Včasih se tisto, za kar učimo lavinske pse, pokaže tudi v vsej svoji tako kruti resničnosti.
Največkrat se v gore odpravljamo pripravljeni na turo. Vreme in razmere so primerne izbranemu cilju in bodo zdržale vsaj še nekaj časa, tudi po tistem, ko se bomo že vrnili v dolino. Vendar nas včasih kaj preseneti oziroma kar pademo v situacijo, ko potrebujemo pomoč. Takrat pa na pomoč pridemo ljudje, ki se kar tako na hitro, brez neke posebne priprave podamo v znana, a vendar neznana področja. S seboj vzamemo tudi prepotrebno opremo in večkrat tudi lavinske (reševalne) pse. Prav tako kot ljudje, pa so tudi psi izpostavljeni stresu, ki ga doživijo ob tem.
Če niste profesionalec in ne dežurate, je najlažje, če si zamislite, da vas potem, ko že zaspite in je spanec najbolj trden, nenadoma zbudi zvonjenje telefona (pozivnika). Zmeda je...Čas pa neusmiljeno teče. Hitro dojamemo, kaj se je pravzaprav zgodilo. Sledi hitro preoblačenje, zbiranje pripravljene opreme, pot do gore, ob tem pa še razmišljanje, kakšne morebitne nevarnosti čakajo. Če temu pridamo še dostikrat nejasne okoliščine in ne točno določen kraj, kjer naj bi se nesreča zgodila, je prisotna dobršna mera stresnih dejavnikov. Ker pa takšen stres in stresne okoliščine lahko pozitivno obrnemo in izkoristimo za še boljše delo, poizkušamo s takšnim pristopom pripraviti tudi naše pse, da še bolje in lažje opravijo tisto, za kar jih pripravljamo. Enostavno (na papirju) je takšno početje prenesti tudi v praktičnem pogledu. V kolikor imajo zadeve srečen konec, je temu primerno potrebna manjša sprostitev po končanem reševanju. Drugače pa…
Tokrat nas je vest prehitela še pred spancem. V drugi polovici letošnje zime se je v eni od najbolj razvpitih gorskih grap, zaradi dobrih snežnih razmer, prav množično plezalo. Kot je pripovedoval bratov glas na drugi strani telefona, naj bi 
se nesreča zgodila prav tam nekje. Že dopoldne smo reševali prav tam, vendar je bila zadeva, z veliko pomočjo helikopterja in njegove posadke, hitro opravljena, kljub odprtemu zlomu goleni. Ker so nam izkušnje, ki jih sčasoma pridobivamo, prinesle določena spoznanja in so bile vremenske razmere takšne, smo lahko domnevali, da se je tokrat po vsej verjetnosti sprožil snežni plaz. Pa vendar je težko ugotoviti kje, saj smer sestopa vodi na drugo stran gore, po drugi grapi, kjer je v takšnih razmerah prav tako precej plazovit teren. Po informacijah, ki smo jih pridobili od sopotnikov, ki so se premislili in zaradi slabih razmer niso odšli plezat, smo se razdelili v dve skupini in odšli na kraja, kjer smo domnevali, da bi se lahko pripetila nesreča. Skupini sta bili zelo majhni (trije in dva reševalca) in to je na podlagi pridobljenih izkušenj zelo pomemben dejavnik, ker omogoča dobro delo. Veliko število ljudi lahko moti delo reševalnih psov, ki jih v takšnih primerih potrebujemo. Nekako smo se bolj osredotočili na eno od področij in z vsemi psi krenili najprej tja.
Na dokaj obširnem in zelo visokem plazovnem stožcu, ki pridirja s skorajda devetsto metrov visokega Bobnarjevega plazu v Brani (ime izvira od tunjiškega kmeta Bobnarja, ki je ob tej grapi sekal macesne in hlode spuščal v dolino, do dna pa so priletele samo še trske), je iskanje večkrat oteženo in nevarno. Plazni stožec je dokaj strm, na njem so precej velike kepe trdega snega in nikoli ne moreš vedeti, kdaj bo znova kaj priletelo. Najprej smo našli nekaj kosov opreme in tako že vedeli, da se je nesreča zgodila nekje zgoraj, nad nami. Psi so se kmalu porazgubili na obširnem plazu. V trdi temi smo s svetilkami svetili in preiskovali plazišče, kaj kmalu pa so nad nami začele močno lajati psičke. Vzpeli smo se v breg, kjer so nas čakali tisti najneprijetnejši pogledi, najneprijetnejši ob vsej tej lepoti strmih gora, molče obkrožajočih nad dolino, ki jo je ljudska modrost že davno tega poimenovala Konec. Tokrat je snežna gmota 
v celoti zasula enega od nesrečnikov in šele psi so naučeno odvalili kepe tako, da je bil viden tudi našim očem. Drugi plezalec pa je samo delno zasut ležal nedaleč stran. Vrv, na katero sta bila navezana, je ležala med snegom in ju povezovala tudi še tedaj, ko se je življenje že izgubilo. Takrat tudi marsičesa vajenim reševalcem ni vseeno, saj se še posebej ob takšnih prilikah še predobro zavedamo, da smo vsi samo ranljivi ljudje, vendar nam okoliščine tedaj ne dopuščajo pretiranega sočustvovanja. Reševanje je potrebno zaključiti. Prišlo je še nekaj reševalcev in mrtva ponesrečenca smo odnesli v dolino.
Po takšnih dogodkih tudi s psi poizkušamo na kratek način zaključiti prigodo. Tudi v njih se premaknejo neki mejniki, dozorijo in kaj kmalu se občutljivejšim pojavijo težave. Ene od mlajših psičk se je v naslednjih dneh lotila povišana temperatura z drisko, druga precej več laja z otožnim in spremenjenim glasom. »Veteranka« pa je tako ali tako že marsičesa navajena.
Zato se kaj kmalu lotimo nadaljnjih vaj, ki so, če se le da, prijetne in potrjujejo pse, jim vnašajo nadaljnjo prepotrebno samozavest. Ljudje lahko za sprostitev zapišemo kakšnega od svojih doživetij, mrtvim podarimo v slovo primeren verz o Smislu nesmisla in dodamo nekaj žalostnih slik, psi pa…
Boris Štupar