Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Moje najljubše poti

sreda, 29. april 2009, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 1950

Bukla: Željko Kozinc je vitalni ustvarjalec, že pol stoletja žurnalist, ki se je v tem času poskušal v različnih literarnoumetnostnih zvrsteh, od filmskih scenarijev do biografij.

Ne glede na to, da je njegov prejšnji roman Visoki tujec prejel nagrado Sveta knjige za najboljši sodobni slovenski roman, pa so ga mnogi bralci v zadnjem desetletju dodobra spoznali prav zaradi njegovih poti po Sloveniji, ki jih je zapisal v štirih popotniških knjigah Lep dan kliče. Ob desetletnici prve izdaje izhaja knjiga Moje najljubše poti, s katero je avtor obeležil tudi svoj jubilej.

»Slovenija je dovolj svobodna in lepa, da je pot po njej brezkončna!«

Bukla: Zadnja dva meseca sta stregla s precej lepim vremenom. Kam ste kaj vandrali v teh tednih?
Željko Kozinc: Ne preveč po snegu, ne preveč vkreber. Na prvi pomladni dan sem bil na Podgorskem Krasu. Na sto metrov sem videl ovčarja. Lahko pa da je bil volk. Na pašnikih pod Slavnikom naletiš na kar precej obranih ovčjih kosti in scefranih volnenih kož. Sicer pa že en mesec skoraj vsak dan prehodim približno 15 kilometrov po Poti spominov in tovarištva okoli Ljubljane, da si utrdim noge za Jakobovo pot v Kompostelje, kamor se odpravljam v kratkem.

Bukla: Nekoč ste nekje izjavili, da bi v vsakem slovenskem kraju želeli preživeti vsaj eno uro. Kako je z realizacijo tega načrta?
Željko Kozinc: Radio Erevan so nekoč vprašali, ali je mogoče spati z vsemi ženskami na svetu. Odgovoril je, da je to teoretično nemogoče, vendar pa da je vredno vseeno poskusiti praktično ... Tvegam oceno, da sem bil doslej v polovici od približno 6000 slovenskih krajev. Sicer pa izjava, da bom po eno uro preživel v vsakem slovenskem kraju, sodi v spisek mojih neumnosti.

Bukla: Poznamo vas kot raznovrstnega literarnega ustvarjalca, saj ste se poskušali v številnih žanrih, od pisanja scenarijev za celovečerne filme prek dramatike in poezije ter kriminalk do romanov in pisanja biografij. V zadnjih desetih letih pa so vaše štiri knjige Lep dan kliče, s skupaj petsto izleti po Sloveniji, najbrž požele največ odobravanja med bralci, saj jih še vedno ponatiskujejo. Kako je sploh prišlo do tega projekta?
Željko Kozinc: Skušal sem preživeti zanimivo življenje, zato sem se približno na vsakih deset let posvetil drugačni publicistični in literarni dejavnosti. Najprej sem bil časopisni reporter, nato scenarist, urednik, potem romanopisec in publicist, celo slikar, pa tudi potopisec in fotograf. Le poezija me enako stanovitno priteguje že od otroških let. Pot do projekta Lep dan kliče se je začela prvi mesec v penziji, ko sem si začel razbijati glavo, kam na izlete, da naredim življenje bolj polno. Izleti so se vrstili bolj kot rezultat moje radovednosti in impulzivne narave kakor sistematičnega načrtovanja. Sistematična in čim bolj temeljita skuša biti samo moja pripadnost tej deželi, njeni naravi in kulturi, še posebno književnosti. V desetih letih se mi je nakopičilo okoli 700 vodniških opisov ali krajepisov ali popotniških reportaž, kakor hočete. Kar precej teh krajev sem obiskal po dvakrat ali večkrat, zato boste v knjigah videli fotografije istih prizorov v snegu in zelenju.

Bukla: Vodniki Lep dan kliče prinašajo inspirativno obogatene opise posameznih poti. V založbi Modrijan so mi povedali, da jih kupujejo tudi mnogi, ki se sploh ne odpravijo po njihovih poteh, ampak le uživajo v njihovem branju. Kaj bi porekli na to?
Željko Kozinc: Mladi ljudje potrebujejo vodnike s čim bolj temeljitimi tehničnimi opisi poti z natančnimi časovnicami. Številni med njimi iščejo lastne zmožnosti doživljanja in ne potrebujejo mojih nakladanj. Prav je tako. Podatkovno bolj temeljitih vodnikov, kakršni so moji, je za njihove potrebe na našem knjižnem trgu že kar nekaj, vse več. Nekateri izletniki so mi rekli, da jim je moj opis izleta prišel pod kožo šele potem, ko so ga prebrali po izletu. Tudi prav. Veliko mojih hvaležnih bralcev pa iz različnih razlogov lahko o izletih, na katere ne morejo iti, samo bere. Tem sem svoje knjige namenil res z veseljem. Lep dan kliče imajo radi tudi nekateri ostareli Slovenci iz zamejstva in izseljenstva, ki ne hodijo več domov. Moje izletniške knjige so nostalgične. Vzbujajo tudi hrepenenje po lepem, ki ga je pri nas paradoksalno vse več in vse manj.

Bukla: Ob desetletnici prvega vodnika Lep dan kliče izhaja obsežen vodnik Moje najljubše poti s 104 izleti, torej »dva za vsak teden v letu«. Kaj prinaša ta izdaja?
Željko Kozinc: Ta knjiga je selekcija 80 izletov iz štirih knjig, ki jim je dodanih še 24 novih. Dodane so tudi nove fotografije. Ponovno obiskovanje nekaterih krajev mi je omogočilo, da sem stara besedila izboljšal in dopolnil, tako da sem na primer ponekod tri izlete iz prejšnjih knjig strnil v enega. Lahko rečem, da gre za novo knjigo. Skoraj vseh 80 krajev iz prejšnjih knjig sem obiskal še enkrat.

Bukla: Kateri od vključenih izletov pa vam je najljubši oziroma na katerem ste bili največkrat?
Željko Kozinc: Težko odgovorim. Recimo, da mi je najljubši izlet na Veli Badin, k tako imenovanim ušesom Istre, a samo jeseni. Nisem še videl tako veliko lepega ruja kakor tam. Kje sem največkrat bil? Morda na Ratitovcu in v soriških vaseh pod njim. V petdesetih letih obiskovanja sem se tam naužil narave in se narazmišljal o človeških epopejah, obojega s polno žlico. A še zmeraj premalo.

Bukla: Pred dvema letoma ste napisali tudi knjigo o slovenskih knjižnicah z naslovom Vrata v vse čase, nekakšno popotovanje po izbranih slovenskih splošnih knjižnicah. Kaj vam je ob tem projektu in po njem najbolj ostalo v spominu?
Željko Kozinc: Za Modrijan in za kulturno ministrstvo sem napisal dvojezično knjigo o 20 novih slovenskih splošnih knjižnicah. S to knjigo je ministrstvo v času slovenskega predsedovanja Evropski uniji skušalo svetu predstaviti naše knjižničarstvo. Na tem področju je Slovenija zelo uspešna, zato sem knjigo pisal z užitkom. Zame so knjižnice sveti prostor. Ali je treba žabo siliti, naj skoči v vodo? Ure in ure znam samo strmeti v knjige in sanjati, kaj je v njih. Za knjižnico pri meni doma pravim, da imam v njej boga. Skoraj vsa srečanja s knjižničarkami imam v prijetnem spominu. Še posebno ljubka je bila pripoved direktorice kočevske knjižnice Cirile Pekica, kako ji je nekoč na nogo padla tisočstranska knjiga Pot samouresničevanja znanega psihoterapevta Janeza Ruglja, vašega očeta. Ko je preklinjala knjigo in stiskala zobe od bolečine, je opazila, da je ostala odprta pri poglavju o biblioterapiji. Morda je v tem videla prst usode. Vsekakor odtlej kočevski odvisniki hodijo na biblioterapijo v domačo knjižnico. Habent fata sua libelli, res. Ne samo da imajo knjige svojo usodo, posebne usode imamo zaradi kake knjige tudi ljudje. Vrata v vse čase pa so žal ena od mrtvorojenih slovenskih knjig v zadnjem času. Ni je v knjigarnah, komaj katera je skrita v kaki knjižnici.

Bukla: Pred izidom je tudi vaš novi roman Votel kamen. Lahko kaj več poveste o njem?
Željko Kozinc: Roman v teh dneh izide v Modrijanovi ­knjižni zbirki Bralec. Skuša odsevati moralno krizo današnjega slovenskega novinarstva. Mlad novinarski par zagreši tako imenovani medijski umor in nima pred kaznijo več kam zbežati, v nobeno potuho in površnost. Kazen in kesanje ju zadene kljub splošnemu pravnemu relativizmu. Nekdo je moral tudi pri nas napisati literarno delo o novinarstvu. Lotil sem se ga pač sam, novinar od leta 1959.

Bukla: Kaj pa vaši prihodnji projekti?
Željko Kozinc: Pripravljam knjigo o približno 70 izletniških točkah, ki so do 50 kilometrov oddaljene od Ljubljane. Izšla naj bi pri Modrijanu naslednjo pomlad. Že nekaj let krpam knjigo o svetih gorah in svetih prostorih ter romanjih h krajem, kot so Kajlaš, Everest ali Kompostelje. Čisto mogoče pa je, da mi knjige ne bo uspelo narediti. Muči me namreč vprašanje, kaj res svojega lahko povem o svetih krajih. Za tisk imam pripravljeni še knjigi pesmi in novel. Vse življenje nekaj načrtujem, zaradi sreče v ustvarjanju, ki po navadi ne mine, tudi ko vse drugo mine. Toda, saj veste, pri nas je včasih knjigo še najlaže napisati. Teže je dobiti dobrega založnika, najteže jo je prodati. Po trilogiji romanov o moških zgodnjih srednjih let, ki so zašli v moralno krizo, se pravi po Liberu, Visokem tujcu in Votlem kamnu, se lotevam še proze o ženski na sredi življenja, ki nima moralne krize, ima pa otroke. Usode ne izziva, vendar mora znenada reševati dostojanstvo svojega življenja ... No, z napovedovanjem knjige, za katero sicer imam kar zanimivo zgodbo, napisano pa komaj eno boro polo, tvegam, kakor se pogosto z napovedovanjem dogaja piscem, da se mi zadeva sfiži. A kaj morem proti svojemu lahkomiselnemu optimizmu? Nič hudega, če je ne napišem. Nikomur ne bo za to hudo. Kakor koli že, pred menoj je novo ustvarjalno desetletje. Lahko temu rečete starostna prevzetnost. Saj me kdaj pravično obide misel na zadnjo uro. Pripravljen sem, da pride že danes, če ne gre drugače. 

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker