Večer, 28.09.05 - Jože Praprotnik: Manj znane planinske poti
NARAVA, GORE IN LJUDJE
Manj znane planinske poti
Bohinjski Migovec, 1901 meter
Dve tretjini vzpetine sta prehodni brez težav, v vršnem delu pa se ponujata dve možnosti: da jo polagoma prečimo preko rušja ali pa gremo čez južno melišče
Marsikomu, ki se mudi spodaj v Ukancu in se sprehodi čez most preko Savice pri hotelu Zlatorog tja do obale jezera pod Pršivcem, se oko zaustavi - preiskujoč gorsko krajino bohinjske kotline - tudi na skalnem "riglju", ki se dviga nad Žagarjevim grabnom, nekako na sredi med Rjavo skalo in Komno.
Če je z bohinjske strani nedostopen, si ga gornik, ki ljubi bolj samotne poti, ogleda tudi z drugih strani, da kmalu ugotovi, da se nanj lahko povzpne le z transverzalne poti št. 1, ki vodi z vogla na Komno, z dostopom na Konjskem sedlu (1771 m). Toda tudi s te strani dostop ni ravno lahek. A o tem nekoliko kasneje, saj je treba najprej priti na Konjsko sedlo. Kot rečeno, lahko pridemo po transverzali z Rjave skale, lahko pa tudi iz Ukanca. Toda pozor, nekdanja izredno atraktivna in lepo speljana pot od hotela Zlatorog, skozi vikend naselje na bregu, prečkajoč cesto k Savici in naprej ob hudourniku do vrha tako imenovanega S, je zaradi hudih neurij in plazov uničena in ni bila obnovljena. Zato moramo navzgor po trasi smučišča Žagarjevega grabna, da se na vrhu tega S, kjer se trasa nekoliko spusti, podamo desno po označeni stezi ter se potem držimo desne, ki nas pripelje prav na Konjsko sedlo. Če je to pešačenje po trasi smučišča in po označeni poti za nas premalo ambiciozno, poskusimo na spodnjem delu Žagarjevega grabna, kjer trasa zavije ostro v levo in strmo v breg (nekaj sto metrov od zaščitnih mrež naprej), se pravi po kakšnih tridesetih minutah hoje od spodnje postaje, torej tam, kjer se trasa usmeri strmo v levo, in poiščimo kakšnih petdeset korakov naprej stezo ostro v desno. Po tej bolj slabo vidni stezi, ki komajda zasluži to ime, bomo v bistvu prečili zgornji del Ukanške Suhe, deloma preko melišč in tudi preko hudourniških grap, vendar ves čas lepo v desno, da bomo navsezadnje pod Bohinjskim Migovcevm na Planini za Migovcem naleteli na označeno planinsko pot, ki vodi s Komne na Konjsko sedlo. Opisana pot je v bistvu najbližja, tudi če si želimo čez Škrbino proti Podrti gori. Obstaja še tretja pot, in sicer začenši na spodnjem delu trase starega Žagarjevega grabna k lovski koči v Ukanški Suhi, pri čemer pripominjam, da je tisti spodnji del povsem zapuščen in tudi zasut ob zemeljskih delih pri izdelavi trase novega smučišča, toda če najdemo začetek tiste lovske steze, smo v bistvu na konju, saj je pot lepo vdelana v bregove vse do vrha, kjer pa pridemo na označeno planinsko stezo v bistvu na najnižjem delu spusta planinske poti Konjsko sedlo-Komna.
Če smo končno prišli na Konjsko sedlo, je prav, da si Bohinjski Migovec najprej bolje ogledamo, in sicer se napotimo po označeni poti s Konjskega sedla proti Voglu. Ne prav daleč, le kakšnih pet, deset minut. Usedemo se na breg in opazujemo, saj je Migovec kot na dlani. Dve tretjini vzpetine sta prehodni brez težav, v vršnem delu pa se ponujata dve možnosti: da polagoma prečimo v desno preko rušja ter potem levo in navzgor na vrh ali da se nekoliko spustimo, prečimo še južno melišče ter se od tam ob rušju polagoma povzpnemo na vrh. Oboje je v bistvu brezpotje, a ker gre le za dobrih sto metrov vzpona, bomo z nekaj preudarnosti počasi le prišli na vrh, ne bi pa bil greh, če ne rinemo prav na vrh in si ga "prišparamo" za kdaj drugič, saj ni tako daleč kot Nanga Parbat in ga lahko obiščemo, ko bomo nanj bolj pripravljeni.
Jože Praprotnik