Večer, Podravje - Slavica Pičerko Peklar: Janez Vertič - planinec, ki je že mnoge prepričal, da je treba narediti le prvi korak, potem kar gre.
"Gremo z Janezom v planine," pogosto zveni odgovor Ptujčanov, ki jih ob koncu tedna povprašate, kako bodo preživeli konec tedna. Z njim, pravi na stotine ljubiteljev pohodništva, je lepo hoditi. Janez Vertič, prvi od devetih otrok v družini, je odraščal na vasi in že od mladih nog rad hodil na čelu skupine. "V tako veliki družini je moral veljati neki nenapisan red in jaz sem rad pomagal staršem in v odraščanju usmerjal tudi svoje brate in sestre. Še danes se dobro razumemo in se pogosto srečujemo. Že od mladih nog tudi smučamo, čeprav takrat nismo imeli smuči, le breg čez cesto ob hiši, pa sem nam smuči kar sam izdelal," se spominja sogovornik, ki je po vojaščini začel hoditi v planine. Najprej s prijatelji, potem pa vse bolj zares. Danes je že drugič predsednik ptujskega planinskega društva, prekaljen planinski vodnik in inštruktor planinske vzgoje. "V planinah sem spoznal svojo ženo Albino, tudi najina zdaj že odrasla in uspešna sinova še vedno najdeta čas za planinarjenje in zgodi se, da gre z nami tudi mlada Belgijka, prijateljica našega mlajšega sina," pravi Janez, ki je v planine popeljal že na stotine Ptujčanov.
"Dandanes bi v gore šli kar vsi, brez posebnih priprav bi radi osvajali tudi najtežje dostopne slovenske gore, a to ne gre. Za velike podvige je treba imeti tako fizično kot psihično kondicijo. Všeč mi je, ker je vse več ljudi, ki spoznavajo, da življenje ni eno samo pehanje za materialnimi dobrinami, pač pa človeka osrečuje in zadovoljuje zdrav način življenja, kamor zagotovo sodijo tudi odhodi v naravo. Potem pa, ko človek začne hoditi, se počasi zgodi, da stopa vse višje in gre vse dalje. Zame ni lepšega kot se podati na brezpotja, kamor grem sam, morda še s kakim prijateljem. To so tudi težje planinske ture, ko je treba hoditi z glavo. Žal se mnogi, ki se odpravijo v gore, še ne zavedajo odgovornosti, ki jo s tako odločitvijo sprejmejo. Prav zato je pomembno šolanje, ki ga pripravljamo v planinski organizaciji.
Ptujčani smo lani praznovali že 55 let svojega društvenega delovanja, med nami, starejšimi planinci, je spet vse več mladih, ki radi odhajajo tudi na poletne planinske tabore, v svet brez elektrike pa vsako leto popeljemo še skupino odraslih planincev, ki se s taborov vračajo z novimi življenjskimi spoznanji in polni energije," pravi vitalni sogovornik. Rad se spomni mnogih doživetij s Triglava, kamor je vodil tudi svoje brate in sestre pa njihove družine, včasih tudi kakega politika, ki, spodaj v dolini, skoraj ni verjel, da bo kdaj na vrhu. Pa je šlo. Vselej in na srečo brez nesreč. Enkrat samkrat se mu je v navezi z izkušenimi planinskimi tovariši zgodila nesreča, a so se izkušeni in prekaljeni planinci rešili brez večjih posledic.
Janez Vertič je ob delu končal študij, danes je vodja proizvodnje v enem od ptujskih podjetij. "Za vse, kar sem v življenju dosegel, sem se moral pošteno potruditi, a me je to prekalilo in danes kar težko razumem ljudi, ki v življenju ne prepoznajo pravih ciljev."
V prostem času se ne posveča le planinarjenju, pač pa je že vrsto let tudi čebelar. Občuduje življenje čebel in si želi, da bi znali tako "pametno" in racionalno zaživeti tudi ljudje.
Prijatelj, da je malo takih
Vika Dabič, Zreli vedež: "Janez je planinec, da je malo takih, zanesljiv, razgledan, z veliko izkušnjami, ki nam kaže pravo pot s svojim načinom življenja in obnašanja v naravi. Vsako leto je prav on tisti, ki nas pohodnike vodi na zdaj že tradicionalnem pohodu po Potrčevi in Murkovi poti, pa tudi na Dolgi kamen, najvišji vrh v ptujski mestni občini, nas vsako leto popelje."
Branko Štumberger, prijatelj: "Poznava se že dobrih 30 let in v vsem tem času se naše družinsko prijateljstvo vse bolj krepi. Janez je bil tisti, ki me je navdušil za smučanje, tudi v planine smo in še odhajamo skupaj. Janez je prijatelj, ki ni preveč zgovoren, pač pa zelo umirjen, človek, ki mu preprosto zaupaš in mu slediš."
Slavica Pičerko Peklar