Janez Pikon: 
Naravne danosti Gorjancev nadgrajuje od prazgodovine pestra poselitvena preteklost. Na Gorjance je vezano bogato ljudsko izročilo, ki ga je literarno opisal Janez Trdina, po katerem se imenuje najvišji vrh Gorjancev. 
Izvir Gospodična je eden najbolj vabljivih znamenitosti Gorjancev. Med najbolj znane studence ga je povzdignilo ljudsko izročilo o njegovi bajeslovni zdravilni vodi s pomlajevalno močjo, ki ga je zapisal Janez Trdina v bajki Gospodična. Studenec izvira na severnem pobočju Gorjancev, na nadmorski višini 820 metrov, povprečen pretok vode znaša 5 litrov na minuto. V bližini prihaja na dan tudi izvir Gospod in še nekaj drugih, ki se stekajo v povirje Šumečega potoka. Zaledje izvirov gradijo na dolomitu ležeči ploščati apnenci, bereče in laporji. Karbonatne kamnine zadržujejo bogate zaloge podzemske vode, zato so Gorjanci pomemben vir pitne vode.
Pobočje Gaje, ob domu na Gospodični, Planinski dom na Gospodični (841 m)
Novomeški planinci so na pobudo naravoslovca Ferdinanda Seidla leta 1929 ob gradnji gozdne železnice preprečili posek gozda v zaledju izvira. Parcelo so odkupili in jo pravno zavarovali. Leta 1931 so planinci izvir obzidali in nad njim postavili planinsko zavetišče. Tako so uredili eno najbolj obiskanih planinskih točk na Gorjancih. Leta 1994 so planinci okolico izvira obnovili, del vodne struge pa namenili, tudi za oskrbo planinskega doma. Izvir je bil leta 1992 zavarovan, kot kulturni spomenik.
Pogled z Gospodične, izvir potoka Gospodične, vojašnica na Trdinovem vrhu
Pozdravljeni Gorjanci vi mogočni, od Vahte do Bregane! Trdinov vrh, visoka gora, pogled na stolp, ti dih zastane. Iz Gabrja se cesta strmo dviga, prijazno te objame zelen gozd. Kdor na Gero pride, mu je blizu vzhod in zahod. Železnica je tod gozdna vozila, trden temelj cesti zapustila. Fabrika tam je lesna stala, ki Gabrcem je kruh dajala. Drevesnica gozdovom mati mila, ki za sekači rane je celila. Potoček poje večno melodijo, hiti v dolino, kliče ti adijo. Jelenov skok in Glažev graben, Miklavžev dom in Krvavi kamen. Studenec Jordan in Gospodična planinski dom nam koča je mična. Pozdravljeni Gorjanci še zeleni, od Vahte tja do Brežiških nižav! Trdinov vrh visoka gora, Dolenjcem si Triglav. Dom Gospodična - V. Mrhar - S. Cerar.
Mala cerkvica na Trdinovem vrhu, krvavi kamen, prof. akad. Janez Trdina
Razmeroma nepregledno in težko prehodno hribovje preraščajo prostrani bukovi gozdovi, na Trdinovem vrhu in Ravni gori pa sta ohranjena celo pragozdna ostanka. Za krajinsko in ekološko podobo Gorjancev so pomembne košenice z redkimi rastlinskimi vrstami. Pomembno naravno bogastvo Gorjancev so številni izviri, Minutnik, Gospodična, Jordanov studenec in potoki Klamfer, Pendirjevka, Kobila, Sušica v ozkih in globoko zajedenih dolinah.
Trdinov vrh (1178 m), krvavi kamen, v letu 1687, Trdinov vrh
Gorjanci, na hrvaški strani poznani kot Žumberačko gorje se najvišje povzpne s 1178 metrov visokim Trdinovim vrhom (Sveta Gera). Pogorje je ob prelomih dvignjen gorski čok z grudasto tektonsko zgradbo. Zanj je značilna izjemna prepletenost panonskih in kraških pokrajinskih značilnosti.
Gozdarsko izkoriščanje obsežnih gozdov se je pričelo leta 1838, ko je bila pri Dolžu zgrajena glažuta, intenzivneje pa po prvi svetovni vojni z žago pri Fabriki, do katere je vozila gozdna železnica.
Po slemenu Gorjancev poteka državna meja. Na hrvaški strani je bila leta 1999 osnovana Park prirode Žumberak - Samoborsko gorje, na slovenski strani pa je predvideno, da se osrednji del Gorjancev zavaruje kot krajinski park. Gorjanci, po katerih so speljane številne planinske poti, so pomembno rekreacijsko območje.
Krvavi kamen, kamnit osamelec ob križišču gorjanskih poti pripoveduje dramatične zgodbe. Ena od njih pravi, da kamen označuje mesto, kjer so pri določanju meje živa zakopali nedolžno dekle in mladeniča, njun grob so označili s Krvavim kamnom. Ljudsko izročilo pripoveduje tudi zgodbe o neobvladljivem človeškem pohlepu. Janez Trdina je zapisal, da so se Kranjci in Žužemberčani pri določanju meje srečali pri kamnu, ker se niso mogli dogovoriti o poteku meje, se je vnel divji prepir. Prerasel je v poboj in človeška kri je oblila kamen, ta dogodek naj bi obeleževala letnica na kamnu.
V Cerovem Logu vedo povedati, da je bilo ob določanju meje med Kranjci in Hrvati, tudi neko dekle, da se ne bi pozabilo, kje je meja, so ji odsekali prste in njena kri je pordečila mejni kamen. Dekle je bilo v resnici Vila, zato je bil mejnik imenovan Krvavi kamen še dolga stoletja obarvan rdeče.
Ohranjeno je tudi izročilo, da je bil pri Krvavem kamnu zakopan zaklad, ki je na kresni večer gorel z velikim plamenom. Zakopal ga naj bi neki tat, ki je svojo skrivnost na smrtni postelji zaupal sojetniku v ječi na ljubljanskem gradu. Ta se je napotil na Gorjance, izkopal zaklad, vendar mu lahko pridobljeno bogastvo ni prineslo sreče.
Prof. akad. Janez Trdina 1830 - 1905. Pod gorenjskimi planinami se je rodil. V mestu ob Krki ta svet je zapustil, v otroštvu po Mengšu je pel, v zrelih letih slovo od Gorjancev je vzel. Je trden bil Gorenjc, vesten in učen Slovenc. Vzornika mu Trubar, Slomšek in Prešern bila, a tud njemu se je krivica delala. Čuval našo je naravo, ščitil jezik slovenski, navado. Na riziko nosil je glavo. V težave je prišel, ko za besedo slovensko resno se zavzel. Zato je moral it, v Varaždin je šel učit. Se v Zagorje zaljubil, Slavonija mu bila je všeč, a hotel je kaj več. Začutil je morja valovanje, zaželel si v slani vodi je plavanje. Na Reki je profesor bil, si znanje bogatil. Prijateljev veliko je imel. Po stroki je slovel, ko leta so zrela prišla, ga penzija je zamikala. Krka, cviček, dolenjska narava za sprostitev ravno prava. V Bršljinu si je kupil dom, prenočišče Trška gora mu je bila svetišče, to življenje celo človek išče. Vzljubil je Gorjance, je pisal pesmi, bajke, pripovedke, romance. Triglava vrh Aljaž je osvojil, Gorjancev vrh Trdina je dobil. Sto let je mirno v Ločni spi, med planinci nanj svetel spomin živi.
Vir: Planinsko društvo Novo Mesto
Janez Pikon