Iskanja - Stane Škrjanec: Sledi se neizmerno veselim predvsem iz razloga, ker mi bodo fino služile kot nekakšna garancija za obremenitev opasti! Če so namreč zdržale predhodnika bodo pa menda ja tudi mene, lahkokategornika.
Tega, da me v službi dostikrat prime, da bi jo na sončen dan še pred drugo uro ucvrl v svobodo, ne bom poudarjal, ker bi se prepogosto ponavljal. Tokrat bom rekel le, da je bilo temu tako tudi na nedavni lep februarski petek. Ko danes razmišljam o tej povsem 'naključno' speljani turi, sem si edini – bila je kraljevska! Pa saj, kaj niso prerade prav takšne – naključne tudi najlepše?
Od doma sem se v hribe odpravljal (za zimski čas) ob sila nerodni uri. Manjši kazalec se je na steni ravno pripravljal, da bo eno naskočil. Lump. Šele pri glavni cesti se dokončno odločim za smer proti Krvavcu. Na Šenturški gori poberem štoparja (jadralnega padalca), ga dostavim ob odskočišče nad Ambrožem, potem pa po globoko ojuženem snegu komaj prikopljem do parkirišča pred planino Jezerca. Tu si oprtam opremo, ki pa med sprehodom po cesti proti Kriški planini mimoidoče očitno precej bega. Ljudem razberem iz oči, »Le kaj bo pa tale tukajle z dvema cepinoma?« Med hojo v sebi premlevam, »Prav res, le čemu sta oba z menoj hotela …«
S Kriške planine jo mahnem proti planini Koren. Moj prvi namen je čeznjo poseči po kakšnem razglednem, lahko dosegljivem temenu, kakršnih je tod okoli kar nekaj (Kompotela, Košutna, Vrh Korena …) a me že pred kočo na Zgornji fratini pogled 'v nebo' spreobrne: Veliki Zvoh! »Madonca, kaj pa če bi jo kar tjakajle gori po svoje urezal«, si rečem, potem, ko ves rdeč od navdušenja iščem možno grapo dostopa direktno na vrh. Kaj hitro jo tudi odkrijem. Po krajšem spustu pod sedelce Razor, se pričnem dvigovati v odprto pobočje. Na desni dosežem majčkeno širši žleb, ki me dokaj lahak vabi naravnost navzgor, a se raje odločim za strmejši prehod bolj v vpadnici vrha. Tu se mi tudi posveti, čemu sta oba cepina tiščala z menoj. Strmina narašča z vsakim korakom. Začuda je kljub popoldanski pripeki sneg do zožanja v grapo na posameznih mestih izjemno trd. V kratki grapici pa … senca od stenc na levi, pod nogami pa skorajda kloža! Zoprno. Zavoljo tega iz grape odvijem čez ponujeni izstop na desni, ki pa je kar krepko navit, na njem pa huda odjuga. K sreči me sneg zdrži. Nadaljevanje vzpona je lažje, le pred izstopom na vršni plato, pred pomrznjeno umetno jezerce za potrebe zasneževanja smučišča, strmina za nekaj metrov znova pokaže zobe. Veselja na 1971m visokem vrhu ne znam opisati. S trdno gotovostjo lahko zatrdim le, da mi takšen, samosvoj pristop na goro vedno prav posebej veliko pomeni.
Med vzponom na V. Zvoh na varianto sestopa skoraj nisem pomislil. Brezskrbno sem si že na začetku pritisnil v spomin: »Nekje bo že šlo. Če se bo le dalo pa ne po smučišču.« Seveda mi je 'temensko oko' sprva odneslo na nasprotno stran, na špičasti Storžič ter v še bogatejšo dalj za njim; na zobato verigo preljubih mi Julijcev. A ko se kmalu zatem z zvedavim pogledom sprehodim prek bleščečega nabora razgibanih Grintovcev, me nepripravljenega kot strela z jasnega udari – mejduš, čez Ježka bežijo samotne sledi!
Sijajno razgleden ter v kopnem dokaj lahko prehoden greben med V. Zvohom in Vrhom Korena mi je že davno tega prirasel k srcu. Še dobro se spomnim svojih občutij ob prvem obisku. Takrat sem na V. Zvohu, po že prehojenem Ježu z nasprotne smeri komaj verjel, da nam je mati Narava v tem koncu postregla s tako prekrasnim veznim mostičkom! Prav res, globine vajeni hribovski duši preko celotne poti skorajda ni potrebno izvleči rok iz žepov. Le na ključnem odseku – globoki škrbini, v prvi tretjini smeri z Vrha Korena, se je potrebno dobro prijeti za jeklenico. Sicer je markirana steza vseskozi odlično razvidna in brez kakršnih koli težav. Kot že rečeno pa je na posameznih mestih vendarle izpostavljena v tej meri, da je potrebno zbrano meriti v stop. Prav tako dobro (ali še bolje) kot prvih občutkov po letnem prečenju tega grebena, se spomnim tudi svojih tresočih kolen in jecljajočih besed, ko sem čezenj prvič pogledal skozi zimske dveri! »Tttttjakajle čez? Čez vse te opasti? Nikoli!« In danes? Saj veste, nikoli ne reci nikoli …
Skušnjava ob pogledu na že vtrte stopinje čez Ježkov greben me nanj dobesedno porine! Pa saj ni, da bi jih rabil zavoljo orientacijske pomoči, kje pa. Sledi se neizmerno veselim predvsem iz razloga, ker mi bodo fino služile kot nekakšna garancija za obremenitev opasti! Če so namreč zdržale predhodnika bodo pa menda ja tudi mene, lahkokategornika. Z neizmerno korajžo zabredem čez bele valove. Prežema me nenavaden 'dotik praznine', ki se na najbolj izpostavljenih mestih, na 'vrhovih' opasti, s stiskom v prsih pokaže kot dejansko otipljiv. Kako nadvse zanimiva mešanica strahu in navdušenja! In ko se slednjemu naposled dokončno predam (seveda ob silni zavesti za varnost ob strani), naenkrat hodim lagodno kot pajek po vodi … V tisto 'nesrečno' škrbinico se zavihtim deloma vzvratno, sam vzpon nazaj na greben pa se izkaže za ključno dejanje celotnega prečenja. Od Vrha Korena me loči le še prgišče pristnosrčnih vriskov! Da se razumemo- tistih ušesom neslišnih …
Šele po vrnitvi iz prijetne zamaknjenosti zaprepaden opazim, kako pospešeno se že mrači. Poslednje večerno slovo namenim razgaljenim Grintovcem brez slehernega žarka na sebi, nato sem prisiljen stopiti na plin proti planini Koren. Za piko na i si tik pred planino, v zračnem žepu pod snegom skoraj zlomim nogo. Ves blažen in s 'tistim' napolnjen jo maham čez Kriško v temi. In topel pogled, ki na razsvetljena okna na kočah trka kot vešča, mi porodi prismuknjeno misel. Kako bi sedajle z veseljem v eno od njih vstopil, prijateljev polni namišljeni druščini segel v roko, sedel za mizo ter z njimi veselo hribovsko rekel … Bilo bi preprosto lepo.
P.s. Pa srčna zahvala neznanemu tvorcu stopinj čez greben.
Srečno!