Gorniška potepanja: Bilo je na prvo letošnjo aprilsko nedeljo. V domače loge je že prihajala pomlad, na bližnjici čez Hrušico je zima še pošteno opletala z repom, Vipavska dolina in še bolj cvetoča Goriška Brda pa so naznanjala, da se zima umika v visokogorje.
Po Beneški Sloveniji
Beneški fantje v pesmi Pojdem v Benečijo pojejo:
»Ko nad Matajur dvigne se meglà,
sonce ob Nadiži drami me iz sna ...«
In v refrenu nadaljujejo:
»Pojdem v Benečijo, pesem spremlja me,
češnje tam cvetijo, čaka dom na me ...«
(Pre)dolgo je trajalo, da sva našla pot do Beneške Slovenije (občasna vožnja od Robiča do Čedada seveda ne šteje). Okoli nje pač ni visokih gorá, a to še 
ne pomeni, da bi lahko človek kar tako zamahnil z roko in rekel: »Pridem na stara leta.« Zgodovinski, umetnostni in verski spomenik Landarska jama; romarska Stara Gora; korita na Reki pod vasjo Čeplešišča (verjetno se vam je ob tej besedi zlomil jezik); razgledni vzpetini Javor (1005 m) in Ivanac (1167 m) ter seveda – Matajur (1642 m).
Visoki razglednik nad žal vse bolj praznimi vasmi Beneških Slovencev sva prvič obiskala pred šestimi leti iz Avs, ko naju je dobro preobražen sneg brez težav »ponesel« do vrha. Miniti je moralo precej časa, da sva ponovno stopila nanj.
Bilo je na prvo letošnjo aprilsko nedeljo. V domače loge je že prihajala pomlad, na bližnjici čez Hrušico je zima še pošteno opletala z repom, Vipavska dolina in še bolj cvetoča Goriška Brda pa so naznanjala, da se zima umika v 
visokogorje. Mejni prehod Neblo seveda ne služi več svojemu namenu, saj je skupaj s svojimi »družabniki« odšel v zasluženi pokoj. Ob potoku Idrija sva skozi Mirnik in Teje »splezala« na Staro Goro, najstarejše romarsko središče na slovenskem narodnostnem ozemlju. Resnici na ljubo od tega ni veliko ostalo. Že res, da je bila cvetna nedelja in je sem gor priromalo staro in mlado iz Čedada, a okoli starega svetišča je veliko gostinskih objektov in stojnic, kjer zelo težko prebereš in slišiš slovensko besedo. Cerkev in ozke uličice pod njo so bile tako zelo polne, da sva kmalu pobegnila v mirnejše kraje.
Skozi Ažlo in Sovodnje sva dosegla Starmico in vas Matajur nad njo. Na izhodišču so že cveteli žafrani in naznanjali prihajajočo vigred, ob vzponu proti kapelici na vrhu pa je bilo še veliko snega. Ali veste, kako se móli po vaseh v južnih nedrjih Matajurja?
»Gaspuod, jest niesan uriedan, de stopiš pod mojo strieho, pa raci 'no samo besjedo an ozdravjena bo moja duša.«
Prijetna urica na vrhu je hitro minila. Mimo velike votline, ki jo je ustvarila letošnja obilno zasnežena zima, sva sestopila do prijazne slovenske koče 
Dom na Matajure (1545 m), kjer je prijazna mlada družina, ki skrbi za dom, veselo govorila po naše. Da ne pozabim ... Smučarskih naprav pod vrhom, ki jih omenjajo naši vodniki in so narisani na slovenskih zemljevidih (ali pa midva nimava najnovejših), ni več. Očitno človek kdaj pa kdaj tudi pospravi za sabo ...
Vas Matajur ob svetem Lovrencu je bolj ali manj samevala. Na skoraj tisoč metrih ni lahko preživeti. Večina polken je zaprtih, redki ljudje, ki sva jih srečala, 
pa so ostareli in zgarani od trdega dela na borni zemlji. Poleti je drugače. Takrat se lastovke vrnejo domov in cela vas se zbere na veselem družabnem srečanju. V ostalih letnih časih pa je le pokopališče nema priča, da je bilo tod včasih veliko več ljudi, vendar tudi s spomenikov že odpadajo črke. Tudi z enega redkih, ki ima slovenski napis.
Stoječa pod cerkvenim zvonikom, sva zaslišala nenavadne, enakomerno udarjajoče zvoke. Kar nekaj časa je minilo, da sva se spomnila na – čas. Seveda, ura v zvoniku. Vrata so bila odprta, radovednost velika in že sva se vzpenjala po lestvi in kmalu dosegla mehanizem velike ure. Zanimiv, nekoliko tesnoben občutek naju je preveval v temnem prostoru. Vajo je bilo treba ponoviti tudi pri svetem Ivanu nad Trčmunom.
Popotovanje sva nadaljevala skozi Ložac v vas Mašere in se spustila navzdol do Čeplešišč. Odtod bi 
lahko »skočila« v Slovenijo skozi Livek, a naju je raziskovalna žilica nesla naprej. Najprej sva na reki (pravzaprav potoku) Reki bolj po naključju zagledala kratka, a slikovita korita. Čez Kanalac in Bardo sva dosegla »novo« dolino reke Reke in se skozi Zverinac in Trušnje dvignila pod sleme Kolovrata.
O zadnjem cilju tega dneva sem že ves dan po malem razmišljal, pri cerkvi svete Marije nad vasjo Kras pa je padla dokončna odločitev. Ježa! Sledilo je še nekaj beneških vasi (Laze, Dreka, Trinko, Codar) do zadnje, ki nosi zelo pomenljivo ime – Kraj. Na sedlu Solarji sva prestopila državno mejo.
»Sedaj pa nobenih novih pogruntavščin. Časa ni veliko, saj do noči ni več daleč. Lepo do Planinskega doma pod Ježo in na vrh,« sem govoril bolj sebi 
kot družici, ko sva se bližala izhodišču. Vmes sem sicer zagledal neke markacije, ki so se izgubile v gozdu na levi, a nisem želel izzivati novega tavanja po Ježinih strminah ... Planinski dom je še vedno »v izgradnji«, podoba Valentina Staniča je enaka kot prej in tudi napis na skali »Ježa 30 minut« naju je čakal na istem mestu. Spremenjena, bolje rečeno polepšana, je samo podoba Jalovca na vhodnih vratih.
Dekletu sem rekel:
»Ti si bila takrat na vrhu, ko si me iskala. Prosim, hodi pred mano. Če bom šel jaz, se bom zagotovo izgubil.«
In ... Na vrhu skoraj nisem mogel verjeti. Uspelo mi je! Ni kaj, dobro vodnico imam. Iz čistega veselja sem si na roko pritisnil žig. Da bodo ja vsi vedeli, kje 
sem bil. Vrh ni ravno obiskan. Mislila sva, da Biserkinega podpisa izpred dveh let ne bo nikjer, še posebej zato, ker je bilo v knjigi popisanih zelo malo listov. Ni bilo treba veliko obračati in že se je zasvetilo njeno ime. Sedaj vodi z dva proti ena. Ni veliko takših vrhov. Pri veliki večini je rezultat izenačen ...
Razgled z Ježe ni najbolj obsežen, a Matajur je vendarle kukal izza drevesa. Dan je ugašal. Z neba je zasvetil mesec, ki je s svojim prihodom naznanil, da bo treba sestopiti. Še posebej zato, ker sva ob vzponu srečala »posteljo« enega od štirinožnih gozdnih prebivalcev. Morda kar tistega, ki ga je dekle srečalo ob iskanju pogrešanca.
Takrat sva v dolino prispela skozi vas Volčanski Ruti, tokrat pa je zmagala različica, ki se iz zaselka Pušno spusti k Lepenku in ob potoku Doblarec doseže Sočo.
Za splošno orientacijo po Benečiji je dovolj Atlas Slovenije oziroma zemljevid Julijske Alpe - zahodni del v merilu 1 : 50 000, za popolnejšo sliko pa je zelo dobrodošel (dvojezični) italijanski zemljevid založbe Tabacco številka 41 v merilu 1 : 25 000. Dodajam še eno opozorilo. Slovenska imena vasi v Benečiji so na naših zemljevidih velikokrat precej drugače zapisana kot na obcestnih tablah. Hlodič (italijansko Clodig) je v Atlasu Slovenije Hlopčje. Velikokrat pa je razlika samo v eni črki: Garmak (italijansko Grimacco) – Grmak. Domači zapis imena in oblika v knjižni slovenščini? Začne se seveda že v središču Beneške Slovenije: Špietar (San Pietro al Natisone) – Špeter.
Naj se za konec predstavi še današnji glavni igralec Matajur, ki v knjižici Luise Battustig z naslovom Skrivnost dvieh bregi nastopa v prvi osebi: »Pod mano se odperjajo, ki parsti od roke, lepe zelene doline, skuoze katere tečejo patoki an rieke. Med telimi riekami je narlieuš tista, ki teče med mano an Mijo. Ona se rodi ku Nadiža, teče naprej kot Natisone an se zgubi tu v prode.«
Kot se sčasoma izgublja tudi slovenska beseda v teh krajih. Poskrbimo za to, da ne bo popolnoma utihnila ...