Večer, Okolje - Marjeta Keršič Svetel: Kot vsako jutro sem hitela v službo po dobro znanih ljubljanskih ulicah. Kar na lepem sem na pročelju ene od stavb ki je, mimogrede, uradno razglašena za kulturni spomenik, na kar pa se avtorji čečkalnih domislekov seveda požvižgajo, zagledala …
… čisto svež napis: NAJBOLJŠE STVARI SO ZASTONJ! Res so. Ampak malo me je vznejevoljilo, da se nekdo s to prastaro modrostjo strinja tako močno, da jo je načečkal na skoraj nov omet ene od stavb v mestnem središču. Le kaj mu je bilo, da je to napisal ravno zdaj!? Čečkač je povzročil, da sem nehote začela sama pri sebi premlevati njegovo sporočilo. Res. najboljše stvari so zastonj, ampak to je njihova nesreča. In naša tudi. Svet se namreč dandanes vrti tako, da je nekaj vredno samo tisto, kar je mogoče prodati ali kupiti. Kar se plača. Kar prinaša dobiček. Sicer ni vredno počenega groša "Ničvredna kraška zemlja" so občinski možje v Ilirski Bistrici rekli za pobočja Volovje rebri, kjer naj bi stala ogromna vetrna elektrarna, s katero bi lastniki zemljišč in občina nekaj zaslužili. S cvetličnimi preprogami, škrjančkovim petjem, beloglavimi jastrebi in orli in še kakšnim risom za povrhu, ki se kar tako sprehaja tam okoli, žal ne zaslužijo nič. "Kaj mi pomaga, če sem lastnik varovalnega gozda v Triglavskem narodnem parku? Od tega nimam nič! Ta gozd ni vreden nič! Če pa ga prodam za bodoče smučišče, no potem bom imel vsaj kaj od tega!" mi je vneto pripovedoval domačin izpod Julijcev. "Nehajte mi vi, Ljubljančani, govoriti o narodnem parku! Brigajte se za svoje ljubljanske zadeve, nas, domačine, pa lepo pustite pri miru, da se tudi mi razvijemo! Vi pridete sem, lomastite po naših gozdovih, hodite na lepše, se odpeljete in mi nimamo od vas popolnoma nič!" Bi bil res Triglavski narodni park nekaj vreden samo, če bi morali za sprehod po njem plačati vstopnino?
Navsezadnje je res: če grem recimo na izlet kam v tihe kotičke okoli Špika, ima od mene nekaj malega le avtobusno podjetje, ki me pripelje do Martuljka in nazaj v Ljubljano. (Spadam namreč med eksotično manjšino: nimam avta niti šoferskega izpita!) Kar pravzaprav najbrž pomeni, da tudi jaz sama nimam kakšne posebne vrednosti, vsaj kot potrošnik ne, saj me najbolj razveseljujejo in osrečujejo ravno stvari, ki sploh niso tržno blago. Čudovit dan v gorah, rosa na travi, pravo prijateljstvo. Z naravo je pravzaprav tako kot s kakšno umetnino neprecenljive vrednosti. Njene vrednosti preprosto ni mogoče izraziti samo v denarju. Da Vincijeve Mone Lise ni mogoče kupiti ali prodati, preprosto izvzeta je iz tržne logike. Zdi se mi, da je še boljša primerjava med naravo in zdravjem: zares pomembno in neprecenljivo postane zdravje po navadi šele takrat, ko zbolimo. Dokler nas obdaja razkošje razmeroma dobro ohranjene narave - v Sloveniji imamo nepopisno srečo, da smo podedovali res imenitno naravo se nam zdi to razkošje brez prave vrednosti - še pomislimo ne, da je narava tako dragocena, da je neprecenljiva. Ne samo zato, ker je v svoji neukročenosti, svobodnosti, nepredvidljivosti in pestrosti preprosto lepa. Tudi zato, ker narava v najširšem smislu skrbi za vse, brez česar človeška vrsta sploh ne bi preživela. In seveda tudi nobena druga vrsta živih bitij ne. "Ekološke storitve" - to, kar nam nudi narava, od čiste pitne vode do hrane in zraka, ki ga dihamo, so rezultat neizmerno kompleksnega in zapletenega, povezanega in soodvisnega sistema, ki mu pravimo "narava". Prav vsa živa bitja, pa naj gre za komarja ali medveda, za enocelično algo ali stoletno bukev, imajo svojo pomembno vlogo v mreži življenja, procesov, energije in sprememb. Tudi mi smo del te mreže. In se v vsakodnevnem hitenju po opravkih, v razmišljanju o zaslužku, dobičkih in podobnem ne zavedamo več, da smo med vsemi neštetimi živimi bitji zares nekaj posebnega predvsem zato, ker imamo tako velikansko moč spreminjanja te narave, katere del smo. In da ta velikanska moč pomeni tudi velikansko odgovornost.
Marjeta Keršič Svetel