve in pred njo zagledala spomenik, na katerem piše »Jüdi od Korïta«, zraven pa je naštetih precej pokrajin po svetu. Bilo je nekoč ... Vas je skoraj prazna.Spodaj v Stolbici sva videla tablo, ki je vabila na »Ta lipo pot«. Kdaj drugič, saj bova v Rezijo Slap pod planino Gorjudazagotovo še prišla. Vstopila pa sva v vaško cerkev. Prostor za molitev in razmišljanje v miru in tišini. Midva sva recimo začela razmišljati, po kateri cesti bi se odpeljala domov. Zmagala je Reklanica. Peljala sva se pod visokimi stenami Strme peči in mimo številnih slapov. Najlepši od njih naju je čakal na koncu doline. Sliši na ime Goriuda. V naši literaturi sem našel zelo malo, le to da se planina nad njim imenuje Gorjuda (Atlas Slovenije), kar je morda samo poslovenjena različica furlanskega imena in pa da je Tuma v Imenoslovju Julijskih Alp zapisal: "Planina Goriuda di sopra 1407 m; pod njim planina Goriuch (na italijanskem zemljevidu Goriuda op. GG) di sotto 1107 m (iz slov. Ograda)." Reklanica že zelo dolgo poseljena s Furlanskim prebivalstvom. Na naše prednike pred petsto leti v tej divji dolini spominjajo samo še nekatera imena (Golic, Patoc), kot lahko preberemo pri Klinarju.

Skozi kratke, a zavite predore sva dosegla prelaz V Žlebeh (1190 m). To staro slovensko ime smo že skoraj vsi pozabili in prelazu med Reklanico in Jezersko V StolbiciVas Koritodolino sedaj pravimo Nevejsko sedlo, kar je poslovenjena različica italijanskega imena Sella Nevea. Takoj ko sva se začela spuščati v Jezersko dolino, se nama je v vsej svoji lepoti razkril veličastni Mangrt. Meglice v njegovem vznožju in zahajajoči sončni žarki na vršni kupoli so ga naredili še mogočnejšega. Pravi himalajski prizor!

Pri Rabeljskem jezeru naju je napis povabil v Trbiž …
 

Komentiraj (5):

Marjeta Štrukelj, sreda, 20. maj 2009, ob 07:16

Res, ni ravno najhitrejša varianta tista z Učje prek sedla Karnica v Rezijo, pa vendar menim, da jo morate nujno prevoziti, če hočete dojeti zaprtost in težko dostopnost s slovenske strani. Ko sva se nekoč po tej poti vračala iz Rezije domov, sva družno in soglasno komentirala prometni znak, ki je na nekem odseku visoko nad strugo Učje omejeval hitrost na 30 km/h: »Če si upaš…«

Sicer menim, da ga ni na tem spletu, ki bi ne vedel za vsaj glavne posebnosti Rezijanov, pa naj imenitni Gorazdov prispevek dopolnim samo s priporočilom: Milan Grego in Roberto Dapit sta izdala leta 2001 čudovito fotomonografijo Rezija, ki jo toplo priporočam v ogled, še posebno dobrodošla nam, zadrtim hribovcem, ki tako in tako staknemo vsako stezico, a kultura krajine, zgodovina, običaji, pa tudi sodobni način življenja domačinov nam kar »uidejo«, ker se predolgo zadržimo visoko v robeh in nas čaka še dolga pot do doma.

Bruno Fras, sreda, 20. maj 2009, ob 12:29

Zelo zanimiv in lepo pripravljen prispevek. Hvala in iskrene čestitke!
Mislim, da mnogi to lepo in malce skrito območje bolj slabo poznamo.
Bruno F.

Mitja Pelc, četrtek, 21. maj 2009, ob 08:25

Cesta iz Učeje v Rezijo je ponavadi prevozna za 1. maj, če ni več snega. Sicer gre za zelo nepomembno cestno povezavo, saj Rezijani v Učeji nimajo kaj dosti opravkov in tudi obratno. Cesta pozimi ni vzdrževana in tudi če ni snega, običajno ni prevozna, zaradi pogostih skalnih podorov za Učejo. Večkrat sem že obračal, tako nad Učejo kot nad Njivo, saj se niti karabinjerjem na MP, še manj pa vikendašem v Liščaci ni sanjalo, kako je s prevoznostjo ceste. Če je v Učeji oz Liščaci obvestilo, da cesta ni vzdrževana, potem je zelo velika verjetnost, da cesta tudi dejansko ni prevozna in je bolje izbrati drugo pot.

Stane Škrjanec, četrtek, 21. maj 2009, ob 19:14

Da bi vama, Gorazd, zdrav korak služil res dolgo, nam v veselje.

Gorazd Gorišek, ponedeljek, 25. maj 2009, ob 11:44

Hvala vsem! ;-)

eXTReMe Tracker