Gorniška potepanja: Čakalo naju je več kot tisoč višinskih metrov neznanega sveta ter označena in po zemljevidu sodeč vsaj v prvem delu zelo strma stezica brez številke poti, ki je zelo značilna za gorske »prometnice« naših zahodnih in severnih sosedov.

 Na osrednjem delu Stolovega grebena

 

Med Kobaridom in Huminom se razteza več kot trideset kilometrov dolg greben, ki ga potok Ter razdeli na obsežnejši vzhodni del, kjer kraljujejo Stol (1673 m), Breška gora (1613 m), Lanževica (1620 m) in Brinica (1636 m), ter na zahodni del s Postovčičem (1611 m), Lanežem (1629 m) in najvišjim Velikim Karmanom (1709 m). S prisojnih strmali zadnjega od omenjenih vrhov se dviga še Mali Karman (1372 m). Državna meja preseka Stolov greben zahodno od Velikega in Malega Muzca, a v današnjih časih združene Evrope ni nikakršna ovira za prečenje celotnega grebena. Omenjenih dveh vrhov ne smemo zamenjati za precej bolj divjo verigo Muzcev, ki severno od »našega« grebena tvori mogočno pregrado med Terskimi dolinami in Rezijo. Za lažje pohajkovanje so pred leti med Muzcema postavili bivak, ki seveda ne reši logističnih težav z načrtovanjem izhodišča, a prepričan sem, da pravih gorskih potepuhov tudi to ne bo preveč oviralo.

 

 

Midva sva se Stolovega grebena do sedaj vedno lotila na »sprehajalni« način. Zmeraj je prišel prav takrat, ko so visoke gore ječale pod težo snežnih plazov ali pa ko se iz najrazličnejših razlogov nisva mogla povzpeti na višje, a nikjer ne piše, da zato imenitnejše cilje. Vzpon iz Breginja na Stol ima že dolgo brado, Brinica iz Viškorše in Mali Karman iz Humina bosta na vrsti kdaj drugič, tokratno izdajo Gorniških potepanj pa namenjam Breški gori, z obljubo, da se nekoč vrneva in opraviva prečenje, kot se spodobi. No, tudi tokratna tura ni bila ravno popoldanski sprehod. Če se hočete ob hoji vsaj malo razgledati, boste za opisano pot potrebovali več kot pol dneva. Upoštevati je treba tudi to, da za veliko večino Slovencev vožnja do izhodišča ni ravno kratka. Meni jo je seveda uspelo še dodatno zakomplicirati …

 

O otroških letih in delovnih dneh na veliko soboto sem pisal pred kratkim. Ker imam že vrsto let proste roke, je tudi na letošnji »dan ognja« zmagalo lepo vreme in z njim prijazen sredogorski greben na zahodnem robu slovenskega etničnega ozemlja.

 

Kje na pot? O nekaterih različicah, ki so naju v teh letih vodile na slovenski divji zahod (divji v najboljšem pomenu), si lahko nekaj preberete pri Krnu, tokrat sem našel še eno. Zagotovo ni najhitrejša, ne najbolj široka, tudi luknjasta je kar precej, pa še ovinkasta in strma za povrh, a kar je novo, je vedno zanimivo. Sliši na ime »Sovodenj–Otalež«. Kako do omenjenih vasi, pa verjetno dobrim poznavalcem, ki prebirajo našo spletno stran, ni treba posebej razlagati.

 

Seveda s tem še ni bilo konec mojih raziskovanj do izhodišča, ki sem ga »postavil« v vasico Brezje, po kateri je gora dobila ime. Najlažje bi bilo seveda do Breginja, nadalje čez (bivši) mejni prehod Most na Nadiži in skozi vas Plestišča (ponekod je napisano kar Platišče – menda ime ni povezano z enim od delov prevoznega sredstva) do Brezij, toda …

 

 

Kontrola na severnih in zahodnih mejah je že nekaj časa odpravljena, a ni še minilo veliko let, ko so nama za Robidiščem pred nosom zaprli »vrata« na italijansko stran, zato sva se ponovno odpeljala tja. Mimo Napoleonovega mostu, ki ga je leta 1797 prečkala njegova vojska, ko je prodirala iz Benečije na Koroško, sva dosegla najzahodnejšo vas v Sloveniji, ki jo le stežka in trudoma obnavljajo. Leta 1910 je v njej živelo več kot dvesto ljudi, na začetku tega tisočletja pa le še šest ostarelih duš. Morda kdo ve, koliko jih je danes? Edinemu beneškoslovenskemu naselju, ki po drugi svetovni vojni ni pripadlo Italiji, v preteklosti ni bilo prizaneseno. Odmaknjenosti in z njo povezani revščini se je v »mojem« letu 1976 pridružil še potres, kasneje pa je bila vas za nekaj let odrezana od Kobarida (da ne napišem od sveta) zaradi podrtega mostu pri Podbeli. Včasih so vedeli, kje graditi, saj prej opisani »ponte romano« še vedno (trdno?) stoji. Dandanes je povezava urejena in sodoben most zgrajen, a zdi se, da za Robidišče (pre)pozno. Drobnica, ki se je ob najinem obisku pasla na prvih pomladnih zelenicah pod vasjo, priča o življenju. Morda se mladi ljudje vendarle vrnejo. In z njimi otroški smeh …

 

 

Kmalu za mejo naj bi bil odcep vzdrževane (morda tudi asfaltirane, tako »govori« Atlas Slovenije) lokalne ceste, ki čez potok Legrada doseže vasico Prosnid. Naj bi bil … Ne bom napisal, da se po tej »cesti« ne smete peljati, toda če boste v Prosnid prišli samo z volanom od avtomobila oziroma boste tja gor prinesli kvečjemu balanco namesto celega kolesa, za to ne krivite mene.

 

Uh, celo stran sem že napisal, pa vas še pod hrib nisem pripeljal. Da skrajšam … Sprehodila sva se po Prosnidu in se nato skozi Plestišča in čez sedlo Na Privale (790 m) pripeljala do Brezij (796 m), odkoder (pravzaprav že s prevala) se je odprl lep pogled na kopne prisojne strmali Breške gore in Lanževice, ki sva si jih ogledala že zadnjič z Matajurja. Mimogrede, izbrskal sem fotografijo visokega spomenika s kapelico, ki so ga postavili vrh Matajurja na začetku prejšnjega stoletja, in jo z nekaj zamude dodal v objavo. Dandanes ga seveda ni več.

 

Henrik Tuma v Imenoslovju Julijskih Alp Breško goro imenuje Breš(ž)ki Jalovec. To ime je tudi na mnogih slovenskih zemljevidih. Najin tokratni dostop do izhodišča je bil tako zelo vijugast, da sva izpred vaške cerkve odšla šele sredi dneva, ko je ura v zvoniku odbila svojo najdaljšo »kitico«. Kratek čas sva hodila po gozdni cesti proti severu (v drugem delu celo malo navzdol), nato pa po lepi potki z oznako 742, ki se v številnih okljukih vije »Čez Lopato« proti sedlu Vene na Kucje (1490 m) na vzhodni strani Breške gore. Manj kot pol kilometra vzhodneje je že meja s Slovenijo, v grapi severno odtod pa najzahodnejša točka naše države. Pot z Brezij ni zahtevna. Ponekod je sicer strma, a kakšnega posebnega grizenja kolen ne boste deležni. Do grebena naju je, razen kratkega odseka dobrih sto višinskih metrov pod sedlom, kjer je bilo treba zaradi plazovine nekaj metrov po snegu, pozdravljala pomlad. Zgoraj pa … Kot bi odsekal. Severna pobočja so še spala pod debelo snežno odejo. Do vrha Breške gore sva šla kar po osojni strani, saj nama južne (čeprav kopne) strmali niso bile všeč. Po grebenu sicer vodi pot, a jo je bilo moč videti samo na redkih kopninah, kjer so se soncu že nastavljale prve pomladne cvetlice. Še vse majhne in nebogljene, a tudi njihov čas bo zagotovo prišel.

 

 

Z Breškega Jalovca proti Lanževici ni bilo dosti drugače. Široko pobočje je omogočalo neutrudljivo hojo z bogatimi razgledi. Divji greben Muzcev na eni strani in gričevje Beneške Slovenije na drugi. Bolj po snegu kot po cvetočih travah sva mimo Marijine podobe prispela na Lanževico in z očmi že iskala sestop. Na zemljevidu je s prvega sedla na zahodni strani omenjenega vrha narisana označena pot v Karnahto (521 m). Čakalo naju je več kot tisoč višinskih metrov neznanega sveta ter označena in po zemljevidu sodeč vsaj v prvem delu zelo strma stezica brez številke poti, ki je zelo značilna za gorske »prometnice« naših zahodnih in severnih sosedov.

 

Ne vem, ali »brezštevilčna« pot pomeni, da poti ni, a tukaj je tako. Vsaj začetnih tristo višinskih metrov sva sestopala bolj ali manj naravnost navzdol po zelo strmem travnatem brezpotju, ki so ga »krasili« približno pol metra visoki količki. Najbrž so postavljeni zato, da je »póti« v visoki poletni travi lažje slediti, a občutek imam, da so za kaj takega malo prenizki. Če je že kdo hodil tod v poletni vročini, naj, prosim, sporoči. Po zemljevidu sodeč se pobočje imenuje Rebra. Saj ne, da je sestop za izurjenega brezpotnika zahteven, a kakšne velike lahkomiselnosti si tod ne smemo privoščiti. Svet je res zelo strm in treba je dobro gledati pod noge, da ti na poležanih in spolzkih pomladnih travah ne zdrsne – še posebej zato, ker je v vršnem delu kar spoštljiv prepad, ki se grezi v grapo na levi strani. Kako bi bilo sestopati v mokrem, pa rajši nisva razmišljala.

 

 

Nižje je kmalu precej lažje. Pobočje se za kratko izravna na travnatem pomolu, pod katerim sva zagledala prve letošnje Clusijeve svišče, ki so naju spomnili na to, da bo treba domov – travnata poljana pod svetim Lovrencem je verjetno že vsa prežeta z modrino. Nadaljnji sestop se je vse bolj spreminjal v pravljico. Prijetna mehka potka, postlana z iglicami, naju je vodila skozi gozd in spodnjih petsto višinskih metrov je minilo v prijetnem šelestenju vetra po krošnjah mogočnih dreves in ob žgolenju številnih ptic. Veselje se je končalo šele v Karnahti. Sicer prijazna vasica ima eno »napako«. Leži samo dobrih petsto metrov nad morjem, Brezje, kjer sva začela opoldanski potep, pa se ponaša s številko osemsto. Ker je bilo treba vmes tudi čez sto metrov višje sedlo, naju je čakala še kar naporna pot.

 

 

Med sprehodom skozi vas sva se srečala s prijazno in nasmejano gospo srednjih let, ki ji ni bilo čisto jasno, kam neki gresta dva hribovca. In to v večerni mrak?! Seveda, bilo je videti, kot da se podajava na turo, v resnici pa sva samo hitela k izhodišču v sosednji vasi. V italijanščini naju je nekaj vprašala. Hm, kdo bi vedel, kaj? Predvidevala sva, da jo najbrž zanima, kam sva namenjena. Jaz sem ji kar po naše razložil in s pomočjo rok pokazal, da sva se iz Brezij povzpela na Breško goro, prečila Lanževico, sestopila navzdol in da sva sedaj pač tu, kjer je ona doma. Njen obraz je postal še bolj nasmejan in izgovorila je nekaj zelo prijetnih domačih narečnih besed. Tekočih stavkov seveda ni bilo, a imena okoliških vasi in gorá ji niso delala težav. 

 

K sreči po cesti ni bilo treba prav dolgo. Udobna mulatjera naju je kmalu popeljala v gozd. Za kratko je »ugasnila« le ob prečkanju potokov, ki svoje vode zbirajo pod prehojenim grebenom. S sedla nad Brezjami sva z bližajočo se nočjo prispela v vas. Njeno v narečju izrečeno ime nama je še vedno odzvanjalo v ušesih.

 

Že do Breginja je bilo veliko dela z ovinki, tudi za njim jih ni manjkalo, a toliko jih vendarle ni bilo, da ne bi tistih med Otaležem in Sovodnjem preizkusil tudi v obratni smeri.

 

Še nekaj podatkov, ki vam utegnejo koristiti pri načrtovanju pohoda po italijanskem delu Stolovega grebena. Slovenskega (uporabnega) zemljevida za to območje preprosto ni, čeprav je Breška gora le streljaj od državne meje. Avtokarte in šolski zemljevidi seveda ne štejejo, saj so dovolj le za splošno orientacijo. Za to območje vam najbolj priporočam italijanski zemljevid založbe Tabacco številka 26 ali 27, ki se lahko kupi tudi v naših knjigarnah. Območje Rezije in Beneške Slovenije je celo dvojezično. Pohvalno. Midva zemljevide te založbe uporabljava že nekaj let in za zdaj nimava večjih pripomb. Na naših sem precej večkrat našel napačne in zavajajoče podatke.

 

Eden izmed dobrih poznavalcev Julijskih Predalp je Stanko Klinar, avtor poglavja o Muzcih, Stolovem grebenu in Matajurju v Miheličevem vodniku o našem najvišjem gorovju. V knjigi Sto slovenskih vrhov jim je prav tako namenil precejšnjo pozornost. V literaturi, ki jo omenjam v tem odstavku, najdete še italijanska imena vasi in vrhov. Te gore so opisane tudi v vodniku Andreja Mašere Zahodne Julijske Alpe in pa na spletni strani Vida Pogačnika, ki je s čudovitimi fotografijami in izbranimi besedami tudi naju zvabil v ta prelepi svet na zahodnih branikih slovenstva. Vid, prisrčna hvala!