Slovenska planinska literatura je bogatejša za dve pomembni knjigi: Spomin in opomin gora in Čopov steber. Knjigi sta si na poseben način nasprotujoči.
Kronika
Čopov steber: šestdeset let brez smrtne nesreče
Ljubljana – Slovenska planinska literatura je bogatejša za dve pomembni knjigi: Spomin in opomin gora, kroniko smrtnih nesreč v slovenskih gorah, ki jo je s pomočjo več kot stotih sodelavcev izdal zdravnik, alpinist in gorski reševalec France Malešič, in knjigo Čopov steber – dvakrat prvič, avtoric Dušice Kunaver in Brigite Lipovec. Knjigi sta si na poseben način nasprotujoči.
Medtem ko prva opisuje 1965 smrtnih nesreč v slovenskih gorah od srednjega veka do konca prejšnjega leta, sta v knjigi Čopov steber avtorici zbrali in uredili pričevanja zmagovalcev legendarne smeri v Triglavski severni steni, v kateri v šestdesetih letih, odkar sta jo prva zmogla legendarna Joža Čop in Pavla Jesih, ni bilo nobene smrtne nesreče – čeprav so morali reševalci posredovati že prvič.
Natančnih podatkov, koliko alpinistov je do danes preplezalo Čopov steber, ni. Prvo zimsko ponovitev smeri je februarja 1968 opravila naveze Stane Belak - Šrauf, Aleš Kunaver in Anton Sazonov - Tonač. Planinska zveza je letos poleti vsem, ki so ga (pre)plezali, podelila spominska priznanja. Večino slave sta seveda pobrala prva, katerih vzpon je šel v zgodovino alpinizma. Tedaj že 52-letni Čop in Jesihova sta se smeri v centralnem triglavskem stebru lotila 26. junija 1945. Zaradi mraza in sneženja je soplezalka prvo noč omagala, pa tudi nahrbtnik s hrano in večino opreme ji je drugi dan padel iz rok. Legendarni Jeseničan je, ko je poskrbel za Jesihovo, v slabem vremenu in neopremljen do večera prosto preplezal najtežji del stene, ponoči tekel v dolino in se takoj zjutraj vrnil z reševalci. Zaradi megle niso mogli reševati in so po izčrpano Jesihovo prišli šele četrti dan.
Preostali deli Triglava za mnoge niso bili srečni kraji, saj se je, kot beremo v Malešičevi knjigi, največ gorskih nesreč v Sloveniji zgodilo prav na pobočjih očaka. Ob pogledu na spominske table ob poti proti vrhu se marsikomu zašibijo kolena in morda bi bilo res prav, kot se zavzemajo nekateri, da bi znamenja preselili na urejen predel nižje, kakršne že imamo v Vratih, v Tamarju ali v dolini Pišnice. Največ življenj alpinistov je vzela Severna stena, marsikoga pa je tudi »na novo rodila«. Tako je aprila 1946, dan pred triglavskim smukom, takrat 27-letni jeseniški smučar in olimpijec Tone Pogačnik smučal s Triglavskega ledenika v Kotel pod Triglavom. V megli je zgrešil smučino in v bližini Slovenske smeri zapeljal čez Severno steno. Padel je sto metrov, se s smučmi zapičil v sneg v grapi in ostal popolnima nepoškodovan. Joža Čop, ki ga je prišel reševat, je samo pripomnil: »Marsikaj sem že reševal, tako celega pa še ne.« Gospod je še danes pri 87 letih čil in dejaven.
Že pred ustanovitvijo Gorske reševalne službe 16. junija 1912 je bilo v slovenskih gorah precej nesreč in reševanj. Davnega leta 1777 je nad Srednjim vrhom plaz zasul osem domačinov, 1852. pa je prav tako plaz pod Poncami pokopal pet bogatih gospodarjev iz Rateč. Dokončna odločitev za ustanovitev GRS – v okviru tedanjega Slovenskega planinskega društva – je bila po Malešiču akcija štirih gorskih vodnikov iz Trente (Pavra, Tožbarja, Špika in Štruklja), ki so s pomočjo dveh Kranjskogorcev, Bobka in Rebrenka, leta 1909 iz severne stene Škrlatice v snežnem neurju rešili dr. Stojca iz Ljubljane. SPD je takrat izdal spominsko razglednico štirih vrlih Trentarjev. Prvo nočno stensko reševanje je potekalo maja 1952 iz stene Špika, kjer je zaradi padcev in izčrpanosti umrlo pet alpinistov, med njimi trije bratje Uršič s Štajerskega. GRS je po tem dogodku za nekaj let zašel v hudo krizo. Na razpotju je tudi danes, saj se sedanje vodstvo močno zavzema za reorganizacijo oziroma ustanovitev poklicne GRS.
Tomaž Branc