Prazniki v polnem razmahu.
Ker so prazniki, sicer težko zamerim ljudem, da se jim ne da poslati kake novice, sam pa moram vseeno napisati nekaj. Zato tokrat malo več misli o alpinizmu. Zadnjič sem imel poln inbox, pa sem malo izpustil dosežke športnih plezalcev v skali in na tekmah. A o tem je bilo že veliko na teh in drugih straneh. Edini vzpon, ki sem ga zasledil in bi bilo škoda, da ga ne omenim (zlasti zaradi mladosti), je vzpon Davida Lešnika in Jana Pinterja (AAO Kozjak), ki sta, 18.04., preplezala smer Paranoik (VII+, 180 m) v Klemenči Peči. Smer se jima je zdela dobra in lepa, bolj redki svedrovci v smeri pa dajo nekaj več priokusa resnosti.
Zlati cepin
Ko sem brskal za novicami, začuda ni bilo novic o zlatem cepinu. Sobota, 25.04., je bil datum, ko naj bi se pozno zvečer razodela resnica, kdo je kralj gora. Ali je šlo kaj narobe, da ne vemo še nič? ali pa po dolgem času Chamonix ponovno prevzema prvenstvo v pojmovanju in vrednotenju alpinističnih dosežkov: teden alpinizma, ki je pod kuliso Mt. Blanca s serijo predavanj in predstavitev ob plezanju v alpinistični meki lahko nepredstavljivo doživetje. Ob tem, ko število predavateljev skupaj z nominacijami postane visoko dvomestno število, je res skoraj nepomembno, kdo je tisti najboljši. Ali zato ni 'uradnih rezultatov'; vsi ki so prišli, so najboljši, za tisto piko na i boste pa že zvedeli?
Šli so še korak dlje in pri izboru niso zgolj upoštevali vseh navedenih izhodišč, ampak poiskali najbolj žlahtne predstavnike za posamezne kriterije. Tako so skupno podelili kar pet zlatih cepinov. Posebni priznanji za pravi gorniški duh in za življensko delo ter kar tri 'ta prave' zlate cepine, le da sedaj ni čisto jasno, kateri je tisti najbolj pravi. Walter Bonatti je eno najimenitnejših alpinističnih imen in če kdo ni bral Njegovih gora, fuj ga bodi. Nesebično reševanje Inaki Ochoe na Annapurni je samo po sebi dejanje, ki šteje največ in postavlja alpinizem visoko na lestvici vrednot. Zlati cepini za dosežke v alpinizmu so bili letos trije. Za raziskovalni duh so nagradili vzpon japonske odprave na Kamet (7756 m). Nepreplezana stena in vzpon v alpskem slogu je uspel Kazuya Hiraide in Kei Taniguchi, ki je tako postala prva ženska dobitnica cepina. Za alpinistično avanturo so nagradili prav tako japonsko odpravo v severno steno Kalanke (6931 m), ki so kljub tridnevnem poslabšanju vremena vztrajali in dosegli vrh. Ponovno prosti vzpon v alpskem slogu (oba težave do M5). In nazadnje še za tehnično najtežji vzpon, ki sta ga dobila Ueli Steck in Simon Anthamatten za smer Checkmate (M7, 6, A0) v Kumbuju.
Mogoče ima slednji še največjo lepotno napako – to da v celoti ni bil prosto preplezan, kar je nedvomno trend v alpinizmu že nekaj let, je gotovo lepotna napaka visoki oceni navkljub. Čeprav se osebno nagibam, da je važen predvsem pristop k vzponu in želja preplezati smer čimbolj čisto, pa od najboljših vseeno pričakujem, da jim to tudi uspe. A glej ga zlomka. Prav ta vzpon je bil kot edini že objavljen kot nedvoumen zmagovalec letošnjih cepinov. Ob tem sicer niti najmanj ne obsojam alpinistov, toda tudi v preteklosti je bil najverjetneje prav pritisk pokroviteljev tisti, ki je pokvaril prireditev. Zato danes želim ekipi organizatorjev predvsem, da v bodoče ne bo preveč malikovala 'zlatih telet', ampak bo z iskrivim in neugnanim duhom sama sledila osnovnim idejam alpinizma, ki jih je zapisala za vodilo prireditve in za kriterije izbora. Hudič se tako ali tako vedno skriva v podrobnostih.
Vse ima svojo ceno
In še za konec. Ko smo Slovenci, natančneje so Pavle Kozjek, Boris Lorenčič in Marko Prezelj leta 2007 prejeli zlata cepina, je Marko kot ponavadi nekaj godrnjal o smiselnosti takega početja. V skalu s kamniško tradicijo je predlagal: 'pejmo raj u hribe, k'r tam je tko lepo'. In ideja se je po samo letu dni spremenila v nekaj zelo alpinizmu prijaznega. Če je torej Marku dejansko uspelo spremeniti sporočilo in potek podelitve, je to v zadnjih letih brez dvoma eden večjih prispevkov slovenskega alpinista v svetovno zakladnico realiziranih idej. Mogoče prireditelj še zbira novice, kaj se je dobrega preplezalo in še to doda v končni povzetek dogajanja, skupaj s prejemniki nagrad. Če vse to drži in bo približno tako tudi ostalo, bo to vsekakor postal teden, ki se ga ne sme zamuditi.
Spomin na zimo
Zima je prinesla kar nekaj solidnih vzponov, veliko alpinistov je dobro spoznalo Alpe, kjer prednačijo vzponi v Matterhornu. Slapov je bilo letos ogromno, neprekinjene padavine pa so vsaj tiste bolj previdne odvrnile od vzponov. In previdnost je v tem primeru gotovo mati modrosti. Najbolj pa bi nam moral ostati v spominu vzpon Andreja Grmovška in Marka Lukiča v smeri No siesta. Oglejte si nekaj slik, saj povedo dovolj – običajno več kot besede?
O zboru alpinistov sem pisal že zadnjič, tokrat dodajam samo link na stran AO Rašica, kjer si lahko v galeriji ogledate fotografije celodnevnega dogajanja do jutranjih ur.
Pa pišite po plezalskih podvigih, preden pičite pit pivo. (alp.ple@planid.org)
Peter Mežnar