Polet, 29.09.05 – Željko Kozinc: Zadnjica, veličastna dolina
Kako priti do najlepših visokogorskih pogledov v Julijcih brez grizenja kolen
Na svoji zemlji
Zadnjica, veličastna dolina pod Triglavom
Vrata k Triglavu
Kako priti do najlepših visokogorskih pogledov v Julijcih brez grizenja kolen v pripeki ali vzpenjanja prek klinov in jeklenic? Kako priti do gora najhitreje, le z lagodnim sprehodom? Dolina Zadnjice, ta vzhodni dolinski odcepek Trente, je pravi cilj za takšen namen. Tu se odpirajo vrata k Triglavu, dolina je bajno bogata z gorskimi prvobitnostmi in poetičnimi podrobnostmi. Le nekaj dobre pohodniške volje je treba za pot, ki sega od 700 do 1000 metrov nadmorske višine. Obiskovalec bo obnemel zaradi resnosti in veličastja dolinske zapore. Senčnost, po svoje tudi mračnost ima Zadnjica zaradi veličastnih gorskih sten, ki padajo vanjo. Zdi se kar ohromljena zaradi strašnih pez gora vsenaokoli. Triglav se z nje ne vidi, previsok je.
S poti na Triglav se lepo vidijo Kanjavec, Vodnikov vršac in Zadnjiški Ozebnik, pod njimi grezi Zadnjica
Dva kilometra se lahko peljete celo z avtom – do začetka poti na Kriške pode. Potem gre samo od sebe: po osončenih travnikih, mimo starih trentarskih stanov, iz katerih je morda še slišati Kugyjevo smrčanje; véliki in tudi v život zajetni pisec poetičnih spisov o Julijskih Alpah je namreč rad tu počival po junaških turah ali pred njimi. Še zložna vkrebrna cestica skozi gozd, in že se odpre veličasten zatrep doline Zadnjice, ki mu ni para v naših Alpah. Planinske steze in nekdanje vojaške mulatiere si tu z zadnjih naplavinskih izravnav jemljejo zalet na vse strani v meli, naleteni grohot, v strme globeli ali stene. Že takoj se začenjajo zalamljati, kakor da bi posnemale kačje vijuganje. A namesto kačjega sikanja se z njih kdaj zasliši švist divje koze ali svizca, kot spomin na drznost trentarskih gornikov, ki so se v svoje gore podajali iz življenjske nuje in šele potem iz nagona.
Spomladi vas tu ogluši grmeči zvok z domala dva kilometra visokega ostenja Kanjavca, najvišjega in za nekatere tudi najveličastnejšega ostenja v naših Alpah. Ves zatrep brni kakor zvon od belih zaves plazov, ki padajo le streljaj daleč, kjer ste obstali strmeči, plašni ob moči narave. Pogled se očarano dviga in spušča po čudovito prepadnem nizu reber in rež ali zobcev, ki režejo plazove in trebuhe meglic, in zaman išče, da bi se spočil na kakšni zaravnavi ali zaplati dreves. Kanjavec (2568 m) sicer ni posebno samosvoj, samotno in visoko stremeč špik, marveč je orjaški, proti severu navpik padajoči zid, ki ga zgoraj na desni strani krona tudi vrh Vršaca nad Zadnjico (2194 m). In tam je videti tudi črte slavne polkrožne planinske poti po severozahodnih policah Kanjavca. Blagor mu, ki jo prehodi! Od blizu občuti Kanjavčeve orjaške mere, njegove mrke, »kakor smrt neusmiljene puščave« (Kugy), njegove stolpe, nazobčane kot v zmajevem žrelu. Videl jih je tudi Valentin Vodnik (1758–1819). O njih je spisal odo Veršac, prvo slovensko umetno planinsko pesem: »Sklad na skladu se zdviguje/Golih verhov kamni zid,/Večni Mojster vkazuje:/Prid zidar se les učit.« Verjetno je prostozidar Vodnik ta framazonski navdih dobil v avgustu 1795, ko je bil na izletu v triglavskem pogorju, kakor je literarna zgodovina izvedela iz korespondence med njim in Žigom Zoisom.
Od velikega pelje pot k malemu, kar je morda bolj po človeški meri: k izvirom Krajcarice, nazaj na začetku doline. Treba je le poiskati njeno hudourniško strugo in v njej mahovnate skale za počitek; se z njih skloniti k vodi. Najslastnejši izvirki bodo srebrno beli skakljali čez dlani, ki jih bodo nosile v usta. Trentarski dušebrižnik Lutzenperger, ki je v 18. stoletju pri ljudstvu veljal za preroka, se je vsako jutro po maši odpravil do izvira, se pri njem odžejal in vsakokrat k vodi položil krajcar v zahvalo naravi, ki daje tako vodo. Od tod potoku ime, iz takih spominov tudi legende, ki kot snopi večernih žarkov osvetljujejo to bajno dolino. Le voda je ostala ista in resnična, vsem rodovom enako dodeljena, a ne vsem enako dragocena.
Izvir Krajcarice
Vzpon na Zadnjiški Ozebnik, na to samotno goro, že ni več izlet, ampak je kar že zahtevna planinska tura. Ampak recimo, da koga v zatrepu Zadnjice popadejo planinske mevlje, da bi šel više, kolikor mogoče više. Kam naj gre? Na Kriške pode obiskat biserna Kriška jezera, čez Dolič na očaka Triglava, na Prehodavce in naprej na Lepo Špičje in v Dolino Triglavskih jezer? Na vsakega od teh ciljev vabijo iz Zadnjice lepo shojene mulatjere. Ampak do večera se ne bo vrnil. Istega dne se lahko z gorsko turo v žepu vrne v Trento, le če v lepem in jasnem vremenu stopi na Zadnjiški Ozebnik. To je širok in masiven vrh, ki ga je tudi Kugy imel zelo rad zaradi lepega razgleda. Na njem dobiš redek in drugačen pogled na staro druščino, ki jo planinec tako ljubi: Bavški Grintavec, Razor, Triglav, Kanjavec, Lepo Špičje …
kdo bi vse našteval, kar je najbolj drznega in ostrega na tem našem delčku planeta. Na Ozebnik se pride iz Zadnjice po serpentinasti mulatjeri skozi strmi in koritasti Zadnjiški dol. Vmes je studenec. Čez poldrugo uro pridemo za širok travnat preval Čez Dol (1632 m). Od tod imamo še dobro uro na Zadnjiški Ozebnik, ki je razmeroma lahko dostopen. Vendar markirane poti nanj ni! Pobočje, ki ga pošilja k nam, je prepreženo s pastirskimi stezami in ostanki mulatjer, ki pa se vse bolj zaraščajo. Na prevalu je treba poiskati stezo, ki se sto metrov više priključi na zasilno mulatjero. Po njej jo je treba ubrati na desno. In že šibate proti vrhu sledeč težko opazni poti, ki se skuša prebijati med gostim rušjem. A samo v jasnem! In dovolj zgodaj! Malo neustrašnosti in smisla za orientacijo, pa bo šlo. Nagrada je redek, res redek razgled.
Besedilo in foto Željko Kozinc