Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: V osrčje Julijcev, v nedrja Triglavskega narodnega parka, se je ugnezdila visoka gorska planota, ki z bližnjo Dolino Triglavskih jezer sega samemu veličastnemu Triglavu v naročje – Komna,
... valovita, visokogorska, a predvsem kraška pokrajina, ki s svojo resnobno podobo pripoveduje tisočletno zgodbo bivanja in minevanja. Tektonske sile so njene plasti naložile v tri, med seboj tesno zvezana nadstropja. V pritličje so zrinile Spodnjo Komno, le za stopnico višje so dvignile Lepo Komno, najvišje pa so razpostavile kamnita prostranstva Zgornje Komne, ki vzvišeno pogleduje k srcu Zlatorogovega kraljestva, k bleščečim očesom Triglavskih jezer. Te tri Komne so tudi amfiteater, velika, razprostranjena kotanja, kajti vse naokrog se z njenih robov dvigujejo visoki gorski grebeni. Na jugu in zahodu Spodnjo in Lepo Komno ograjujejo zidovi Spodnjih Bohinjskih gora, na severu pa na Zgornjo Komno in Jezersko dolino (Dolino Triglavskih jezer) zviška pogledujejo vrhovi Lepe Špice (Velikega Špičja), Lope, Kanjavca, Hribaric, Vršakov, obeh Zelnaric, Kopice in obeh Tičaric. Vmes, med temi visokimi vrhovi, pa iz vsega prostranstva, kamnitega in zelenega (rušje, macesnovje) ponižno, vendar vsaka po svoje vznemirljivo pogledujejo vzpetine, ki jim ni do visokostnega gorskega dostojanstva, so pa bile zanimive že starim iskalcem in raziskovalcem, ko so pogledovali za bogato pašo in rudnim bogastvom. Od tod torej imena komaj opaznih izrastkov in zelenih kopic, kakršni so Srednji vrh nad dolino Gracijo, Lepa Ruša in Vrh Korit nad globeljo Korita, ki se pod Jagrovo skalo prepadno spusti prek Komarče v Ukanc, pa Izpica med Govnjačem in Peklom, od koder se svet spet prepadno spusti k Savici in v Ukanc. Človek je pač po svoje poimenoval tisto, kar ga je zanimalo ali mu je nekaj pomenilo.
Zasneženo Zlatorogovo kraljestvo z Dolino Triglavskih jezer. Foto: Mitja Košir
Saj ni vedno najpomembnejši vrh, velikokrat je lepo kjerkoli v gorah, kdaj celo bolj sproščujoče. Lepa so potovanja po oblih prostranstvih, lepi so pogledi s teh višinskih razgledišč na prepadne stene in stebre, najlepše pa je takrat, kadar bivanje na prelepem planotastem svetu lahko združimo z drznim obiskom ene ali druge visoke gore z bližnjega obzorja. Za takšno radostno popotnico moramo izbrati nekaj posebnega in ena takšnih, morda najlepših v naših gorah, je planotasto višavje v osrčju Julijcev, ki prav zdaj, v snežnem obilju, še posebej vabi razigrane smučarske duše, seveda ob vsej prepotrebni zbranosti in previdnosti.
Ta visokogorski svet vabi vsakogar, ki sem gor prihaja odprtega srca. Je prijazen, vendar nima rad lahkomiselnih obiskovalcev, saj tam zgoraj že povsem običajna megla lahko brezskrbno potepanje spremeni v težko prehodno kalvarijo, v globokem snegu (prav zdaj je tako) je po širnih belih planjavah priporočljivo križariti le skupaj s posvečenimi, v megli pa je najbolj zdravo ostati v toplem zapečku. Komna je že nič kolikokrat postala in tudi ostala neposvečenemu bela past.
Komur tam zgoraj takrat, kadar bodo vladale res ugodne snežne razmere, ne bo dovolj le pohajkovanje po zaobljenem svetu med Govnjačem in Triglavskimi jezeri, naj stopi na obisk Srednjemu vrhu nad dolino Gracije in se prek Vrha nad Gracijo na smučeh sprehodi še na Lanževico, če pa bo imel še sape, naj jo ubere preko Oslove škrbine in Malih vrat na enega najlepših smučarskih vrhov tod okoli, na Kal. Navzdol pa potem smučarskemu znanju, volji in pogumu primerno. Smučin, ki bodo kazale pot, v lepem vremenu ne bo malo.
O teh lepih krajih pripovedujeta Tine Mihelič v knjigi Bohinjske gore (Sidarta, 2001) in Igor Jenčič v knjigi Turnosmučarski vodnik (Sidarta, 2002), poglejte pa tudi na zemljevid Julijske Alpe – Bohinj 1: 20.000.
Mitja Košir