Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Košutica in Lokovnikov Grintovec

29.04.2009

četrtek, 30. april 2009, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 2040

Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Ona je karavanška spogledljivka, on pa poraščen in čokat zaobljenec, ki s svojega vrha najlepše razglede namenja vzvišeni sosedi.

Ona z vseh strani izziva s svojo drzno postavo, čeprav sploh ne seže do dveh tisočakov, ki gore uvrščajo v krog »resnih«, on pa ostaja v karavanškem povprečju zaradi (ne)ugleda, ki ga cenijo le gorniški posebneži, in nepomembne višine, eden tistih, po krivici zapostavljenih vršičev, ki jih najdemo obilo na severni in južni strani Karavank. Tam, kjer se na zahodu dolgi greben Košute prelomi na Ljubeljsko sedlo, se nad eno najlepših živih planin (kjer še pasejo) v Karavankah, nad Korošico, dvigne naša, skalnemu stožcu podobna ostroroba gora, ki se iz oči v oči spogleduje z južneje stoječim Velikim vrhom, višjim, mogočnejšim, a manj ljubkim, na severno plat pa vzvišeno zre nanj, ki si je s pomočjo Dovjakovega sedla našel zatočišče v njenih mrzlih, severnih nedrjih.

Košutica (1968 m) in Lokovnikov Grintovec (1809 m)

 

Ponižni Lokovnikov Grintovec (levo) in spogledljiva Košutica

Z Lokovnikovega Grintovca se na sever, na koroško stran, v Korotan, spusti široko grebensko sleme na Majerjevo planino in se preko poraščenega Petrovca izteče na obronkih Zgornjega in Srednjega Kota, od koder se lahko od Maleja skozi Hajnžev graben in mimo Hajnža po označeni poti vzpnemo na Dovjakovo (severno) in na Hajnževo (južno) sedlo. Z Dovjakovega sedla (sem lahko pridemo tudi z gorenjske strani, z Grunta na ljubeljskem grebenu) na vrh Lokovnikovega Grintovca je le četrt ure blagega vzpona skozi lep macesnov gozd, četrt ure, ki jih poplača razgled na vse, kar nam najlepšega in najmogočnejšega lahko dajo severne strmali Košute, te najbolj vznemirljive karavanške gorske skupine.

Onstran Dovjakovega sedla pa je vse drugače. Na vrh Košutice nas s sedla pripelje zahtevna neoznačena pot, glede na zdajšnje razmere bi ji lahko rekli kar brezpotje, čeprav je bila nekoč označena in celo zavarovana z nekaj železnimi klini, v vodnikih pa še vedno preberemo ime Pot Gerharda Orascha (Gerhard Orasch Steig). Ko po dobrih dvesto metrih zadihani stopimo na zahodni vrh Košutice (je glavni, z vpisno knjigo) in se ozremo naokrog, nas najprej vznemiri ostro zarezana škrbina pod našimi nogami in onstran nje našemu podoben, vzhodni vrh iste gore. Do tja je bilo nekoč potrebnega nekaj plezanja, zdajšnji sodobni časi pa so tudi to odpravili, saj nam tja čez pomagajo zanesljive jeklenice. Vendar, ko tako zremo z enega na drugi vrh dvoglave gore, začenjamo razumeti, zakaj Košutici, tej tako prisrčno po koroško imenovani gori, pravijo, predvsem na gorenjski strani, tudi Ljubeljska Baba.

In kako sem gor z juga? Tik pod Ljubeljem, pri spomeniku nekdanjim taboriščnikom, zasužnjenim graditeljem današnjega ljubeljskega predora, je naše izhodišče, od koder se lahko po dveh poteh, po lepo speljani lovski, neoznačeni, vendar dobro vidni poti, ki ji zlahka sledimo, in po kolovozu, označenem, vendar strmem in drobljivem, potrudimo na planino Korošico. Od planšarskega domovanja, ki v času paše nudi prijazno gostoljubje, se proti vzhodu odpravimo po označeni poti na Hajnževo sedlo (do sem tudi po že omenjeni poti s severa, s Koroške) in od tam na sever v strmali vzhodnega grebena Košutice, kjer sledimo dobro vidni, vendar neoznačeni stezici k vzhodnemu predvrhu. Tam, na ostrorobem, izpostavljenem grebenu naletimo na jeklenice in se jih s pridom oprimemo vse do vršnega pobočja, ki po njem kot po izpostavljeni nebeški lestvi romamo vse do vrha naše gore. Lažja pot nas na Košutico pripelje po zahodnem grebenu s Korošice, najbolj zagnani grebenski popotniki pa se bodo naše gore lotili na starem mejnem prehodu Ljubelj in se preko Rjave peči in po znameniti leseni lestvi povzpeli na Grunt, kjer se ljubeljska pot združi s tisto s Korošice.

Sem gor vzemite s seboj zemljevid Karavanke – osrednji del 1: 50.000, poglejte pa v knjigi Stanka Klinarja 55 krat Karavanke (PZS, 2005) ter Irene Mušič in Vladimirja Habjana Karavanke (Sidarta, 2007).

Mitja Košir
 

eXTReMe Tracker