Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Paul Pritchard, neomajni plezalec

ONA - Nika Vistoropski: Hvala ti, Margaret Thatcher!

Anglež Paul Pritchard, v osemdesetih in devetdesetih eden vidnejših plezalcev, sicer še vedno ljubi gore, a je predvsem zaprisežen pisatelj. Njegova knjiga Nevarna igra (Deep play), ki je pred kratkim izšla v slovenskem jeziku, surovo iskreno pripoveduje o njegovih najuspešnejših letih v stenah. Pred enajstimi leti se je njegovo življenje obrnilo na glavo. Na stolpu Totem v Tasmaniji je doživel hudo nesrečo. Paraliziral ga je ogromen balvan, ki mu je padel na glavo. »Žalosten sem, ker ne morem več plezati na tako visoki ravni kot nekdaj. Kar je bilo nekoč kot ples, jogijska asana, je zdaj surovo trdo delo – imam le po eno 'uporabno' nogo in roko,« pove Pritchard. Prizna, da je vendarle malce melanholičen, a ostaja človek, poln novih ciljev. Miren.

Trinajsti februar 1998 je bil prelomnica njegovega življenja. Nesreča ga je prisilila, da se je začel učiti življenja s hemiplegijo, tj. ohromelostjo polovice telesa. Njegova desna stran ni čutila prav ničesar, ni se mogla premikati, govor in spomin pa sta kar naenkrat postala izjemno otežena.
In če je bil nekdaj izjemen plezalec, Paul Pritchard zdaj postaja svetovno priznani pisec. Za svoj knjižni prvenec Nevarna igra je prejel Boardman-Taskerjevo nagrado, najprestižnejšo britansko nagrado za gorniško literaturo. Njegova druga knjiga The Totem Pole govori o nesreči na istoimenskem stolpu v Tasmaniji ter rehabilitaciji po hudi poškodbi glave, zanjo pa je dobil veliko knjižno nagrado festivala v Banffu in znova Boardman-Taskerjevo nagrado. Tudi njegova zadnja knjiga iz leta 2005, The Longest Climb, je bila nominirana za knjižno nagrado festivala v Banffu.

Rodil se je leta 1967 v Angliji in preživel prvih 20 let v Walesu, kjer je tudi začel plezati. Kot aktiven član britanske alpinistične scene je opravil veliko drznih vzponov v morskih klifih Gogartha in stenah Snowdonie, nato pa se je podal v velike stene indijske Himalaje, Karakoruma, Patagonije, Baffinovega otoka, Pamirja in ameriškega Skalnega gorovja. Paul je neposreden in zabaven človek. Kljub vsemu.

Paul, vam je že kdo kdaj rekel, da ste nori?
Velikokrat. Ampak mislim, da sem kar priseben.

Med branjem vaše knjige Nevarna igra sem dobila občutek, da ste imeli kar brutalno otroštvo. Se motim?
No, mislim, da sem imel kar ljubeče otroštvo. Morda bi ga opisal kot alternativno.

Branje vaše knjige je velik užitek, predvsem zato, ker je boleče iskrena. Odrasli ste v času, ko je bilo več milijonov Britancev brezposelnih. S socialnega in ekonomskega dna je »zraslo« veliko uspešnih plezalcev. Kako bi opisali svoje začetke?
To je bilo prav posebno obdobje britanskega plezanja. Kultura podpore brezposelnih je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja oblikovala več tisoč izjemnih piscev, pesnikov, slikarjev in plezalcev. Socialne razmere so bile pravzaprav odlične. Seveda smo bili revni in živeli smo v obupnih stanovanjih, a uspelo nam je najti kreativno nišo. Zahvaljujem se Margaret Thatcher, da me je pognala v življenje!

Kot prizna vsak ekstremni plezalec, ste tudi vi videli prijatelje umreti v steni. Kako je bilo prvič?
Ed Stone je bil moj veliki prijatelj. Njegova smrt je pravzaprav strnila našo plezalno skupnost; dnevi po njegovi smrti so bili izjemno boleči. Ko sem nekoč po padcu z morskega klifa za nekaj trenutkov umrl, sem spoznal, da smrt ni le neboleča, temveč tudi intenzivno iskrena.

Ko ste bili še najstnik in ste po plezanju srkali pivo v pubih – kdo so bili vaši vzorniki?
Pil sem z Donom Willansom, ki je bil moj prvi idol. Imel je 50 let, jaz pa 16. Kasneje sem se zgledoval po Alu Rousu in Ronu Fawcettu.

Potovali ste v oddaljene kraje, da bi izkusili kar najprimarnejša doživetja. Pogosto ste bili blizu smrti. Kako je, če te potegne na drugo stran, a hkrati ostaneš živ?
Precej plezalcev potiska svoje življenje do skrajnih meja, in to samo zato, da bi se počutili resnično žive. Tako pač plezamo.

Kateri plezalni uspehi so vam ponujali največ prijetnih občutkov?
Mogoče se bo slišalo oguljeno, ampak stvar sploh ni v uspehu. Intenzivno prijetne občutke ob vzponih je mogoče destilirati v trenutke. Eden takih je bil gotovo na Mt. Asgard na Baffinovem otočju: šibko sonce mi je oplazilo obraz in mi nežno grelo lica, okoli mene je bila široka paleta rdeče. Od najtemnejše škrlatne do svetlo rožnate. Skala, zlat granit, je povsod okoli mene padala stotine metrov. Bilo je sedmega dne vzpona. Sonce je zahajalo in bil sem sam na sidrišču. V sebi sem čutil mir, a hkrati vzradoščeno prepričanje, da se nikoli več ne bom počutil tako čudovito. Pa sem se, a res zelo, zelo redko.

Seks ali zahtevna smer?
Brez dvoma dolga in zahtevna smer v skali! A če govoriva o ljubezni in plezanju, potem ljubezen vsakič zmaga.

Povejte mi več o nesreči na stolpu Totem v Tasmaniji. Kako vas je spremenila?
To je veliko vprašanje. Če se ne bi ponesrečil, nikoli ne bi bil oče dveh čudovitih otrok. Potemtakem vidim nesrečo v pozitivni luči. Odkar pomnim, se doživljam kot strpna oseba, s to razliko, da se zdaj ne čutim pomembnejšega od katerega koli človeka na svetu.

Kaj je bila vaša prva misel, potem ko ste okrevali in spoznali, da se boste morali plezanja pravzaprav naučiti znova?
Ko sem prodal svojo plezalno opremo, sem bil prepričan, da ne bom nikoli več plezal. Naslednjih sedem let je bilo plezanje nenehen boj, ki mi – moram priznati – ni nič kaj ugajal. Bolj sem užival na svojem triciklu. Pozneje pa sem spet začutil tisti intenzivni odnos plezalca in stene.

V svoji knjigi Nevarna igra po enem izmed opisanih padcev vzkliknete: Me bo kdaj izučilo?! Ste velikokrat napačno presodili, preden ste se lotili vzpona?
Kot vsi ljudje tudi plezalci včasih sprejemamo nespametne odločitve.

»Bolje je zapraviti svojo mladost kot pa z njo nič ne narediti« so besede iz dela Kavelj 22, ki so uvod v eno vaših poglavij. In vi? Kako ste preživeli svojo mladosti?
Kaj pa vem. Mi, ki smo živeli s socialno podporo, smo bili pogosto izmeček v očeh nekaterih, v očeh drugih pa heroji. Živeli smo v izjemno zanimivem ozračju.

Imate dva otroka in vaš dom ni več Anglija, temveč Tasmanija. Kako živite?
Nekateri menijo, da je čudno za svoj kraj bivanja izbrati deželo, ki ti je prizadejala veliko hudega. A je pravzaprav zelo preprosto. Poročil sem se z medicinsko sestro, Tasmanko, in ustvarila sva si družino. Cadi ima šest let, Eli pa dve. Tasmanija je čudovita dežela za življenje.

In vaša žena? Ona je bila tista, ki je skrbela za vas po nesreči. Povejte mi kaj o njej.
Moja žena je mati mojih otrok. Je močna in neodvisna ženska. Še vedno dela na istem nevrokiruškem oddelku, kjer sva se spoznala pred 11 leti.

Kaj vam pomeni plezalni duh?
Pasivna osredotočenost – to je najpomembnejša lekcija, ki sem jo dojel v vseh letih plezanja. Plezanje je zelo meditativen šport, ki pa zahteva tudi veliko močne volje. Ravno zato zmorem s svojo poškodbo tako dobro živeti.

In vaš prihodnji cilj? Kilimandžaro ste kljub invalidnosti osvojili »brez težav«.
Da bi šel na 7000 metrov, in sicer na Ojos de Salado v Čilu.

Sprašuje: Nika Vistoropski
Foto: Sidarta
 

  21.04.2009


 

G-L: Paul Pritchard NEVARNA IGRA - predstavitev

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti