Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

ŽELJKO KOZINC: pisatelj, novinar, izletničar ...

  26.04.09


Moje najljubše poti

 

sreda, 29. april 2009, ob 05:30, Dušan Škodič, ogledov: 2257

Nedelo - Tanja Jaklič: Ko lep dan pokliče, je Željko Kozinc na poti. Sedemsto jih je prehodil in popisal najprej po časopisju, potem je zgodbe strnil v štirih knjigah in
jim pred dnevi dodal novo.

Imenuje se Moje najljubše poti in je izbor starih in novih smeri. Malo je k temu pripomogla avtorjeva sedemdesetletnica, nekaj založniška vnema (Založba Modrijan je njegov sopotnik že dolgo) in desetletnica serije. Dolgoletni Delov novinar, scenarist, pesnik in pisatelj je zdaj upokojenec, ki ima veliko časa. To pove brez cinizma in z dodatkom, da je za vse izlete v zadnjih dvanajstih letih porabil le po dva dni na teden.

Serija štirih knjig Lep dan kliče in zdaj še zbirka Moje najljubše poti imata za sabo lepo številko – 28 tisoč prodanih izvodov. Tudi pri nas se torej da pisati knjižne uspešnice!

S knjigo smo očitno zadeli tržno nišo, in to kljub temu, da imamo Slovenci dobro razvito krajevno in krajinsko potopisje že od Rudolfa Badjure naprej. Vendar so moje knjige malo drugačne. Večinoma so vsi vodniki usmerjeni k zelo usposobljenemu, aktivnemu pohodniku, ki potrebuje le osnovne podatke, časovnice, višine, gostišča, sam pa sem se tega le delno držal. Pri vsakem izletu so sicer zapisani dostopi, a o vsakem kraju sem poskušal sestaviti predvsem njegovo zgodbo, ki je iskala vire na različnih področjih, veliko pa so dodala moja opažanja, novinarska izkustva. Bil sem zadovoljen, ko sem izvedel, da knjige kupujejo tudi hendikepirani ljudje, to je ostareli, bolni, invalidi, ki ob zapisih in fotografijah podoživijo izlete, na katere sami ne morejo.

Nastopil je torej spet čas zgodb.

Ja, ljudje iščejo globlji pogled v kraj, ki ga obiščejo, in tu sem poskušal dodati nekaj svojega. Seveda knjige izhajajo tudi iz mojega dolgoletnega novinarskega dela. Ravnokar je minilo petdeset let, kar sem prišel v časopisno hišo Delo. Že na začetku sem se usmeril v literarno novinarstvo, reporterstvo, kot radoveden potepuški tip sem veliko hodil po Sloveniji in lahko rečem, da sem jo neštetokrat prevozil. V zrelih letih sem se potovanj lotil sistematično, v časopisju sem objavil kakšnih 700 izletov, bolje rečeno krajepisov, 500 pa sem jih potem zbral v štirih knjigah. Najprej nisem imel nobene posebne metode pri izbiranju izletniških točk, ko pa je prva knjiga zbudila dober odmev, sem dobil spodbudo za bolj načrtno, študiozno delo. O tem malem, a neskončno bogatem svetu Slovenije sem dobil veliko podatkov v znanstveni in umetniški literaturi, ki sem jo v reporterskem pogledu presnovil in naredil zgodbe … V slovenskem prirodoslovju, zgodovini, narodopisju, literarni zgodovini je vse že opisano, a hkrati zakopano in zaprašeno leži po knjižnicah, da se človek zboji, da se bogato gradivo pogreza vse globlje. Sam sem se dokopal do marsičesa, poiskal odgovore na številna vprašanja. Nočem domišljavo reči, da sem vse enciklopedično zajel, na preprost doživljajski način pa gotovo. Ugotovil sem, da je izletništvo del stare slovenske kulture, ki se je začela z romanji in nadaljevala s pohodništvom, potovanji, izleti … Izletništvo po svoje daje življenju pospešek, duši pa počitek.

Odkrivanje Slovenije se sliši kot velika beseda, a če naštejem le nekaj krajev, ki ste jih prehodili – Hmeljnik, vas Metnaj, hrib Obolno ... –, potem ste nekakšen »izumitelj« prostorov, ki smo jih pozabili, spregledali ali sploh nikoli vedeli zanje.

Ne poznam države, ki bi bila z izletniškimi točkami tako raznovrstna, tako prijazna do izletnikov, od družabnega, prijateljskega pohodništva do iskanja zatišij in samot. Mislim, da je izletništvo v deželi tolikerih možnosti idealno območje za drugačen življenjski stil, za iskanje lepote, miru, sproščenosti, za druženje v družini in s prijatelji. Po eni strani se pohodništvo pri nas krepi, po drugi pa ljudje v mestih postajajo naravi odtujeni, boječi, nekateri silijo v zapečke, nekateri v razne senzacije in drastljivosti, ki jih trosi potrošništvo. Mislim, da je ta dežela ne glede na svoje ekološke zavoženosti še zmeraj zelo lepa, svetla, ljubezni vredna.

Knjiga Moje najljubše poti je pika na i vašemu delu, tako vsaj piše na platnici. Mar to pomeni, da ste se ustavili?

Odkrivanje novih poti je, kaže, moja usoda. Morda je napočil čas kritičnosti do tega dela. Srečujem svoje bralce, vidim, da berejo knjigo, nekateri me prepoznajo in potem debatiramo, z nekaterimi tudi polemiziram. Jasno, vse v mojih knjigah je osebno, dogaja se mi, da mi kdo reče, pošteno ste me potegnili, sploh ni bil tako lahek dostop, kot ste zapisali … Lahko pa povem, da že pripravljam knjigo izletov za Ljubljančane.

Smo torej Ljubljančani posebni ljudje za poseben priročnik?

Ah, ne. Samo tako lep izletniški krog imamo, za skoke v naravo recimo po službi. Zbranih imam že 75 točk, od najbolj preprostih, kot je Šmarnogorska Grmada, do Konjšice pri Litiji, kjer je pokopan slavni dirigent Carlos Kleiber z ženo.

Kras je za vas pomežik Sredozemlja, Koroška dežela stare zvestobe. Pravzaprav bi bila prava oznaka vaših knjig poetično potopisje.

Svoje pisanje bi morda lahko označil kot geopoetiko. Seveda ne morem zakriti svojega osebnega stila, ki se nagiba k literaturi, tako je bilo že v mojem novinarstvu. Sem pa tudi pisatelj. Po naključju je sočasno pri Založbi Modrijan izšel tudi moj roman Votel kamen, ki obravnava novinarstvo in je poskus globinskega videnja počasnega razpadanja moralnih razsežnosti v novinarstvu. Noben novinar še ni napisal literarnega dela o svojem poklicu, bolje povedano službi, ker delamo s svojim spominom in zavestjo kot svinja z mehom. Sem ga napisal pač sam. Izogibal pa sem se živim modelom, da ne bi bila stvar površna in banalna.

Ne gre in ne gre mi iz glave tale vaš stavek: »Krvavica je nizka, a samozavestna gorska osebnost.« Človek bi kar poletel k njej …

Z besedami hočeš ustvariti neka trenja, ki naj povlečejo bralca. Kar se tiče Krvavice, res je nekaj posebnega. Vsi okoliški hribi so višji od nje, a so brez obraza. Krvavica pa ima tako posebno obliko, da se pogled ustavi prav na njej. In potem še ta njena rdeča stena, eno od prizorišč najbolj turbulentne slovenske ljubezenske zgodbe, Veronike Deseniške in Friderika Celjskega.

Pravzaprav je Veronika stalnica vaših poti.

Tukaj jo lovijo, tam jo poskušajo utopiti, spet drugje jo mečejo čez steno … Tako človek na lastno kožo kliče veter zgodovine. Miti nam vedno bogatijo življenje, lepšajo poglede in občutja. Miti so zmeraj na strani življenja.

Kje ste našli po vašem najlepšo jaso na svetu Kunč?

V Kočevskem rogu sem iskal eno izmed nepreštevnih slovenskih ledenih jam, nenadoma pa vidim prečudovit prostor tik ob njej, kjer so samo podrte hiše, ostanki kočevarskega in povojnega gospodarjenja … Pridem torej tja, v tiste hiše duhov, vidim strohnele lisice, klasično podobo stopnic, ki nikamor ne peljejo, dimnik brez peči … Skratka, srečam se s spominom pokrajine, nekoga, ki je to deželico z veliko ljubeznijo kultiviral, obdeloval njive, sadil češnje. Propad vzbuja temno nostalgijo, a tudi občutke lepote. Gorje pa, če iščeš Kunč brez dobrega zemljevida.

Na začetku kariere ste hoteli obiskati vsako slovensko vas.

To je bila seveda mladostniška lahkomiselnost. Ni mogoče obiskati vsega, treba pa si je za to prizadevati.

Vas moti, da ste po mnogih pesniških zbirkah, scenarijih, romanih zdaj v očeh javnosti predvsem – izletničar?

Nič. Moje delo je podobno tipkam na klaviaturi. Z desno roko tolčem po višjih, bolj slišnih tonih. Moja publicistika je torej glasnejša. Z levo roko igram bolj zase, zatišno, globlje tone, poezijo in prozo. Naj jo sliši, kdor ima za to uho. Nekaj pa je gotovo: z izleti, pa četudi so manj ambiciozno napisani kot moja literatura, ljudem več dam.

Gospod Kozinc, ste sploh kdaj, ko je vreme lepo in na obzorju nič temnega, doma?

Nisem upokojenec, ki tarna, da nima časa. Jaz ga imam veliko in sedemsto izletov sem naredil v dvanajstih letih, pa sem torej v povprečju samo dvakrat na teden kam odšel. En dan sem porabil za pisanje in razvijanje fotografij. Skratka, po svetu letam le tri dni na teden. Velikokrat s stalno prijateljsko družbo, s sinom ali ženo, na polovico izletov pa sam, ker nihče nima časa ali pa se komu kakšna moja ideja zdi prav nora. Sploh pa, kako je samota blagodejna, če ti ni dolgčas.

Nam izdate, kje je najlepši razgled v Sloveniji?

Kot bi me vprašali, kje je najlepša ženska v Sloveniji … Pojavil pa se je problem, kako naj toliko prekrasnih razgledov različno opišem, kaj vem, Trdinov vrh, Vetrnik, Boč, Svete gore … evo, pa nisem prišel niti do polovice razgledov samo na slovenski vzhodni meji. Marsikakšen razgled mi je ostal tudi nejasen, kajti Slovenija je pogosto dežela difuzne svetlobe, megličavosti, nizkih oblakov ...

Ima vsaka »najljubša« pot tudi dobro gostilno?

Ne. Bralci pa tudi gostilničarji so me večkrat prepričevali, naj v knjigi dodam še gostišča. Vendar sem sklenil, da ne bom delal nikomur reklame, še posebno ne gostilni, ki je danes morda dobra, čez tri leta pa zanič. Navsezadnje moraš biti pa tudi verodostojen.

Tanja Jaklič

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker