Slovenske novice - Boštjan Fon, Mirko Kunšič: Petkov vzpon po severni steni najvišje gore v zahodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp je bil usoden za samotnega gornika Filipa Benceta
S 17 leti je prvič plezal po Kramarjevi smeri na Storžič, po štirih desetletjih pa je pot alpinista, gorskega reševalca, inštruktorja letalca, fotografa in poeta gorskega sveta prekinil plaz, ki ga je ujel v skalnem žlebu te smeri — Nikoli mu ni šlo za rekorde, čast ali slavo in kot je dejal: »Prišel sem do spoznanja, da je veliko več vredna prvenstvena ali zahtevna ponovitev doma, kot pa v Himalaji skupinsko prerivanje in sprenevedanje ter garanje za druge« — Oseminpetdesetletni Ta Črn, kot so ga poznali vsi, je bil v preteklosti tudi član skupine vsega zaupanja vrednih vodnikov pohoda Sto žensk na Triglav, ki ga vsako leto organizirajo Slovenske novice
Tržič, 5. aprila: Pred leti smo srečali tihega človeka iz vasice sredi Dovžanove soteske pri Tržiču, ki je nenehno hodil v gore. Šele danes razumemo, kaj je hotel povedati.
»Ni mi šlo za rekorde, čast ali slavo. Preprosto me je očaral Čopov steber v Severni triglavski steni. Kmalu sem začel iskati še nove izzive in variante. Le dobro desetletje po prvem vzponu sem potegnil direttissimo, ki naj bi si jo nekateri že dolgo ogledovali, ampak je le počakala name. In to solo,« je za Planinski vestnik o vzponu prek centralnega dela Osrednjega stebra zapisal Filip Bence. Alpinista, gorskega reševalca, inštruktorja letalca, gorskega vodnika, fotografa in poeta s planinsko dušo, ki je razumel, kaj je prav in kaj ne, spada k vedenju dobrega človeka, so v petek popoldne našli mrtvega pod severno steno Storžiča, na vhodu v Kramarjevo smer.
Dva tedna je imel, ko ga je stara mama Marija, Šuštarjeva Micka, odnesla na planino Brsnina pod Košuto, kjer sta z mamo Rozalijo pasli krave. Do petnajstega leta je kot pastirček spoznaval ne le planšarije pod Košuto, ampak tudi njene strmine in občudoval čudovite razglede. Peti dan maja 1968, po letih planinarjenja, se mu je ponudila priložnost, da se spoprime s pravo plezalno smerjo. Skupnost tržiških plezalcev ga je povabila v Kramarjevo smer – Kramar'co v Storžič. »Bil sem zelo navdušen nad dosežkom in uživanjem v steni in si zaželel še plezati. S soplezalci mi je uspelo preplezati skoraj vse smeri v Storžiču in za konec leta še Direktno v Štruci. Po vojaščini sem se dobesedno zapodil v stene, plezal ter užival. Kmalu so prišle na vrsto tudi smeri v Paklenici, Dolomitih in Centralnih Alpah, pa tudi prve prvenstvene. Zelo kmalu žal tudi spoznanje, da tudi v gorah med alpinisti ni vse tako, kot bi skoraj moralo biti glede na navezo,« je razmišljanja o prvih letih alpinizma pred časom povzel Filip, ki je bil v preteklosti član skupine vsega zaupanja vrednih vodnikov pohoda Sto žensk na Triglav, ki ga vsako leto organizirajo Slovenske novice.
Vrhovi Šiša Pangme, Kavkaza, Pika Revolucije in Aconcague, Lhotseja, Yong Sanga, Jalung Kangha, Lhotse Shara, K2, Hidden Peaka in Anapurne, od palete tujih izstopa Drujev koluar, solo ponovitve v stenah nad Chamonixom in ponovitve treh zadnjih težav Alp: Walkerja, Matterhorna in Eigerja pa seveda prvi vzpon na himalajski sedemtisočak Njanang Ri, ki je bil do takrat neosvojen. Po sedmih letih plezanja je postajal bolj in bolj zagrenjen. Tako leta 1975, še bolj pa leta 1979. Komajda je bil izbran za odpravo v Kavkaz, namesto da bi ga pustili na Makalu, in poslali so ga v Pamir, namesto da bi dosegel Everest. »Vzrokov je bilo menda več, toda ne pri meni, ampak v glavah tistih, ki so odločali o tem. Tudi v alpinizmu je žal tako, da je konkurenco treba onemogočiti prej, preden te prehiti,« je bil odkritosrčen. Odločil se je, da gre povsem na svoje. Da bo sam v stenah. Solist. Razlog je razkril v Planinskem vestniku med paberkovanjem pod naslovom Štiri desetletja v stenah: »Vse bolj sem spoznaval, da smo se po vzponu večkrat težko zmenili, kdo je bil zaslužnejši zanj. Noben čudež ni bil, če je soplezalec, ki je bil v steni kot drugi, doma, na alpinističnem odseku ali v medijih kar naenkrat postal glavna zvezda. Bil je veliko boljši govorec kot plezalec. Zaradi vsega tega sem kmalu začel razmišljati o soliranju in se tudi ukvarjati z njim, ne zaradi zaslug, ampak zaradi enostranske odgovornosti in užitkov. Zanesljivo najlepša in najzanesljivejša je naveza s samim seboj.«
Naj povedo tisti, ki so poizkusili kaj podobnega in ki brez zavisti vedo, kaj to pomeni: Filip Bence je preplezal 177 prvenstvenih smeri. Uspelo mu je preplezati 4440 smeri, ki so daljše od sto metrov. Največkrat, več kot tisočkrat, je ponovil Kramarjevo smer v Storžiču. Tako gor kot dol. Poleti in pozimi. Tudi po večkrat na dan. Na vrhu Storžiča je bil 676-krat. Veliko smeri je ponovil večkrat, ne le v okolici Tržiča, ampak tudi zunaj naših meja, v Dolomitih in Centralnih Alpah. Dvajsetkrat je ponovil Čopov steber v Severni triglavski steni. Prvič je šel leta 1971, za vzpon je porabil sedem ur. Čez 36 let, ko se je zadnjič odpravil v steber, ga je s soplezalcem premagal v petih urah. »Vsakič, ko sem se po tej smeri povzpel tja gor na Plemenice, sem bil vesel, da mi je uspelo. Vsekakor je vedno navzoč neki poseben čar te smeri. Ta steber je res simbol slovenskega alpinizma, tudi zato je želja vsakega alpinista, da bi se preizkusil v njem. Kar dvanajstkrat mi je uspelo priti čezenj v solo izvedbi, in to začuda nikoli po Skalaški smeri. V osemkratni ponovitvi v navezi pa je bila ravno to najpogostejša dostopna varianta.« Njegovi alpinistični dnevniki obsegajo enajst zvezkov, v katerih so vse mogoči podatki.
Sladko spi, kdor umre v svoji postelji. Filip Bence je končal svojo pot pod Storžičem. Kot 17-letnik je v Kramar'ci našel pravo svobodo: moč duha živeti tako, kot si je želel.
Boštjan Fon
Mirko Kunšič