Polet - Staša Lepej Bašelj: Treking po nepalskemu Jomsomu, dolini, ki jo objemajo najvišji vrhovi sveta.
Na letališču v Pokhari nas čaka manjše 20-sedežno letalo. Železna gajba ne vzbuja ravno zaupanja. Stevardesa se s težavo zrine po ozkem prehodu in nam s prijaznim nasmehom ponuja vato za ušesa in sladkorčke. Letalo se hrešče in mukoma odlepi od tal. Pred nami se blešči na desni strani vrh svete gore Mačapučareja, ki je po značilni obliki vrha imenovana Ribji rep, na levi pa vrh Anapurne. Krhka jeklena lupinica leti naravnost proti visokemu pobočju pred nami, proti prelazu Ghorepani. Tik pod nami so vrhovi najvišjih dreves in ko letalo preleti prelaz, imaš občutek, da se je s trupom dotaknilo travnate planote. Dramatično preleti prelaz. Na drugi strani prelaza se odpre pogled na nenavadno puščavsko pokrajino, podobno mesečevi površini. To je gorska puščava.
Nova trdnjava
Mestece Jomsom je sivo in zaprašeno. Glavna ulica je tlakovana z velikimi kamni, hiše kamnite, na terasi vsake hiše pa so zložene skladovnice drv. Jomsom (2720 m) je upravno središče Mustanga, pokrajine na skrajnem severu Nepala, ki meji na Tibet. Izvirno tibetansko ime tega mesta je Dzongsam, kar pomeni »Nova trdnjava«. Novi del mesta pa se imenuje Puthang ali Novi Jomsom.
Poleg letališča, zgrajenega l. 1962, ima Jomsom tudi vojaško bazo, ki je ograjena z bodečo žico in zastražena s stražarji, vojaško in civilno bolnišnico, šolo, več hotelov in turističnih agencij. Čez mesto teče reka Kali Gandaki, čez katero se pne več mostov, ki povezujejo novi in stari del Jomsoma. Mesto je dobesedno objeto od visokih vrhov Daulagirija, Nilgirija in Anapurne.
Največji prepih na svetu
Na območju Mustanga je kar osem od dvajsetih najvišjih vrhov vsega sveta. Kakšen razgled se ponuja tukaj v jasnem vremenu! Gore se v vsej svoji veličini, orjaškosti in mrzloti odstrejo našim pogledom in se, ovite v večni led, čudovito bleščijo v sončni svetlobi. Beli vrhovi so odeti s snegom, kot bi jih nekdo posul s sladkornim prahom. Na večer se gore ovijejo v mistično svetlobo in skrivnosten sijaj.
Reka Kali Gandaki – Črna reka je dobila svoje ime po barvi vode. Nasprotno od drugih nepalskih rek, ki izvirajo izpod himalajskih gora in ledenikov in so večinoma bistre temno zelene barve, nosi Kali Gandaki s seboj naplavine peščenega dna nekdanjega praoceana, s seboj nosi pesek gorske puščave, zato je motna in skoraj črne barve. V zimskih mesecih je struga suha, v poletnih mesecih in času monsuna pa se napolni z vodo, dežjem in staljenim snegom.
Reka si je izdolbla največji kanjon na svetu, saj teče med dvema osemtisočakoma: med Anapurno in Daulagirijem, ki sta med seboj oddaljena komaj 30 km, med njima pa teče kar 7000 m niže reka Kali Gandaki. Kanjon Kali Gandaki je, obkrožen z visokimi gorami, najgloblja razpoka na vsem svetu, ki ustvarja največji prepih na svetu.
Reka je izoblikovala veliko dolino s številnimi lepimi vasmi, kot so Kagbeni, Jomsom, Marpha in Tukuche. Domačini so večinoma budisti in se ukvarjajo s trgovino, turizmom in kmetijstvom. Leta 1966 so začeli na tem območju v okviru vladnega projekta uvajanja novih kmetijskih kultur saditi plantaže jabolk, s katerimi danes oskrbujejo ves Nepal ter jih razvažajo tudi zunaj meja. Mustang je tako na eni strani gorska puščava s pusto peščeno pokrajino, na drugi strani pa so obsežne plantaže jabolk in zelenjave.
Vse sivo in pusto pa noro lepo
Dobri dve uri in pol hoje od Jomsoma leži Marpha (2670 m), ki je eno najlepših mestec v tem delu Nepala. Mesti sta povezani s cesto, ki je bila zgrajena pred kratkim in je eno od čudes nove dobe. Do Jomsoma se je namreč še ne dolgo nazaj dalo priti le peš, z osli in konji in z letalom (iz Pokhare je sedem dni hoje), zdaj pa je mesto polno džipov. Takoj za mestom se začne prava puščava. Cesta je vklesana v kamen in skalo, makadamska in polna lukenj, za redkimi terenci in motoristi se dvigajo oblaki prahu in peska. Tu in tam je videti kakšno osamljeno drevo, upognjeno in ukrivljeno pod težo silnih vetrov, ob rečnem bregu rastejo osamljeni šopi suhe trave in trnasto nizko grmičevje. Drugje pa, kamor seže pogled, samo kamenje in pesek, vse sivo in pusto! Reka Kali Gandaki opravičuje svoje ime, blatna je, umazana in črna. Narava je v svoji asketski sivi lepoti veličastna. To je povsem drugačen Nepal, kot smo ga bili doslej vajeni. Tisti prej je bil poln zelenja in bujnega rastlinstva, tu pa širna praznina kamenja in peska, ujeta med najvišje gorske vrhove.
Magičen občutek skrivnosti
Marpo imenujejo tudi mesto jabolk ali jabolčna prestolnica. Slovi po čistoči in urejenosti, čeprav je videti od daleč zelo čudno, kot napol zgrajeno in v ruševinah. Od blizu pa kaže lepšo podobo. Na začetku mesta so molilni mlinčki in zastavice, vhod v mesto vodi skozi tempelj in glavna vrata v tibetanskem slogu. Glavno ulico obdajajo z obeh strani dvonadstropne hiše, pobarvane z belo barvo. Vsaka hiša ima v pritličju majhno trgovino, pred katero posedajo ženske in kar na ulici pletejo ročna dela iz volne ter delajo druge umetnine. Prodajalke prijazno pozdravljajo, potem pa so videti malo jezne, ker nič ne kupimo.
Nad ulicami Marphe je razpet transparent Lama's Dance and Folk Festival. množice domačinov, oblečenih v praznična oblačila, se zgrinjajo proti samostanu Tashi Lhakhang, ki je poznan tudi pod imenom Samdruling Gompa. To je budistični samostan, do katerega vodi dolgo in strmo stopnišče. Na začetku stopnic je ogromen molilni mlinček in več manjših mlinčkov, stopnišče pa je seveda okrašeno z molilnimi zastavicami. Že od spodaj slišimo zamolklo udarjanje bobnov. Oblečem si jopico, ker imam malce preveč razgaljena ramena. Pri vhodu se podpišemo v neko knjigo in vplačamo prostovoljni prispevek. Vsakemu od nas zavežejo okrog vratu svileni šal rumeno bele barve, pozdrav prišleku ter v znak spoštovanja in čaščenja. Sredi samostana je veliko dvorišče, ki je danes spremenjeno v oder, okrog pa posedajo kar po tleh gledalci in budno spremljajo dogajanje na odru. Med občinstvom so stari in mladi in otroci, vsi pražnje oblečeni, z veliko nakita, ženske lepo naličene. Na odru plešejo samo moški, oblečeni v groteskne velike maske. Za vsak ples posebej se preoblečejo, a so plesalci ves čas isti. Prepoznamo jih bo zguljenih in strganih supergah, ki se vidijo izpod dolgih oblačil. Plese spremlja glasba, ki jo igrajo budistični menihi, oblečeni v značilna bordo-oranžna oblačila. Glavni inštrumenti so pihala in bobni. Zanimivo je opazovati nastopajoče, še bolj pa domačine in njihove slikovite obraze. Slovesnost obredov daje magičen občutek skrivnostnosti, spokojnosti in odmaknjenosti časa.
V naročju Himalaje
Na obrobju mesta Jomsom je postaja za terence. Z lastnikom avtoparka se dogovorimo za prevoz v Kagbeni in Muktinath. Vožnja v eno smer stane 7000 rupij (70 evrov) za vso našo štiričlansko ekipo, vendar se nas mora peljati vsaj 14, drugače bomo plačali še dodatno za prazne sedeže. Uro in pol čakamo, da se nabere še nekaj potnikov. Vožnja traja uro in pol. Cesta je speljana skozi čisto puščavo, še bolj puščobno od tiste niže od Jomsoma. Niti enega drevesa ni nikjer, izginila sta trava in grmičevje. Le tu in tam poganja med peskom in skalami kak trnast suh grmiček. Nekaj več življenja in vegetacije je globoko spodaj na bregovih reke Kali Ghadaki, kjer so tik nad reko terase riževih polj in nekaj dreves, pa se jim s ceste ne da določiti vrste. Plodno zemljo varujejo visoke kamnite ograje, ki zadržujejo veter in kamenje, ki se kotali izpod strmih bregov. Ena najbolj znanih vasi je Kagbeni (2800 m), ki je bil nekdaj pomembno središče pri trgovanju s soljo med Tibetom in Nepalom. V Kagbeniju je budistični samostan, zgrajen že leta 1429. V samostanu hranijo menihi 800 let stare knjige z zlatimi in srebrnimi poslikavami. To mesto je bilo še pred dvesto leti del Tibeta. Pred kratkim so o Kagbeniju posneli film, ki v filmski zgodbi opisuje tudi pokrajino in življenje v tej krajih.
Gorska blaženost
Nad Kagbenijem in vse do Muktinatha se dvigajo strme skalnate in peščene pečine, v katerih je narava izdolbla jame. V njih bivajo tibetanski menihi in se predajajo asketskemu življenju in meditaciji.
Zdaj smo v naročju Himalaje. Globok mir, spokojnost. Vsak je zatopljen v svoje misli. Predajamo se tišini onstranstva. V ta mir zarežejo občasno kriki črnih vran, ki krožijo nad širno prostranostjo gorske puščave. Zajame nas občutek gorske blaženosti. Tako se baje imenuje čustveno stanje človeka, ki ga v visokih gorah zgrabi čudna blaženost, podobna ekstazi, najvišja stopnja vseh vtisov in občutkov. Orjaška veličina vrhov opozarja na našo osebno majhnost in nepomembnost.
Kjer so odpuščeni vsi grehi
Džip nas odloži v vasi Muktinath (3800 m), ki je poznan kot sveti kraj. To je edini sveti kraj na svetu, ki združuje dve različni religiji, ki se tukaj vzajemno dopolnjujeta, se podpirata in spoštujeta. Na praznik janai poornima, ko ob polni luni v avgustu hindujci častijo boga Šivo, in na praznik dasain, praznik boginje Kali, se zberejo v Muktinahtu romarji z vseh koncev Indije, Tibeta in Nepala. Muktinaht izhaja iz besed Mukti – nirvana, in Nath – Bog. Tibetanci imenujejo ta kraj Chumig Gyatsa ali Kraj stotih voda in velja za enega od 24 budističnih tantričnih krajev. Vozimo se skozi redke vasi s po nekaj kamnitimi hišami. Ob hišah stojijo statve in skromne lesene stojnice, na katerih so razstavljena ročna dela, predvsem tkanine in nakit. Pred vrati hiš so košare z drobnimi jabolki.
Romarjem, ki so vsaj enkrat v življenju obiskali ta tempelj, so odpuščeni vsi grehi, razbremenjeni so trpljenja in bolečin, zato primerjajo Muktinath z muslimansko Meko in krščanskim Jeruzalemom. Na tem kraju je najti vse glavne naravne elemente življenja: zemljo, zrak, vodo in večni ogenj. Glavno svetišče je pagoda, posvečena bogu Višni, ohranjevalcu vesolja.
Zakaj točno 108 pip?
V Muktinathu, ki leži več tisoč metrov nad morsko gladino in je oddaljen od katerega koli oceana, so našli fosile in ostanke primitivnih morskih bitij (amoniti). Fosili so stari 130 milijonov let, ko je bilo to območje še morsko dno. Hindujci verjamejo, da so ti fosili delčki njihovega boga Višnuja, saj naj bi se Višnu spremenil v kamen. Te legende so povezane z reko Kali Gandaki, zato je v njej polno črnih fosilnih kamnov, amonitov.
Za glavnim svetiščem je stena s 108 pipami, iz katerih teče sveta voda, nad njimi pa plapolajo molilne zastavice. Pipe so vdelane v kamnito steno in imajo obliko kravje glave, iz katerih teče ledeno mrzla voda iz reke Gantaki. Vsaka pipa ima drugačno obliko in je ovita s pisanimi trakovi. Romarji si z umivanjem v tej vodi sperejo negativno karmo, hinduisti pa verujejo, da je umivanje v sveti vodi jamstvo za odrešenje po smrti, zato imenujejo Muktinath tudi kraj zveličanja in odrešenja. Zakaj je pip ravno 108? V hindujski astrologiji je 12 zodiakovih znamenj in 9 planetov, kombinacija obojega prinese številko 108. Prav toliko je tudi kroglic na hindijskem moleku.
Muktinath je za romarje priljubljen tudi zaradi svetega večnega ognja (Jwala Mai), ki gori baje že 2000 let. Večni ogenj gori zaradi naravnega zemeljskega plina, ki je pod templjem. Legenda pravi, da je hindujski bog Brahma prižgal plamen in da ta gori večno, brez človekove pomoči.
Na območju samostana ljudje molijo, prižigajo kadila, sveče, ogenj, kipe bogov posipajo s prahom in cvetjem, se umivajo, berejo molitvenike, meditirajo in izvajajo nam neznane obrede. Vhod v tempelj, kjer gori živi ogenj, je zastrt z rožnato vijolično zaveso in ga straži uniformiran stražar.
Oči polne peska
V vasi nas čaka džip, s katerim smo se peljali gor. Vožnja do Jomsoma je tokrat stala pol manj, samo 3500 rupij. Spet je bilo treba čakati, da se zbere še kaj potnikov. Peljemo se do vasi Kagbeni, potem pa izstopim in do Jomsoma pešačim. Med krajema je osem kilometrov razdalje in le 80 m višinske razlike, vendar hodim tri ure, saj je višinska razlika še občutna. Voznik džipa se ne more načuditi nori turistki in še ženski povrh, ki plača prevoz do Jomsoma, a izstopi sredi poti in sama pešači po gorski puščavi kljub plačani vozovnici.
Hoja skozi samotno dolino je čudovita. Pot skozi puščavo, skozi divjo, a prelepo naravo. Iz smeri Jomsoma čedalje bolj piha, čez dolino se valijo pravi oblaki prahu. Prah sili v usta, v oči, za vrat. Sunki vetra popotnika skoraj podrejo, da s težavo lovi ravnotežje. Srečujem pastirje s čredami ovac in koz, ki radovedno ogledujejo samotno popotnico. Oči so polne peska.
Namaste
Gorska puščava v osrčju najvišjih himalajskih gora, ovitih v večni led in sneg, je edinstveno doživetje. Tukaj začutiš kruto, a čarobno lepo naravo. Hodili smo ob divjih rekah in prečkali krhke viseče mostove, napeljane čez njih. Srečevali smo prijazne ljudi, ki živijo preprosto in skromno življenje, ki se ves čas smehljajo in pozdravljajo z »namaste«. Spoznali smo budizem in hinduizem in se prepričali, da lahko dve različni veri živita skupaj v strpnosti, sožitju in medsebojnem spoštovanju. Tudi sami smo spoštljivo hodili v smeri urnega kazalca okrog budističnih stup, po levi strani obhodili obpotne templje v naravi, občudovali živopisane molilne zastavice in mrmrali mantro Om Mani Padme Hum.
Doma poskušam še nekaj časa zadržati tisti mir z gora, da me vsakdanji problemi ne bi takoj posrkali vase in znova izpraznili. Duša ostane še nekaj časa v Nepalu. Preberem čudovit ljubezenski roman Gora je mlada pisateljice Han Suyin, ki opisuje življenje v Nepalu, in Hessejevo Sidhartho, življenjsko zgodbo Bude.
Mogočnost Himalaje in Nepala nasploh je presunljiva.