Gorniška potepanja: Ali se planinske kavke umivajo? Seveda se ne, boste rekli. Hja, verjetno res ne, toda na Debeli peči imajo svojo kopalnico. Ne verjamete? Fotografija ne laže. Sicer je tuš na sliki malo narobe obrnjen, a ko bodo fehtarke ugotovile, da je osvežujoča poletna prha tisto pravo, bodo same odskakljale na pravo stran ...
Debeluška nad Pokljuko
Kaj napisati o dobrohotni debeluški? Kaj povedati o prijazni gori, ki na svojo vršno travnato ravnico vabi v vseh letnih časih? Seveda je pozimi obilno zasnežena, a v ugodnih razmerah ni prehud zalogaj tudi za tiste, ki jim s 
snegom prekrite poti niso pri srcu. S primerno opremo in znanjem boste zagotovo doživeli čudovit dan. A prosim vas, bodite previdni. Vrh je strmo odsekan! Že poleti ni dobro, da bi otroci preveč brezskrbno skakljali naokoli, v snegu pa je potrebna pri vseh še toliko večja previdnost. O mladih zaljubljencih, ki kakšnega poletnega ali jesenskega dne med tednom na mehki travi samotnega vrha zidajo gradove v oblakih, pa bolje, da niti ne govorim. Menda se takrat nič ne vidi in nič ne sliši. Padec v prepad je res zelo blizu! Dejanski in tudi tisti v prenesenem pomenu ...
Če vam je splužena cesta do parkirišča pod Lipanco, goro premočno približala, 
se na turo rajši podajte čez planino Javornik. Ob poti proti vrhu boste srečali veliko zanimivih prizorov, ki pridobijo z nekaj domišljije prav posrečene podobe. Nekaj se jih opazi med turo, druge pa šele doma ob urejanju in opazovanju fotografij.
Jutranje meglice so se razkadile in gore so se postavile na ogled v vsej svoji veličini. Že velikokrat videne so se nastavljale soncu z enega najlažje in 
najhitreje dostopnih dvatisočakov Julijskih Alp. Sedela sva na vrhu, se razgledovala, se spominjala in sanjarila ... Zahtevni grebeni in strme grape vzhodnega dela Julijcev, ki se razgrnejo z Debele peči, naju že vrsto let vabijo v svoj skrivnostni svet divje lepote. Najino večurno uživanje na vrhu so opazovale meglice. 
Nekaj časa so bile prijazne z 
nama, potem pa kot bi nama želele povedati, da je bilo dovolj neskončnih razgledov. Gora za goro je izginjala v megleni obroč. Na koncu je poleg Debele peči (2014 m) ostala na svetlem samo še ena izmed najtežje dostopnih gorá v Sloveniji. Visoki Rokav je megla ovila okrog in okrog. Le njegov vrh se ni pustil ujeti. Zelo dolgo je kljuboval, a se na koncu vendarle predal. Debela peč je »odhajala« zadnja. Ko je dokončno odšla v svet megle, sva se poslovila tudi midva.
Če vam je bil vzpon prekratek, si lahko turo dopolnite še s čim. Na Pokljuki je 
veliko zanimivih kotičkov, ki ne zahtevajo veliko časa za ogled. Barje Šijec in Vodnikov razglednik sta nama popestrila pozno popoldne in večer. Zaželela sva si, da bi megleni »sistem« do naslednjega jutra razpadel. Prisojna gora nad Vršičem je najine želje izpolnila v celoti.
Za konec še vprašanje. Ali se planinske kavke umivajo? Seveda se ne, boste rekli. Hja, verjetno res ne, toda na Debeli peči imajo svojo kopalnico. Ne verjamete? Fotografija ne laže. Sicer je tuš na sliki malo narobe obrnjen, a ko bodo fehtarke ugotovile, da je osvežujoča poletna prha tisto pravo, bodo same odskakljale na pravo stran ...