Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Deviški vrhovi Kitajske

sreda, 28. september 2005, ob 06:02, Maja Belimezov, ogledov: 2239

Delo, 21.09.05 - Anže Čokl: o odpravi Kunlun Shan 2005

Kunlun Shan 2005

Deviški vrhovi Kitajske

V višavah blizu meje s Tadžikistanom, kjer ni hodil še nihče – Trije prvič osvojeni vrhovi so dobili imena – Težko slovo od izjemno prijaznih in darežljivih ljudi


Alpinizem v svoji prvinski obliki: v sneg in led okovani deviški vrhovi skoraj nepoznanih gora. Oddaljenost od civilizacije in pomanjkanje občutka varnosti, ki ti ga dajejo soljudje, pa čeprav le podzavestno. Težko je opisati občutke, ki te navdajajo ob stopanju po pokrajini, kjer pred teboj ni hodil še nihče. Morda le kakšen jak, ločen od skupine, ki se pase nižje na zelenici ob bistrem potočku.
Na mednarodno odpravo »v neznano« smo se junija podali člani društva Freeapproved: Grega, Jani in jaz. Namenili smo se v zahodni del pogorja Kunlun Shan, ki leži na Kitajskem, blizu meje s Tadžikistanom. Kot da bi si želeli alpinistične cilje narediti še težje dostopne, smo se odločili na Kitajsko potovati prek Pakistana.

Na sever Pakistana, proti prelazu s Kitajsko, smo se vozili po cesti, v območju katere je nekoč potekala znamenita svilna pot. Že pred tisoč leti so tod tovorili svilo, začimbe, orodje ter drugo, kar so preprodajali na bazarjih. Danes se pot imenuje cesta in povrhu vsega naj bi bila celo avtocesta oz. Karakorum Highway, kot ji pravijo. Na podobo nam poznanih avtocest ne spominja prav nič, z izjemo dotrajanega asfalta, ki je popolnoma razdrapan. Avtocesta se uradno začne po prečkanju Inda. Široka, deroča, kalna in umazana reka je z mostu videti prav strašna. Ob težki nogi in sploh drzni vožnji našega šoferja ter slepem prehitevanju nad prepadnimi stenami nas je oblivala zona.

Na poti proti severu Pakistana smo prenočili pri izjemno prijaznem možakarju. Po tradicionalni pakistanski večerji nas je povabil v svoj starinski, več kot dvesto let stari dom. Temna, skromna in po svežem kruhu dišeča izba je imela skoraj pravljični čar. Prvič smo stopili v tako zelo preprost dom, kjer v sobi okrog sredinske kuhinje spijo vsi člani številne družine. Opazili smo, da so ljudje na severu Pakistana precej prijaznejši in zaupljivejši do tujcev kakor južneje, v Islamabadu in okolici. Možakar nam je ob toplem kruhu in svežem mleku razložil, da je tukaj (na severu) verski voditelj Haziri Mam. Uči jih predvsem strpnosti in ljubezni do sočloveka, medtem ko na jugu islamsko vero pogosto izkoriščajo tudi kot povod za terorizem.

Kruh in kumis za dobrodošlico


Po temeljitem in dolgotrajnem pregledu pred mejo, tipičnem tudi za republike nekdanje Sovjetske zveze, so nas Pakistanci končno izpustili. Čakalo nas je tri tisoč metrov vzpenjanja po ovinkasti cesti do 4700 metrov visokega prelaza s Kitajsko. Prihodnje jutro smo tedaj že četrti dan trajajočo vožnjo nadaljevali vse do mesta Kashi, kjer naj bi se srečali s preostalimi člani odprave. Naslednjega dne smo vsi skupaj z nabito polnim arhaičnim avtobusom nadaljevali proti zahodu province Xinjiang.

Naš prihod v bazni tabor, ki smo ga postavili na 3720 metrih, je pozdravilo navdušenje prebivalcev iz tri ure hoda oddaljene vasi. Bili smo na območju, kjer zunanje meje države še niso natančno določene in je zato pod vojaškim nadzorom. Brez prepustnice vstop ni mogoč in je prepovedan. Bili smo prva odprava in prvi »zahodnjaki«, ki smo ta del gorovja obiskali iz jugovzhodne strani. Preprosti, brezzobi vaščani so z zanimanjem spremljali vsak naš korak; pogledovali so v šotore, preučevali njihovo vsebino in se čudili materialnim dobrinam, ki so nam povsem običajne. Kot se je izkazalo, so bili prijazni in zaupljivi; k nam so prihajali malodane vsak dan. In prihajali niso kar tako, praznih rok. S seboj so prinašali izjemno kompakten, za zobe neizprosno trd kruh in kumis (fermentirano kobilje mleko).

Že kmalu po prihodu v bazni tabor smo se, povsem neprilagojeni višini, odpravili proti prvemu vrhu. Precejšnja ovira in dodatni izziv je bilo nepoznavanje natančnega dostopa do gore. Z nahrbtnikom, velikim kot omara, smo se počasi, a vztrajno vzpenjali proti vznožju gore Sarakehe. Na višini 4555 m smo na slabi, a edini mogoči lokaciji postavili šotor. To je bila gruščnata uravnava na grebenu s precej blata in peska, ki ga je bil veter napihal – podobno kakor sneg – v zamete.

Da bi šotor zavarovali pred vetrom, ga je Grega z velikimi skalnimi ploščami obdal z vseh strani. Pomagalo je. Veter se je brez uspeha zaganjal v težke ovire. Medtem ko sem nam pripravljal večerjo, je Jani nalival zalogo vode, polne peska, ki se je cedila iz blatne usedline pod šotorom. Stranski učinek peska v vodi je deloval kot odlično odvajalo in polirno sredstvo za zobe.

»Kot kup dreka!«


Kljub »spoliranim« zobem pa se v mrzlo jutro nismo zbudili s filmskim nasmeškom. Višina in posledično pomanjkanje kisika ter nizek tlak so predvsem Janiju pustili posledice. Bilo mu je slabo in ga sililo na bruhanje. Tudi nama z Grego je v glavah igrala godba v pretežno bobnarski zasedbi, zato smo šalo potisnili vstran. Pripravili smo opremo in zagrizli v breg.

Kratki in počasni so koraki, noge pa težke in okorne, ko se človek na vso silo zaman trudi posrkati gorski zrak v široko razpeta pljuča. Kisika je premalo. A vendar smo se vzpenjali naprej, vse više. Dosegli smo z opastmi ovešen grebenček, ki nas je vodil naravnost proti vrhu. Snemal sem zadnje korake in v objektiv kamere poskušal ujeti izraz veselja na obrazih prijateljev ob prihodu na 5803 metrov visoki, deviški vrh. A vrh pomeni le polovično zmago – treba je še dol.

Medtem ko sva z Janijem uživala ob veličastnem razgledu, se je Grega pripravljal na spust s snežno desko. Jani naju je nasmejal še s komentarjem, ki nazorno opiše radosti vzponov v visokogorju: »Počutim se kot kup dreka!« in kmalu nato sestopil. Slabost, eden od znakov višinske bolezni, ga je zares napadla šele ob vrnitvi, ko se je nekajkrat nezavesten zgrudil v sneg. Na dnu doline nam je nekaj preglavic povzročila še deroča reka, a smo jo ob pomoči prijaznih vaščanov in trmastega osla vendarle uspešno prebrodili. Izčrpani, premočeni in prezebli smo nazadnje dosegli bazni tabor, nad katerega se je kot pepelnat dež spuščala noč.

Šopek treh vrhov


Vaščani, ki so nas neutrudno obiskovali, so nam prirasli k srcu, zlasti posrečene vaščanke, ki so v zadnjih dneh prihajale oblečene v svoja tradicionalna oblačila. Nosile so pisane svilene srajce, široke hlače iz izbranih materialov, rokavi in ovratnik pa so bili prav neverjetno izdelani. Nihče ni odšel na odpravo zato, da bi omožil katero izmed zanimivih domačink, ne nazadnje pa je v bazi sonce zašlo že 19-krat, zato smo se morali posloviti.

Nekatere od nepotrebnih predmetov, ki bi sicer romali v smeti – na primer prazno plastično embalažo energetskih napitkov – so si vaščani že dlje ogledovali. Sprva smo omahovali, toda ko smo jim tako preprosto reč podarili, so nas njihovi široki nasmehi, kažoč gnile zobe, prepričali, da smo ravnali prav. Bili smo veseli, da odhajamo domov, a po drugi strani žalostni, saj smo zapuščali izjemne kraje z zanimivimi ljudmi ter neokrnjeno naravo.
Poleg Sarakehe smo na odpravi osvojili še dva deviška vrhova. Prvega, ki sva ga z Grego v hitrem vzponu ter sestopu prečila od vzhoda proti zahodu, sva poimenovala NiAn, 5180 m. Zadnjemu vrhu, ki smo ga osvojili le nekaj dni pred odhodom, pa smo nadeli ime Freeapproved, 5267 m.

Kot poseben uspeh štejem predvsem to, da smo imeli zares redko možnost odkrivati ene zadnjih skritih kotičkov našega planeta. Kakor daleč je segal pogled, povsod samo slabo raziskane, tujcem nepoznane doline daleč stran od civilizacije. Izjemno srečo smo imeli tudi zato, ker smo lahko vso nepopisno lepoto zajeli v film, ki bo premierno prikazan jeseni letos.

Anže Čokl

eXTReMe Tracker