Ivanka Valjavec: Španija, september 2008 - Je del starodavne romarske poti, ki se vse bolj spreminja v rekreacijsko
»Ivana, kaj ko bi šli na kolesarjenje po Španiji, po poti Camino« me maja vpraša nekdanji kolesarski jugoslovanski reprezentant Slavko.
»Uh, kaj neki in kje neki pa je to« sprašujem in ko dobim odgovor, da je to del starodavne romarske poti, ki se vse bolj spreminja v rekreacijsko pot in, da bomo prekolesarili nekako 80 do 100 kilometrov na dan, se odločim. Seveda pa odločitev potegne za seboj potrebne priprave, zgolj v smislu pridobivanje fizične kondicije in utrjevanje zadnje plati. Vem, da sem počasna, vendar vztrajna in zato dosežem marsikateri cilj. Seveda sprašujem organizatorja Romana, koliko je klancev na tej poti in dobim ugoden odgovor, da so trije taki vzponi kot je iz Kamnika na Črnivec. No to pa res ni težko, dopovedujem sama sebi in si mislim to bo šlo z lahkoto. Pa se je potem izkazalo, da so vsak dan trije taki klanci, na vsej 850 km dolgi poti je zgolj 150 km ravnine.
Tako smo se odpeljali iz Kranja s kombijem, s kolesi na strehi, kamp in osebno opremo v prtljažniku svojemu startu naproti v mestece St. Jean Pied de Port pod Pireneji blizu Biskajskega zaliva. Med vožnjo opazujemo polja, v Provansi si ogledamo polja požete sivke, kanjon Verdon, še vedno zeleno koruzo pod Pireneji in se nastanimo v kampu, tako kot vse naslednje dni, z izjemo dveh ko smo spali v albergih ali romarskih prenočiščih, ki za nizko ceno nudijo prenočišče na skupnih ležiščih, majhno kuhinjo in nekaj avtomatov s hrano in pijačo. Prenočišče v albergih stane od 5 do 10 €, prav taka je cena v avtokampih, kjer je seveda vsak dan potrebno postaviti šotor, napihniti ležalno blazino …, ampak to je prava malenkost za ljudi željne aktivnega oddiha. Kuha Roman, ki je prevzel vlogo šoferja, organizatorja, kuharja, hostese ob poti, saj na vsako uro nekje počaka, ponudi vodo in malico, mi pa pridno nabiramo kilometre in opazujemo gradbišča stanovanjskih sosesk in stotine vetrnih elektrarn.
Prvi dan nas čaka (pa nismo vedeli) 26 kilometrov dolg vzpon z nadmorske višine sto metrov na dobrih 1000. potem spust, pa zopet vzpon , pa spust in zopet vzpon in še nekaj ravninskega dela in tako se ponavlja vsak dan z izjemo ravninskega dela visoke planote okoli Burgosa, kjer prekolesarimo 144 kilometrov v enem dnevu, pri čemer nam je pomagal tudi veter v hrbet. Pokrajina je lepa, raznolika, požeta žitna polja neskončna, vinogradi so tik pred trgatvijo, za cesto vse polno robid, tu pa tam fige, tudi pravi jurčki, kostanj pa še zori.
Na vsej dolžini poti vodi dobro označena pešpot, ki pogosto prečka ceste in mi se čudimo številčnim pešcem, ki to pot prehodijo nekako v mesecu dni. Ceste so čudovite, malo prometne (vzporedne z avtocesto), gladke in imajo širok rob za kolesarje, tako, da je divjanje po klancu navzdol preko 60 km/uro, prava poslastica, no navzgor se je pa pač treba potruditi.
Dnevi bežijo, obiskali smo že nekaj večjih in manjših mest (Pamplona, Estella, Logrono, Burgos, Fromista, Sahagun, Leon, Astorga, s čudovitimi katedralami in mestnim življenjem, ki se začne pozno dopoldan in konča pozno ponoči. Trgovine so odprte do pol polnoči, ob devetih dopoldan pa še kruh težko kupiš. Preostala nam je še najtežja pot preko visokih prelazov, zato jaz pot vsaj dan malo skrajšam (kljub prijateljski pomoči) oz. se po klancu navzgor peljem s kombijem, ostali pa z lahkoto prikolesarijo do vrha s katerega sledi vrtoglav spust. Tako pridemo že v Ponferado in Sario in do cilja v Santiagu de Composteli je le še dobrih sto kilometrov, po klancih gor in dol, seveda. Na cilju v Santiago dobimo, na osnovi zbranih žigov, potrdilo o opravljeni poti, se udeležimo romarske maše in odpravimo proti skrajnemu zahodu Evrope na Finistero, počakamo sončni zahod na Atlanskem oceanu in se naslednje jutro odpravimo proti domu.
Pot domov je dolga okoli 2800 km in porabimo tri dni. Prespimo v Lurdu in na Azurni obali, kjer je mivkasta plaža močno ograjena in odprta od 8. do 20. ure. Kepica sladoleda stane 2 €.
Pa kaj, bilo je lepo, vreme sončno in toplo, gibanja dovolj, družba prijetna in na koncu vprašanje »Kje se srečamo prihodnjič«?
Ivanka Valjavec