Gorniška potepanja: Ali se upa javiti neznani umetnik, ki je napisal »preventivno sporočilo« v zimski sobi na planini Razor? Verjetno je posledica njegovih lastnih izkušenj. Brez skrbi, ne bom mu pel levitov, le vedel bi rad, ali je res tako. Če odziva ne bo, bova pač morala naslednjo zimo sama prenočiti in ugotoviti, »koliko je ura«.
V tretje gre rado ... včasih že v drugo na Vrh nad Dlanjo
Velikonočni prazniki so mimo. Moj spomin nanje je najbolj povezan s časom, ko
sem še kot osnovnošolec raznašal žegnan ogenj. Ob dolgoletnem ministriranju mi je pripadla tudi ta čast. Mnogo let zapored sem na veliko soboto vstal zelo zgodaj. Prej kot če bi šel v šolo ali k verouku. Morda se s tisto zgodnjo uro lahko primerjajo samo vstajanja, ki jih dandanes uprizarjava z Biserko pred odhodom v gore.
Mama je pripravila velikonočni zajtrk, oče pa mi je že v dneh pred prazniki priskrbel primerno lesno gobo, izdelal ročaj zanjo in v popotno torbo dodal 
ravno prav velike koščke, ki sem jih čez dan oddajal po hišah. Ob svitu je bilo treba na pot. Najprej me je čakala dobra ura hoje po strmi poti do farne cerkve svetega Miklavža, kjer je bil blagoslov ognja, saj pri domači podružnični cerkvi tega obreda ni bilo. Nato sem se s prižgano gobo vrnil v dolino in pričel raznašati od hiše do hiše.
Po številu domačij Lokavec ni velik, po površini pa je med večjimi vasmi v Sloveniji, zato sva si ga z bratrancem razdelila na pol, a sva imela kljub temu oba dovolj dela. Nekaj hiš se stiska v ozki dolini, ostale pa so raztresene po strmih bregovih. Revni, a dobri ljudje so mi v zameno za košček žegnanega ognja vedno poklonili velikonočne dobrote, včasih pa sem si prislužil tudi kakšen dinar.
Moje delo se je končalo šele pozno popoldne, ko sem kar dobro utrujen prišel domov. Kadar so bile na »raznašalni dan« nizke temperature, je bilo treba 
obleči bundo, ki pa jo je lastnik zaradi ognja bolj poredko prinesel nepoškodovano domov. Največkrat so bile za neljube dogodke krive moje bližnjice med samotnimi domačijami, ki sem jih vedno znova odkrival, da bi si prihranil kakšen korak. In seveda ... Hoditi je bilo treba hitro, saj bi sicer goba ugasnila, ponovno prižiganje pa (uradno) ni bilo dovoljeno. Ljudski rek »Je hitro hodil, kot bi žegnan ogenj nosil,« je še kako resničen.
Zvečer sem doma prešteval svoj zaslužek in že kot majhen fant vedel, da delam nekaj dobrega, saj so me bili ljudje vedno veseli. Veliko let je bilo tako. Nikoli jih nisem štel, a ogenj sem nosil vse dotlej, da so v vasi našli naslednika, ki je »podedoval« najino poslanstvo.
Dandanes je tudi na »kmetih« vse drugače. Skrbni starši vozijo otroke k 
jutranjemu blagoslovu ognja in jih potem spremljajo z vozilom od hiše do hiše, da se otročadi ja ne bi kaj zgodilo. Morda je res bolj varno, a pristna domačnost velike sobote, ki sem jo sam še doživel (pa še nisem tako zelo star), je s tem izginila. Da o nabiranju kondicije sploh ne govorim. Kot vidite, sem še praznike izkoristil za to ...
Ne, ne, nisem pozabil. V prejšnjih Gorniških potepanjih sva z Biserko prišla pod Vrh nad Škrbino (2054 m) brez gamaš. V deželo je morala priti naslednja zima, da sva spet našla čas za mogočno goro v grebenu Pečí. V kopnih letnih časih sva bila že večkrat na njej, zato naju poleti ni več vleklo tja gor. Tokrat z izhodišča nisva pobegnila, saj sva že doma dobro pregledala, ali imava vse potrebno s seboj.
Čez planine Stador, Lom, Kuk in Razor sva po jugovzhodnem robu pociljala na 
Mejo (1996 m). Z nje sva po glavnem grebenu sestopila do širokega sedla, odkoder so naju do Vrha nad Škrbino pripeljali ozki, strmi in ponekod izpostavljeni prehodi. Velike opasti na nekdanjem mejnem grebenu (odtod ime Meja?) so lahko zelo nevarne! Sestop je potekal ob vzhodnem robu Škrbinske plošče do planot Rupe in Na Polju ter dalje do Koče na Planini Razor.
Nič posebnega se ni zgodilo na turi, zato težko napišem kaj drugega kot to, da je bilo lepo. Še izgubiti se mi ni uspelo ... Morda samo še tole. Ali se upa javiti 
neznani umetnik, ki je napisal »preventivno sporočilo« (pa ne tistega o smrčanju) v zimski sobi na planini Razor? Verjetno je posledica njegovih lastnih izkušenj. Brez skrbi, ne bom mu pel levitov, le vedel bi rad, ali je res tako. Če odziva ne bo, bova pač morala naslednjo zimo sama prenočiti in ugotoviti, »koliko je ura«.
V kolikor bo potrebno, bova za bodoče zaljubljence sporočilo ustrezno dopolnila ...
