Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Štiri desetletja v stenah

Planinski vestnik - Filip Bence: 4440 smeri v 40 letih

Z gorami sem povezan tako rekoč od začetka svojega življenja. Že otrok sem kot pastirček spoznaval ne le planšarije pod Košuto, ampak tudi njene strmine, in občudoval čudovite razglede, še zlasti na sanjsko koroško deželo, če sem prišel na vrh gore.
Želje so bile vse večje, le časa in priložnosti, da o denarju sploh ne govorim, takrat še ni bilo, da bi se povzpel še kam drugam, na katerega izmed v daljavi vidnih vrhov. Po nekaj letih planinarjenja, ko sem enkrat sam zaslužil, se mi je ponudila priložnost, da se prvič spoprimem s pravo plezalno smerjo. Petega maja 1968 me je skupna šestih Tržičanov vzela s seboj v Kramarjevo smer v Storžiču. Bil sem tako navdušen nad dosežkom in uživanjem v steni, da sem si zaželel še več. S soplezalci mi je uspelo preplezati skoraj vse smeri v Storžiču in za zaključek leta še Direktno v Štruci. Po vojaščini pa sem se dobesedno zapodil v stene, plezal in užival. Kmalu so prišle na vrsto smeri v Paklenici, Dolomitih in Centralnih Alpah ter prve prvenstvene. Žal pa je hitro prišlo tudi spoznanje, da tudi v gorah oziroma med alpinisti ni vedno vse tako, kot bi moralo biti.

Prva grenka spoznanja

Ustvarjalnost, delavnost in plezanje, kadar koli sta čas in vreme dopuščala, so bili premalo, da bi šel tja, kamor sem si glede na opravljene vzpone morda zaslužil.

V Himalajo namreč. Bil sem celo komaj izbran za odpravo v Kavkaz (namesto Makaluja 1975) in v Pamir (namesto Everesta 1979). Vzrokov je bilo menda več, toda ne pri meni, ampak v glavah tistih, ki so o tem odločali. Tudi v alpinizmu je žal tako, da je konkurenco treba onemogočiti, preden te prehiti ...
Vse bolj sem tudi spoznaval, da smo se po vzponu večkrat težko zmenili, kdo je bil zaslužnejši zanj. Noben čudež ni bil, če je soplezalec, ki je plezal kot drugi, doma, na alpinističnem odseku ali v medijih kar naenkrat postal glavna zvezda. Bil je pač le mnogo boljši govorec kot plezalec. Zato sem se kmalu začel ukvarjati s soliranjem, ne zaradi zaslug, ampak zaradi enostranske odgovornosti in užitkov. Naveza s samim seboj je zagotovo najlepša in najzanesljivejša, če se seveda lotevaš stvari, ki si jim v celoti dorasel. Če imaš razčiščene stvari, je to užitek, ki se ga splača doživeti in početi v nedogled. Kadar sem plezal v navezi, sem vedno želel plezati kot prvi, seveda v dogovoru s soplezalci, ki jih je bilo v moji karieri kar lepo število. Nikoli nisem podcenjeval njihovih sposobnosti, le zaupal sem najbolj samemu sebi. Ko mi je soliranje steklo, sem bil vse večkrat sam s seboj. Sprva v smereh, ki sem jih že poznal, nato v kakšni stari klasiki, kaj kmalu pa tudi v prvenstvenih. Tudi odprave so se mi počasi »odprle«, a usoda
je hotela, da so bile večinoma neuspešne – kot da bi tako moralo biti. Ni mi žal časa in denarja zanje. Žalostno je le, da so bile večinoma dokaj slabo organizirane, vsaj kar se tiče literature. Na nekaterih nismo imeli niti ene slike stene, kaj šele skice ali opisov že preplezanih smeri v njej. Plezanje prvenstvenih po starih, že napetih vrveh se mi je zdelo absurdno, ne le smešno. Prišel sem do spoznanja, da je veliko več vredna prvenstvena smer ali zahtevna ponovitev doma kot pa skupinsko prerivanje, sprenevedanje in garanje za druge v Himalaji. Žal je vsepovsod preveč takih, ki te skušajo izkoristiti in hkrati onemogočiti, če si uspešnejši od njih. Le delo in tisto, kar ustvariš, jim to preprečujeta.

Zadovoljen z minulim delom

Morda mi je v teh štirih desetletjih uspelo napraviti tudi kaj takega, česar se ne da izbrisati, vreči v koš ali kako drugače uničiti in bo ostalo za naslednje rodove. Ne le prvi vzpon na neosvojeni sedemtisočak Njanang Ri (7071 m), tudi Storžič, Begunjščica, Triglav in seveda Belopeški venec, kjer imam prek 50 prvenstvenih smeri. Številke so se nehote večale in danes povedo, da sem bil kar priden, o uspešnosti pa naj sodijo tisti, ki so kaj podobnega poizkusili in brez zavisti vedo, kaj to pomeni. Knjiga mojega alpinizma ima zaenkrat 177 prvenstvenih smeri, alpinistični dnevniki (11 zvezkov) pa hranijo vse mogoče podatke. Med drugim tudi, da mi je do sedaj uspelo splezati 4440 smeri, ki so daljše od 100 metrov. Največkrat, več kot tisočkrat, sem ponovil Kramarjevo smer v Storžiču, gor, dol, poleti, pozimi, tudi po večkrat na dan. Na vrhu Storžiča mi je bilo dano biti 676-krat. Precej smeri sem ponovil večkrat, ne le v okolici Tržiča, ampak tudi izven naših meja, v Dolomitih in Centralnih Alpah. Mnogokrat mi je uspelo v nekaj urah ponoviti v stenah Storžiča, Bele peči ali Begunjščice tudi po dvajset smeri. Ali pa se pozimi osemkrat povzpeti od doma na Zelenici na vrh Begunjščice v le nekaj urah. Zelo sem ponosen na dvajset ponovitev Čopovega stebra v Triglavski steni. Tudi težkih prvih zimskih ponovitev je bilo kar nekaj in prvenstvene zimske, ena celo v Triglavu.
V tujini izstopajo ozebnik v Druju in solo ponovitve v stenah nad Chamonixem v začetku osemdesetih let. Medijsko najbolj izstopajo ponovitve treh zadnjih problemov Alp v stenah Grandes Jorasses, Matterhorna in Eigerja, ki sem jih opravil kot drugi v nekdanji Jugoslaviji, na moje veselje vedno kot prvi v navezi. Tudi odprav se je nabralo kar nekaj, poleg Šiša Pangme, Kavkaza, Pika Revolucije in Aconcague, kjer sem splezal na vrhove, so tu še odprave na Lhotse, Yong Sang, Jalung Kang, Lhotse Shar, K2, Hidden Peak in Anapurno.

Vedno sem skušal narediti čim več, a sem se znal tudi pravočasno obrniti in preživeti. Tudi tako imenovano ekstremno smučanje mi ni bilo tuje, saj mi je uspelo marsikaj. Naj omenim le spust po Kramarjevi smeri v Storžiču. Po celotni smeri se nas je do sedaj s smučmi peljalo največ pet. Seveda sem vesel tudi prehojene poti Planica–Pokljuka, pa igranja divjega lovca v filmu Steber … Tudi v GRS nisem bil le član, ampak tudi inštruktor, letalec in član nekaterih podkomisij. Poleg redne službe, ki ni trajala le osem ur, sem bil aktiven v alpinističnem odseku, pri Komisiji za alpinizem in v Športni zvezi Tržič.

Zares veliko je lepih spominov, s katerimi si blažim bolečine, medalje za minulo delo, ki me pestijo zadnje čase. Ampak splačalo se je. Žal mi je le, da nisem imel še več časa in denarja za še več plezanja. Hkrati sem zadovoljen in ponosen, da mi je uspelo narediti to, kar sem naredil. Predvsem preživeti vse, kar sem počel v gorah. To je največji dosežek v mojem življenju.

Filip Bence

7 - 2008

Kazalo objav v vseh letnikih PV

Arhiv PV: objava celotnih številk (PDF)
letniki 2007-2001 + 1895

Revija za nas, ljubitelje gora



Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti PV

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti