Gorenjski glas - Igor Kavčič: Rudi Zaman - alpinist, planinec, jadralec, ljubitelj kulture, pesnik, oče šestih otrok z zgodbo, polno življenjskih preizkušenj, tako prijetnih kot neprijetnih, ki bi jo veljalo zapisati.

"Ah, vsak človek ima svojo edinstveno in neponovljivo življenjsko zgodbo," skromno odgovori Rudi Zaman, lastnik založbe Didakta, ki letos praznuje 20 let delovanja. Predseduje upravnemu odboru Slovenskega knjižnega sejma, dolga leta je bil predsednik stanovskega Društva slovenskih založnikov, aktiven je na številnih področjih, ki so povezana z založništvom, hkrati pa lahko na vsakem knjižnem sejmu doma in v tujini s ponosom reče, da prihaja z Didakte. Pogovarjala sva se o knjigah in ... pa saj sem zapisal, Rudi Zaman bi nekoč lahko zapisal tudi svojo zgodbo.

Vzemiva za primer. Sem Janez Kolenc in sem se pri vas oglasil, če bi založili moj knjižni prvenec, sodoben roman o sodobnih temah. Zelo aktualno branje, nekaj sociale, marginalne skupine, ljubezenska zgodba, prepletena s kriminalom in umorom v čudnih okoliščinah …

»Roman bodo v branje sprejeli naši uredniki, ga prebrali in če bodo njihova mnenja različna, bomo vaše besedilo ponudili še strokovnjaku s področja, ki ga v knjigi obravnavate, ker pa gre tokrat za leposlovje, ga bomo bržkone prepustili še zunanjemu honorarnemu uredniku, literarnemu poznavalcu. Sledil bo uredniški sestanek in če je roman sprejemljiv, kar pomeni, da ga bo mogoče tudi prodati, potem vam bomo na naslednjem sestanku ponudili avtorsko pogodbo. Glede na to, da gre za prvenec, bi bil vaš delež od 8 do 10 odstotkov od prodanih izvodov oziroma manjši pavšal do ponatisa. Ob ponatisu bi vaš delež seveda popravili. Taka je nekako uveljavljena formula. Če bodo vsi bralci roman ocenili za povprečnega ali slabšega, in povem vam, tega je na trgu ogromno, se vam bomo zahvalili in vam povedali, da morda poskusite še pri kakšni drugi založbi. Založba z 20-letnim ugledom, kot je naša, si enostavno ne more privoščiti izdajanja povprečnih romanov.«

"S Trstom in Celovcem se naš prodajni krog neha. Ko v Londonu zmanjka angleškega trga, gredo še malo v Ameriko, pa malo v Avstralijo, ob tem pa jim kakšno malenkost pokupimo še mi, Slovenci."

Uspešen ali neuspešen nastop pri nekaj založnikih lahko avtorja kaj hitro kategorizira med » obetavne« ali »raje prenehajte s pisanjem«, na voljo je seveda še izdaja romana v samozaložbi …

»Če je roman v osnovi kolikor toliko sprejemljiv, potem z vami sodeluje izkušen urednik, s katerim predebatirate zgodbo, vaš slog … Če postanete tako imenovani hišni avtor, potem s to uredniško ekipo sodelujete tudi naprej, s čimer lahko tudi avtorsko rastete.«

Knjigo je kakopak potrebno tudi prodati, ali bi, glede na to, da je v tem času res ogromno piscev in del različnih literarnih zvrsti in žanrov, torej veljalo pri tem dodati, da ne gre zgolj za umetnost, ampak v pozitivnem pomenu besede tudi za obrt?

»Večja, kot je založba, bolj pisanje postane tudi obrt. Podjetništvo. To sicer ni dobro za duha, ampak je na žalost tako. Potem ko se število zaposlenih v založbi veča, se je vsake knjige potrebno lotiti podjetniško. Lahko seveda delaš kompromise, izbiraš naslove, kot rečeno »za dušo«, ali pa vrhunske avtorje, vselej pa moraš paziti, da je vzporedno s tem tudi prav toliko komercialnejšega, lažje prodajljivega tiska. Tako je mogoče pokrivati celotno poslovanje in prelivati denar iz enega v drugi projekt, da pride vsaj do pozitivne ničle, sicer založba lahko zaide v težave. Poglejte primer Mihelača. Založba je imela preveč dober, preveč vrhunski program leposlovja, tako proze kot pesniških zbirk. Preveč za tako majhen slovenski prostor. S Trstom in Celovcem se naš prodajni krog neha. Ko v Londonu zmanjka angleškega trga, gredo še malo v Ameriko, pa malo v Avstralijo, ob tem pa jim kakšno malenkost pokupimo še mi, Slovenci.«

Študentski založbi se je z romanom Čefurji raus!, Gorana Vojnovića dobro posrečilo ali pa so imeli nos za pravo stvar?
»Prvi urednik, ki je v roke dobil roman, je najbrž razmišljal, da ta ni tako slab, da gre za odsev našega časa in bi se mogoče zadeva dobro prodajala. Pazljivo so startali s prvo naklado, kasneje je svoj lonček primaknila še politika, to je povečalo medijsko odzivnost, kar pomeni toliko tisoč kupcev iz radovednosti … Tudi nam se je v vseh teh letih zgodilo, da je katera od knjig zaradi dobrega medijskega odziva bila bolje prodajana, kot bi bila sicer.«

Knjiga z naslovom Sam, ki jo je napisal Tomo Česen, je bila ena takih, mar ne?
»Drži. V dveh mesecih smo prodali 10 tisoč izvodov. Knjiga je šla po vsej Evropi. Takrat je bila naša založba še na začetku in je bil tak prodajni uspeh zelo pomemben za nas. Spomnim se, ko sem nesel prvih sto izvodov v Ljubljano v knjigarno Konzorcij in ko sem se popoldne vrnil v Radovljico, je zazvonil telefon, ko so mi iz Konzorcija naročali »100 knjig Česna«. Da sem jih pred nekaj urami dostavil, pa so mi odgovorili, da je že vse šlo, da potrebujejo novih sto. Tudi lani smo imeli velik uspeh z Bučarjevo knjigo Rojstvo države. Zelo previdnih 1500 izvodov prve naklade je hitro pošlo, knjiga pa je doživela še dva ponatisa.«

Za Česne in Bučarje je očitno treba imeti nos, oba sta sicer bolj kot po pisanju, prepoznavna na drugih področjih, pa vendarle, ste jih vzeli pod svoje okrilje tudi zato, ker sta oba Gorenjca?
»Tudi sam sem en kos alpinista in pri Tomu Česnu je bila pravzaprav pika na i to, da sem ga prepričal, naj napiše knjigo. Pri Francetu Bučarju je bilo drugače. On je pri različnih slovenskih založbah izdal že veliko knjig in kot mi je povedal, koliko so jih prodali, se je številka vedno vrtela med 500 in 800 izvodi. Zato smo bili tudi mi previdni pri prvi nakladi. Ampak izid je sovpadal s stanjem duha v Sloveniji, bile so volitve za predsednika države in vsi so želeli prebrati, kaj o tem meni eminentni mislec, kot je Bučar. Prav na dan, ko bo izšel ta intervju, bomo na novinarski konferenci predstavili nadaljevanje, ki ima naslov Prihodnost Slovenije. Verjamem, da bo tudi ta Bučarjeva knjiga dobro sprejeta.«

Kako ste pravzaprav zajadrali v založništvo? Bili ste učitelj matematike in tehnike …
»V Ljubljani, odkoder izhajam, sem v šoli 10 let poučeval matematiko in predvsem tehniko, občasno pa v večerni šoli še fiziko. S kolegi smo ugotavljali, da je relativno malo učbenikov in gradiv za te predmete ali pa so ti zelo slabi. Ko je prišel Markovičev zakon, ki je dovoljeval tudi ustanavljanje zasebnih založb, smo se prijatelji takoj odločili za založbo. Zagotovo smo bili prva zasebna založba na Gorenjskem, najbrž pa tudi v Sloveniji in najprej smo začeli z izdajanjem delovnih zvezkov za slovenščino, matematiko, ki so bili razgrabljeni. Sledili so učbeniki, začeli smo intenzivno sodelovati s strokovnjaki posameznih področij …«

Od tod ime Didakta …
»Tako nekako. Sprva smo želeli posegati samo po šolskem polju, učbenikih, priročnikih, vzgoji, a smo kmalu ugotovili, da bi svoje delovanje lahko razširili tudi na druga področja. Tako so skozi pore mojega alpinizma v založbo prišle planinske knjige, sledile so knjige, povezane z navtiko oziroma jadranjem, saj tudi sam jadram. Pri nas so izšle tri knjige na žalost pokojnega Jureta Šterka, pa knjiga Jožeta Mušiča, prvega Slovenca, ki je objadral svet. Knjiga Melodija vetra je izšla v nakladi več kot 5000 izvodov in je bila zelo iskana med bralci. V nadaljevanju smo ugotovili, da imamo dober nos tudi za otroške knjige, začeli smo izdajati tudi dva stripa Asterix in Snoopy, pa priročnike o vzgoji otrok …«

Kot sva že govorila, ste ugriznili tudi v jabolko leposlovja …
»K temu nas je najbolj spodbudilo dejstvo, da je Cankarjeva založba iz programa ukinila serijo Nobelovci. Sam sem rad kupoval Nobelovce in se odločil, da ta zbirka nikakor ne sme izginiti. Tako je ob subvenciji z ministrstva za kulturo izšlo že dvanajst del nobelovcev. Ponavadi poiščemo najbolj znano v slovenščino še ne prevedeno delo aktualnega Nobelovega nagrajenca. Kasneje smo začeli pripravljati tudi zbirko Gostosevci z bolj ali manj znanimi imeni sodobne literature. Žal pa pri subvencijah največkrat izpademo. Tu ne manjka protekcionizma.«

Še vedno?
»Včasih sem slišal stavek, ko se je kdo pritoževal čez Didakto, ki je imela prepoznaven program, pa ni dobila denarja, češ kar naj jim njihovi dajo denar. Ja, kdo pa so naši. Tega še danes ne vem.«

Če še malo ostaneva pri domačem leposlovju, skoraj ne poznam založnika, ki bi se razen izjem pohvalilo z dobro prodajo domačega leposlovja?
»Slovenci imamo nekaj odličnih pisateljev, a naj takoj dodam, da so ti v prodajnem smislu povsem pri repu. Ljudje raje kupujejo in si izposojajo tuje razvpite knjige, kot je recimo Da Vincijeva šifra in podobne. Slovenska dela so nekoliko bolj zanimiva le, če dobijo kakšno nagrado, največji ugled ima Kresnik, ki je tudi medijsko dobro podprt, sicer pa ni pretiranega zanimanja za naše avtorje. Pri povprečnem bralcu obstaja nekak predsodek, da je slovenski avtor leposlovja prezahteven, da gre predvsem za težko in zafrustrirano branje, kar ni povsem res. Imamo nekoliko zahtevnejše avtorje, kot sta na primer Drago Jančar ali pa Dušan Merc, pa tudi take, ki so ljudem bližji, naj omenim Bogdana Novaka na primer. Mogoče mladi nekoliko več berejo popularne pisatelje, kot so Slavko Pregl, Janja Vidmar, Primož Suhodolčan, Desa Muck … sicer pa je slovensko leposlovje v veliki meri pogojeno s slovenskim jezikovnim prostorom. Slovenci izdamo preveč knjig na leto, da bi vse prebralo tako malo ljudi, ki imajo slovenski jezik za materni jezik. Še petnajst let nazaj so v splošnih knjižnicah, mislim, da jih je v Sloveniji 64, kupili po 300 do 400 knjig posameznega naslova, zdaj jih komaj prodamo 100 ali 150. Bolje je, le kot rečeno, s knjigami tipa Da Vincijeva šifra.«

Slišati je različna mnenja o tem, ali Slovenci smo narod bralcev ali ne. Po prebrani knjigi na prebivalca smo menda v vrhu, kaj menite, ali Slovenci radi beremo?
»Slovenci veliko beremo manj zahtevno literaturo, tako imenovani plaža romani so najbolj izposojeni pa tudi prodajani. Ko se je naš zastopnik v splošni knjižnici oglasil s pesniško zbirko Nobelovega nagrajenca, irskega pesnika Seamusa Heaneyja, ni prodal niti enega izvoda. Ko sem povprašal ravnatelja knjižnice, kako to, da jih Nobelovci ne zanimajo, je povedal, da raje vzame tri Asterixe kot knjige, po katerih nihče ne bo spraševal. Izposoja knjižnega gradiva je v Sloveniji res zelo visoka, ampak ko govorimo o tem, za kako zahtevno branje gre, pa smo bolj pri dnu evropske lestvice.«

"Gore so mi bile vedno izziv, predvsem varna hoja po brezpotjih. Zdaj mi več pomeni odkrivanje naravnih prehodov, kjer sicer ne gredo uradne planinske poti."

Dolga leta ste bili predsednik Društva slovenskih založnikov, že osmo leto ste predsednik upravnega odbora Slovenskega knjižnega sejma, vam tovrstne aktivnosti koristijo tudi kot založniku? Tudi Radovljica je nekoliko iz centra …
»Večkrat smo že imeli idejo upravo preseliti v Ljubljano, a vedno, ko iščem parkirno mesto, to idejo opustim. Smo pa res nekoliko prikrajšani, ker nismo v centru. Potrebno je namreč piti kave s pravimi ljudmi, ki odločajo pri subvencijah, založbe, ki nismo v Ljubljani, pa smo tako premalo na očeh v glavnem mestu. Predsednik društva sem bil dva mandata in bili so pripravljeni celo spremeniti statut društva, da bi nadaljeval. A mi je na srečo le uspelo nekoliko izpreči. Predsednik upravnega odbora Slovenskega knjižnega sejma pa bom še to leto, novembra bo ta namreč že petindvajsetič. Kot predsednik Društva slovenskih založnikov sem ugotovil, kakšni značaji producirajo najboljše knjige, ko sem pred osmimi leti postal predsednik upravnega odbora SKS, pa sem spoznal domala vse založbe, ki na sejmu razstavljajo, in jih povpraševal po njihovih željah, problemih, načrtih za vsako naslednje leto, hkrati pa sem spoznal tudi celoten program slovenske produkcije. To je zagotovo pomagalo tudi k prepoznavnosti Didakte in višanju nivoja knjig, ki jih izdajamo. Po drugi strani so me kolegi večkrat spraševali, ali sem v službi v društvu ali na knjižnem sejmu … No, zadnje čase sem tudi podpredsednik Zbornice za založništvo pri Gospodarski zbornici Slovenije, pred dvema letoma pa me je doletela še ena funkcija predsednika uprave Slovenske avtorske agencije za tiskane medije. Tu pa je še cela vrsta manjših funkcij, ki mi na srečo ne jemljejo toliko časa kot Slovenski knjižni sejem.«

Sicer tudi sami pišete tako poezijo kot prozo. Edinstven je vodič oziroma izbor najlepših plezalnih vzponov Slovenske stene, ki sta ga napisala skupaj s pokojnim Tinetom Miheličem …
»No, po cobissu imam kar nekaj zadetkov kot avtor. Prve so bile pesmi, srednješolske, kasneje pa tudi novejše, ki so izšle pri naši založbi. Žal mi druge zadolžitve vzamejo preveč časa, da bi pisal več. Področje planinstva mi je zelo blizu, saj sem se v času študija tudi dokaj intenzivno ukvarjal z alpinizmom. Ko Didakte še ni bilo na vidiku, sva s kolegom Tinetom Miheličem ugotovila, da Slovenci še nimamo kvalitetnega plezalnega priročnika za vzpone po slovenskih stenah. Tako so že v osemdesetih letih pri Cankarjevi založbi izšle Slovenske stene s sto najlepšimi vzponi v naših gorah. Kasneje pa sva za našo založbo pripravila tudi ponatis, ki sva ga posvetila pred sedmimi leti v Himalaji preminulemu sinu Andreju. Pred tremi leti in pol je tudi Tine za vedno ostal v Alpah.«

Koliko še vas zanese v gore, na štrike v steno?
»Pri dveh majhnih otrocih mi doma uspe včasih izgovoriti kakšen vikend za planinsko turo, vendar imam ponavadi smolo, da ravno tisti konec tedna dežuje kot iz škafa. Potem pa spet naslednja dva meseca moledujem za naslednjo priložnost. Vsekakor poskušam ohraniti stik s planinstvom, nekoliko manj pa z alpinizmom. Kakšno lažjo smer še vedno splezam. V študentskih časih sem plezal tudi smeri z oceno 6, zdaj se zadovoljim z manj zahtevnimi smermi. Večkrat sem prečil Mont Blanc, se povzpel na kar nekaj evropskih štiritisočakov, s pokojnim prijateljem Bergantom sem preplezal celo dva slapova. Sicer pa nikoli nisem posegal po kakšnem ekstremnem plezanju. Gore so mi bile vedno izziv, vendar pa varna hoja po brezpotjih. Zdaj mi več pomeni odkrivanje naravnih prehodov, kjer sicer ne gredo uradne planinske poti.«

Nekakšen antipod gorskega sveta pa so morske širjave … Ste tudi navdušen jadralec.
»Sicer ni naključje, da veliko alpinistov tudi jadra. Že kot mlad fant sem z občudovanjem v Piranu opazoval jadrnice, ki so prihajale do privezov, in sanjal, da ko bom velik, bom imel pa jadrnico. Pred 20 leti se mi je ponudila priložnost in sem si kupil poceni rabljeno jadrnico in to je bil eden najsrečnejših trenutkov v mojem življenju. Ko sem lahko prvič ugasnil motor in dvignil jadra, ter se neslišno zapeljal naprej. Samo veter in jaz. No, kasneje sem si kupil nekoliko boljšo jadrnico, ki jo imam še danes, in z njo tiho drsim »po morja široki cesti«, kot bi dejal Oton Župančič.«

Vam ob vseh vaših prekratkih dnevih še ostaja časa za branje?
»Sprva sem se držal pravila, da preberem vsako knjigo, ki izide pri Didakti, zdaj, ko na leto izdamo 70 do 80 knjig, pa vsako novo knjigo le diagonalno pregledam, tisto, za katero ugotovim, da mi res leži, pa tudi preberem. Včasih v večernih urah preberem kakšen rokopis, ki mi ga kdo prinese in izrecno želi, da ga jaz preberem, in s prijatelji založniki si velikokrat izmenjamo kakšno knjigo. Seveda pa mi kronično primanjkuje časa za branje in potem počakam na jadralski dopust. Pa še tam se ponavadi izkaže, da je več skakanja po barki, menjavanja jader in lovljenja vetra, kot pa branja. In ko se malo umiri, je pa potrebno kakšne špagete vreči v lonec. Zvečer pri sveči pa na barki tako ali tako težko bereš.«

Jadra

Kadar jadram, mi nihče ne šteje korakov.
Kadar jadram, čas stoji na pomolu.
Kadar jadram, sem kaplja vesolja
v igri sonca in morja.

Kadar jadram, je nešteto pesmi,
Kadar jadram, je nešteto vina,
Kadar jadram, je nešteto ljubezni.

Kadar jadram, nikdar nisem sam,
nas je nešteto …
je morje, je sonce, so jadra …
Kadar jadram, je vse nešteto.