Delo - Sre, 05.10.05 - Simona Bandu: Izlet na goro Olševo
TRIP
Izlet na goro Olševo
Ko te prime, da bi zavriskal
Od Rogarjeve kmetije mimo Potočke zijalke proti Olševi – Vzpon na skoraj kot dva tisoč metrov visoko goro ponuja osupljiv razgled
Sveti Duh, nekoliko večji zaselek v hribovitem svetu Solčavskega, je v petek dopoldne počival v soncu, ki je že zgodaj obsijalo tamkajšnje kraje. Videti je bilo, kot da je mirno življenje steklo na vsaki domačiji po svoje, nekoliko živahneje je bilo le v bližnjih vasicah v dolini ter ob cesti od Solčave proti Svetemu Duhu, ki so jo urejali delavci. Počasi, brez vznemirjenja in precej brezskrbno – vsaj tako je delovalo, ko sva zapeljali mimo delovišča. Obiskovalcev v zadnjem času očitno ni bilo na pretek, saj so delavci precej radovedno zrli v avto, ki je začel riti po pravkar nasutem pesku. »Kam se pa vidve odpravljata?« so naju pobarali, ko sva se ustavili pri kmetiji Rogar, od koder vodi pot proti vrhu gore Olševe. »Na Olševo!« Jutro je bilo lepo in temu primerno razpoloženje. »No, pa zajuckajta z vrha!« so nama zaželeli za popotnico.
V gozd za domačijo Rogarjevih se proti Olševi, še prej pa proti Potočki zijalki, vzpenja strma pot, označena s tribarvnimi markacijami – planinski belo-rdeči krogi so obrobljeni še z zeleno barvo, kar pomeni, da poteka pot tik ob meji z Avstrijo. Zaradi obilnega deževja dan prej je bila precej razmočena. Videti je bilo, da je po bregu drla voda. Je pa bil zato pravi užitek zajeti svež in prečiščen zrak, ki ga je tu in tam prekinil vonj po razmočeni podrasti.
Pot je resda precej strma, a najin korak je gladko stekel – do prvega razpotja, ko so se markacije »skrile«. Po krajšem premisleku in razgledovanju (pri čemer se s kraja, na katerem sva neodločeno obstali, nisva premaknili niti za ped) sva izbrali »logično« smer. Seveda sva krenili v napačno. K sreči sva se kar hitro zavedeli, da se spuščava in da je že predolgo, odkar nisva uzrli nobene markacije, zato sva se vrnili na razpotje; tokrat sva se poleg razgledovanja sprehodili malce levo in desno in nemudoma odkrili nadaljevanje …
Tudi od razpotja se pot strmo dviga v gozd in kmalu pripelje do table, ki napoveduje mejo z Avstrijo. Še nekaj minut in gozd se je zlagoma razredčil ter odprl pogled na okoliške vrhove in dolino. Trenutke, kot je takšen, je težko opisati: okrog in okrog skalnate stene, obrasle s travno rušo in ponekod mahom, čedalje redkejša drevesa, v daljavi pa ostri vrhovi gora, ki se zdijo neosvojljive. Res te prime, da bi zavriskal!
Ozka stezica, ki vijuga proti vrhu, kmalu pripelje do znamenite jame, Potočke zijalke, ki dobesedno zija proti dolini. Klopci pred njo se ni dalo upreti, pa vendarle časa za brezskrbno posedanje ni bilo veliko. Vsaj tako je bilo mogoče sklepati po precej temnih oblakih, ki so se začeli nabirati okrog vrhov in zgradili pravcato streho. Raziskovanje zijalke in iskanje pračloveka sva odložili na vrnitev in pohiteli proti steni, opremljeni z jekleno vrvjo.
Vrh brez vrha
Pot od jame proti vrhu je nekoliko bolj izpostavljena in delno zavarovana z žico in klini, a je zato pestrejša, med drugim zaradi razgleda, ki se nenehno odpira z nje. Steza je na eni strani obdana z nizkoraslim grmičevjem in visokimi skalami, na drugi pa padajo v dolino široki travniki; ko pogled doseže dolino, se iz nje znova dvigne, dokler ne obstane na gorskem obroču. Razgled dobi drugo polovico, ko se stezica dvigne na greben in se z njega odpre še na koroško stran. Od tam se menda ob lepem vremenu vidi vse do avstrijskega Grossglocknerja. No, tokrat so se po nebu preganjali oblaki, na grebenu pa je poleg tega zavel še oster veter.
Olševa nima pravega vrha – pravzaprav ga naznanja osamljena skala sredi grebena, na kateri je skrinjica z vpisno knjigo in žigom. Za pot sva potrebovali dobro uro in pol, sva zadovoljno ugotovili (v planinskem vodniku sta za vzpon predvideni dobri dve uri), potem pa jo popihali nazaj v dolino, da bi čim prej pustili za sabo ledeni veter. Do zavetrja je bilo le nekaj minut, po poti nazaj pa se je sonček spet prikazal. Juhu! V hipu sva pozabili na slabo vremensko napoved, ki sva jo črnogledo (in pametno) postavljali med vzpenjanjem (takšna ugibanja so zmeraj zelo zanimiva, saj se pri nepoznavalcih spreminjajo hitreje, kot se vlečejo oblaki po nebu!).
Ko sva prikorakali z vrha, naju je pred kmetijo Rogarjevih pozdravil možakar. Tudi tokrat ni šlo mimo vremena – da sva imeli srečo, sva se pohvalili. »No, saj ženske jo imate vedno!« S smehom in pozdravom naju je prijazno pospremil nazaj v dolino.
Simona Bandur