Mišo Jenčič: Andreja Stritarja v marčni številki Planinskega vestnika
Dragi Andrej,
kljub temu, da verjamem, da imava do (varstva) narave zelo podoben odnos, ne vem, kako se lahko zgodi, da me je resno zbodel že drugi tvoj uvodnik v Planinskem vestniku na to temo. Pa ne s svojim glavnim sporočilom, ampak z nekaterimi podtoni, predpostavkami, ki jih jemlješ kar kot samoumevne.
Prvič seveda ni lepo, da s Ksenijo Povše, uvoznico motornih sani, "obračunavaš" v PV, pri čemer večina bralcev ni imela priložnosti prebrati originalne debate na spletišču Gore-ljudje in so prepuščeni zgolj tvoji interpretaciji tega, kar se je tam pisalo. Naj navedem samo par cvetk med odzivi na pismo ge. Povše, v katerem se je zavzela za pravila, kje se s sanmi sme voziti in kje ne: "Povejte, kateri del telesa si najbolj razgibate?" (Andrej Kure); "Taki si mleko in parket itak kupijo v nakupovalnih centrih (razliko med artikloma jim pa razložijo prijazne prodajalke)." (Renata Krauthaker); "rada bi vas zanesljivo prepoznala, če se slučajno srečava in vi ne boste imeli razpoznavne »mašinerije« ob sebi. Ker sem po naravi kar prijazno bitje, bi v nasprotju s svojo trenutno željo (da vam zavijem v…, no tudi z motorko bi se dalo…) prav prijazno poklepetala z vami. To res ne bi bilo prav. Nikoli si ne bi odpustila." (Marjeta Štrukelj). Da je Ksenija Povše tako nestrpne odzive označila kot "omejene", se mi zdi kvečjemu zelo vljudno, jaz bi marsikaterega med njimi uvrstil med primitivne ali vulgarne.
Naravovarstvo sem vedno povezoval z neko širino, strpnostjo, razumevanjem ter spoštovanjem vseh različnih oblik življenja in slednje se nanaša tudi na različne oblike življenjskega sloga. Verjetno se tudi kdo od tistih, ki "razgibavajo svoje mišice v kleteh ob pogledu na televizorje, ki mu praznijo možgane", ob tem pa svoje telo oblikujejo v kopijo Michelangelovega Davida, počuti vzvišen nad najinima krompirjastima postavama, pa tega vsaj javno ne počnejo. Dokler me nihče ne sili, da so vozim z motornimi sanmi ali da se "nezdravo potim" v fitnesu, res ne vem, zakaj bi moral zaničevati ljudi, ki jim je to v veselje, ali se nad njimi zmrdovati. Živi in pusti živeti! Brezkompromisno zagovarjanje edino svojega prav, ene same zveličavne resnice me spominja na čase, ki smo jih upam vendarle presegli. Ideološki, tako rekoč religiozen pristop narave ne bo ubranil pred škodljivimi spremembami.
Če želimo prispevati k varstvu narave, moramo najprej razumeti biološke, kemijske, fizikalne mehanizme, ki povzročajo spremembe v naravi in na tej podlagi racionalno ukrepati. Histerično nasprotovanje raznim novotarijam, nepripravljenost za realno oceno obsega in dometa negativnih učinkov teh novosti, slepa pega za lastne grehe, nekritično sprejemanje vsega uveljavljenega kot neškodljivega, vse to seveda nima zveze z racionalnim pristopom in lahko (zaradi odvračanja pozornosti od resničnih in velikih problemov) naravi celo bolj škodi kot koristi.
Več kot 30 let sem pozimi bolj ali manj redno v naših gorah, zadnje desetletje še pogosteje kot prej. Med svojimi dobrimi 400 zimskimi turami sem doslej le dvakrat srečal motorne sani: prvič je pred leti po cesti na Dovško Rožco lastnik ene od hišic na Ravnah s sanmi peljal "fasungo" iz Mojstrane, drugič pa se je letos nekdo pripeljal na saneh po cesti iz smeri Podvežaka ravno, ko smo mi prismučali do parkirišča nad Planinškom iz smeri planine Ravne. Za nobenega od teh srečanj ne morem reči, da so bile sani zelo moteče zame in še manj, da se je delala nevemkakšna škoda naravi. Poleg tega pa sem videl parkirane sani ob kočah na Loki in na Blegošu – seveda so bile oskrbnikove, da je z njimi lahko oskrboval planinsko kočo. Iz prebranega sicer sklepam, da so motorne sani precej bolj razširjene na Pohorju in v hribih okoli Smrekovca, kamor sam pozimi zelo redko zaidem, ampak tudi moja osebna izkušnja nekaj pove o razširjenosti tega "problema" v visokogorju oziroma o predelih, ki jih ti imenuješ "divjina" in "neokrnjena narava". Prav tako ne vidim kakih silno bolj škodljivih vplivov motornih sani v primerjavi z avtomobili, s katerimi smo se planinci po taistih cestah pripeljali, kolikor smo le mogli visoko. Mogoče še en primer: pred kratkim sem srečal snežno frezo, ki je čistila cesto za planino Javornik do izhodišča za Blejsko kočo na Lipanci. Pluženje te ceste (zaradi pogostih in obilnih padavin je letos še posebej pogosto) plačuje planinsko društvo, seveda zato, da povečuje obisk in zaslužek svoje planinske koče. Kje je sedaj naš prezir do dobičkonosnosti, ki jo zahteva logika kapitala? Tista freza hrumi kot torpedovka in smrdi kot deset motornih sani skupaj, predvsem pa omogoča, da se vsak vikend po cesti pripelje še stotina avtomobilov, iz katerih se po okoliških hribih razleze več sto planincev in izletnikov. Tako dogajanje bi težko postavil v kontekst divjine ali neokrnjene narave, res pa tudi mislim, da se kakšna posebna škoda ne dela. Zato seveda srčno upam, da se ne bo našel kak čistun, ki se bo spotaknil ob hvalevredno prakso PD Bled, hočem le povedati, da planinci le stežka delimo naravovarstvene nauke tako obrobnemu pojavu kot so motorne sani. Predvsem pa se tričetrt leta po taistih cestah, po katerih bi se pozimi radi vozili motorni sankači, odvija vse vrste motornega prometa (od gospodarskega do planinskega) in kakšne dramatične dodatne škode zaradi sani pač ne vidim.
Seveda nikakor ne želim trditi, da motorne sani nimajo potencialno škodljivih učinkov in da se smejo voziti kjerkoli; mislim pa, da se že zaradi povprečnega trajanja zime pri nas motorne sani ne morejo razmnožiti tako kot npr. samo tisti avtomobili, ki se ob vseh letnih časih vozijo po naših gozdnih in gorskih cestah. Prav tako se mi ne zdi sporna vožnja s sanmi vsaj po tistih gozdnih cestah, ki so v kopnem odprte za promet in v okolici smučarskih središč; oboje je očitno že zelo daleč od divjine in neokrnjene narave, za katero se seveda tudi jaz zavzemam, da se jo varuje.
P.s.: Zaradi mene lahko ta odziv objavite tudi v PV.