Iskanja - Stane Škrjanec: O sklepnem dejanju pristopa na Staničev vrh pa že same besede od silnega ugodja dodobra razganja! Občutek ob vnovičnem poprijemanju za čvrste, 'primorske' oprimke ter takiste stope, je po vztrajni zimi res nepopisen!
Na prvomajski predvečer se razcepljen odločam, kam naj na praznični dan pošljem svoj lačni korak. Visokogorje mi nič ne diši, takisto ne nizki suhi hribčki, ker sem jih v zadnjem času kar nekaj prehodil. Me pa naenkrat v misli prešine: »Staničev vrh?« Seveda. Znova, zakaj pa ne.
V ne ravno ranem jutru se v troje odpravimo v Kamniško Bistrico, kjer si že tako (pre)kratko turo še dodatno lagodno skrajšamo z vožnjo na Jermanco. Tam nas močno preseneti, ker smo v tem koncu skorajda sami. Markirani poti proti sedlu sledimo do tablice V Klinu in še malo naprej, na uravnavi nad bregom pa zavijemo desno. Sprva povsem neopazna stezica nas že po nekaj minutah pripelje v skrivnostni Repov kot.
Po prečenju treh skromnih snežnih jezikov nas prizor pod potjo, ki skozi izsekano ruševje vodi do krasnih tolmunov, dokončno presune! Dosežemo zgornji, najširši del ogromnega, z zemljo in snegom premešanega razpotegnjenega plazu, ki je s Planjavskih zelenic z vidno sledjo pljusknil čez stene ter izdatno napolnil dolgo strugo v dolini. Med previdnim prečenjem sem se iz firbca približal stenam z drsečim slapičem v bližini, a me je pogled v krajno zev pred njimi v hipu potegnil nazaj. Nad tolmuni smo zabredli v prve snežne zaplate ...
Vstop v lepo zalito pristopno grapo na greben, ki se izpne desno pod vršno glavo Staničevega vrha, smo poznavalsko zadeli povsem brez problema. Še več; zmehčane razmere v njej so nam dopustile celo, da smo raz Zeleniških dosegli brez uporabe zimske opreme.
Tu smo slednjo, kot tudi palice, v izogib odvečne teže postavili na stran ter se skozi lahek prehod pognali proti samemu vrhu.
Pred doseženim kopnim grebencem, ki pripelje na teme, smo naleteli še na nekaj snežišč, ki pa niso predstavljala večje ovire.
O sklepnem dejanju pristopa na Staničev vrh pa že same besede od silnega ugodja dodobra razganja! Občutek ob vnovičnem poprijemanju za čvrste, 'primorske' oprimke ter takiste stope, je po vztrajni zimi res nepopisen! Kratka, izpostavljena plezarija (mestoma II), je pravcati biser za uverturo v kopno sezono. Morda je popoln užitek tokrat skalil le sunkovit veter, ki je na vrhu dosegal prav zavidljive pospeške …
Občudovanja okolice si nismo mogli privoščili z veliko žlico, saj nas je zibalo kot barke na razburkanem morju. Kaj hitro smo pobrali šila in kopita ter se po smeri vzpona spustili v mirno zavetje. Med sestopom po grabnu me prestreli želja po turnem spustu nekoč v prihodnosti. Vsekakor pa bi bila tokrat neizvedljiva, ker se po površini 'svetlika' preobilo zapadnega kamenja. Po prečenju spodnje gomile plazu, se blatni kot majhni otroci pri avtu zedinimo – bilo je naravnost sijajno!