Gorenjski glas, 30.09.05, Razgledi – Stojan Saje: France Malešič je 33 let zbiral podatke o nesrečah
Razgledi
POGOVOR
Kamničan France Malešič je po poklicu zdravnik, po duši pa gornik. Kot gorski reševalec je 33 let zbiral podatke o nesrečah in jih strnil v knjigi Spomin in opomin gora
Nesreča kot dragocena izkušnja
France Malešič, zdravnik in gorski reševalec
Pred nedavnim je radovljiška založba Didakta izdala ob sodelovanju Uprave RS za zaščito in reševanje, Gorske reševalne službe Slovenije in drugih knjigo z naslovom Spomin in opomin gora. To je že drugo delo, ki ga je France Malešič prispeval za zbirko petih knjig Med gorskimi reševalci. Gre za kroniko smrtnih nesreč v slovenskih gorah, ki ima na 496 straneh 1965 opisov nesreč od 14. stoletja do danes. Dodanih je 111 opisov lažjih nesreč. Med opisi nesreč pred letom 1900 prevladujejo ne-sreče domačinov, ki so se ohranile po ljudskih pripovedih in zgodovinskih zapisih, pozneje pa tudi v časnikih in kronikah. Besedilo dopolnjujejo osebne slike in fotografije z reševanj; med 84 posnetki slednjih dogodkov jih je veliko prispeval novinar Mirko Kunšič. Kot je ocenil načelnik GRS Slovenije Toni Smolej, knjiga pomeni največji arhiv gorskih nesreč, bralcem pa ponuja kvalitetno preventivo. Lovro Stanovnik je v svoji recenziji zapisal: "Plod dolgoletnega dela, skrbnega zbiranja podatkov po najrazličnejših virih - iz kronološko urejenih opisov nesreč se bo bralec v večji meri zavedal nevarnosti v gorah in ne bo ponavljal napak, ki so druge stale življenje." Po predstavitvi knjige smo prosili Franceta Malešiča za pogovor o njegovih dejavnostih v gorah in razlogih za pisanje poučne literature.
Ste zdravnik, alpinist in gorski reševalec. Kaj se je pri vas začelo prej, študij medicine ali hoja v gore?
"Hoja v gore je bila del življenja v Mekinjah. Oče Janko in mama Pavla sta že prej hodila v hribe. Za to sta navdušila tudi pet otrok. Pri sedmih letih sem jokal, ker nisem smel na Kočno. Oče me je prvič vzel s seboj v gore, ko sem imel 11 let. Šla sva na Ojstrico, Planjavo in Konja, kar je bilo nepopisno doživetje. V hribe sem hodil tudi s prijatelji iz telovadnih in taborniških vrst. Plezati sem začel leta 1965, dve leti prej pa sem se vpisal na medicino. Zaradi študija nisem imel veliko časa, zato sem največ plezal v Kamniško-Savinjskih Alpah, ki jih dobro poznam. Leta 1968 smo štirje kamniški alpinisti odšli plezat v Francijo. V severni steni Aiguille Verte nas je pri sestopu zajel plaz in nas vlekel 300 metrov globoko. Pri tem se je Marjan Perčič smrtno ponesrečil, trije pa smo bili poškodovani. Takrat sem se usmeril v vzgojo pri planinstvu in alpinizmu."
Kdaj ste zašli med gorske reševalce, med katerimi ste delovali kot zdravnik?
"Leta 1968 so v kamniški postaji GRS povabili mlade alpiniste na vajo. Tisti, ki smo prišli med reševalce, srno dolgo ostali. Veliko sem se naučil od starejših. Še vedno sem tudi plezal in se ukvarjal z vzgojo v alpinizmu. Leta 1971, ko sem končal medicino, sem med plezanjem v Kamniških Alpah doživel še eno tragedijo, V Kalški gori je omahnil prijatelj Miha Lah. Ko sva prišla s soplezalcem do njega, mu nisem mogel več pomagati. Od tedaj sem bil prepričan, da sem se odločil prav. Kot zdravnik sem čutil potrebo, da ostanem gorski reševalec Takrat sem dobil službo v Otroški bolnišnici v Ljubljani, kjer sem dolgo delal. Veliko sem se ukvarjal z otroki in vodil izlete šolarjev v gore. Odkar sem invalidsko upokojen, sem manj aktiven v gorski reševalni službi."
Ob nesrečah ima zdravnik najbolj neposreden stik s ponesrečencem. Se vam je z mnogih reševanj v gorah posebej vtisnil v spomin kak dogodek?
Reševalnih akcij se je res nabralo veliko. Zelo hudo je bilo leta 1984, ko je prišlo do eksplozije plina in požara v turistični koči na Veliki planini. Tam je bilo sedem opečenih oseb. Z dežurnim zdravnikom in reševalci nas je bilo premalo za delo. Skušali smo najbolje pomagati opečenima ženskama in fantu, ki se je zelo bal injekcije proti bolečinam. Oskrbeli smo tudi malo manj opečena fantiča in spravili vse poškodovane v dolino. V poklicno zadoščenje mi je bilo, ko so med poznejšo analizo na oddelku za plastično kirurgijo dobro ocenili naše delo. V spominu mi je ostal tudi tragičen primer psihičnega bolnika. Zašel je nad Kamniško Bistrico in se smrtno ponesrečil. Ko smo ga našli po dveh tednih, je bila to huda izkušnja za reševalce. Meni so bili vzor pri delu starejši zdravniki, ki so bili med seboj različni. Pokojni dr. Andrej Robič je bil zelo praktičen. Močno podhlajeno planinko na Kriški gori je rešil z ogreto infuzijo, kar so v medicini sprejeli šele desetletja pozneje. Všeč mi je bil tudi dr. Evgen Vavken, ki je pomagal ob nesreči helikopterja med vajo na Krvavcu."
Spoznanja v gorah so bila podlaga za pisanje. Kaj ste napisali doslej?
Za papirnato planinstvo, kot temu pravim, je zaslužen pokojni Aleš Kunaver. Leta 1969 me je sprejel v komisijo za alpinizem in mi naložil skrb za vzgojno literaturo. Po prvem tečaju sem dopolnil in uredil plezalni priročnik Hoja in plezanje v gorah, ki sta ga napaisala Tine Mihelič in Tone Škarja. To knjigo smo še dvakrat dopolnili. Pomagal sem pri treh izdajah predavanj za alpiniste, inštruktorje in vodje šol. Leta 1978 sem uredil prvi učbenik Alpinistična šola. Kot soavtor sem sodeloval pri knjigi Prehrana v gorah. Za knjigo Pavleta Šegule Nevarnosti v gorah sem prispeval podatke o nesrečah. Komisija je izdala Našo alpinistično misel, zbornik člankov o planinstvu in alpinizmu. Zelo vesel sem, da sem zbral in uredil tudi dve planinski pesmarici z več kot tristo pesmimi."
Črno plat gorništva ste predstavili v Zgodovini reševanja v gorah nad Kamnikom ter knjigi Spomin in opomin gora. Kakšna je vsebina slednje?
"Prejšnja knjiga je nekako prehitela sedanjo. Imel sem že veliko gradiva o smrtnih nesrečah v naših gorah. Zdelo se mi je primerno, da zapise o reševanju v kamniškem pogorju zberem in objavim posebej. Knjiga je imela velik odmev in je pošla v enem letu. To me je dodatno spodbudilo, da končam Kroniko smrtnih nesreč v slovenskih gorah. Kot sem omenil, so me prizadele nesreče prijateljev in znancev. Bila bi škoda, če se ne bi ohranili podatki o teh in drugih nesrečah v gorah. Zavedal sem se, da so lahko nesreče dragocena izkušnja in poduk drugim, kako se izogniti nevarnosti. Naslov knjige razkriva, da je pisana v spomin mrtvim in opomin živim. Nastala je ob pomoči več kot sto sodelavcev in dolgem iskanju po številnih virih, zato ima ob zgodovinskem in kulturnem pomenu tudi vzgojni namen. Opisi nesreč v knjigi so razvrščeni po časovnih obdobjih; najprej od 14. stoletja do leta 1900, nato dvajseto stoletje z obdobjema obeh vojn in na koncu obdobje po letu 2000. Posameznih obdobij ni moč primerjati med sabo, ker so zelo različna. Kljub temu se kažejo značilnosti, ki se ponavljajo. Najbolj značilne nesreče sem obdelal v kratkem pregledu podatkov. Dodano je osebno kazalo Slovencev, ki so se ponesrečili v naših in tujih gorah. Vse to bo lahko osnova za podrobnejše analize nesreč in morda še kakšno lokalno kroniko gorskih reševalcev."