Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Aconcagua in Tronador - 2008

Boštjan Kokalj, Jana Kokalj in Peter Zarnik, vsi člani K2extreme, odprava od 30.11. do 27.12.2008

Naš cilj je bil vzpon na najvišjo goro Andov 6962 metrov visoko Aconcaguo ter vzpon na ugasel vulkan z edinim črnim ledenikom na svetu 3478 metrov visoki Tronador v Argentini. 

Iz evropske zime v južno ameriško poletje

Proti Južni Ameriki smo odpotovali 30. novembra z letalsko družbo Swiss Air. Polet je potekal iz italijanskega letališča Marco Polo v švicarski Zürich, kjer smo prestopili na čezoceanski let v brazilski Sao Paulo in od tam naprej v argentinsko prestolnico Buenos Aires. Za pot od evropske zime do južno ameriškega poletja smo potrebovali 18 ur.
V Buenos Airesu smo se nastanili pri slovenskih izseljencih kateri so nam nudili neverjetno gostoljubje. Razvajali so nas z ogledi mesta in z odlično argentinsko kuhinjo, pri kateri ni nikoli manjkala pečena govedina na žaru »asado«. Z letalom smo 2. decembra nadaljevali pot proti Andom v 1100 km oddaljeno Mendoza. Tu smo si pridobili vsa potrebna dovoljenja in si nakupili živeža za življenje na gori. Naslednji dan smo z minibusom odšli iz mesta na 160 km odaljeno izhodišče vzpona Aconcague, Puente del Inca (2750 m).

Ime Aconcagua izvira iz govorice starih indijanskih narodov Ancocahuac ali v prevodu Beli stražar. Gora je nastala pred nekaj miljoni leti, ko se je Južna Amerika odmikala od Afrike in je njena celinska plošča pritiskala ob pacifiško oceansko ploščo. Oceanska plošča se je vrinila pod celinsko ploščo in posledično dvigovala in gubala zahodni del južnoameriške celinske plošče. Spodnji del gore je sestavljen večinoma iz apnenca, peščenjaka in sadre, v zgornjem delu pa so prisotne mlajše magmatske kamnine, ki pa naj bi prišle sem kot posledica živahnih dogajanj pod in na zemeljski površini. Gora zna biti zelo muhasta in je včasih vabljivo prijazna, spet drugič pa obdana z ledenimi viharji s katerimi se brani tudi najbolj vztrajnih vsiljivcev.

Aconcagua nam ni dovolila stopiti na vrh

Z vzponom smo začeli 4 decembra čez nacionalni park Aconcagua in nadaljevali po zahodni normalni smeri. Za transport višinske opreme smo najeli mule do baznega tabora Plaza de Mulas (4400 m). Od vstopne postaje Horcones (2980 m) smo hodili po dolini istoimenske reke do prvega tabora Confluencia (3400 m) štiri ure. Tu smo bivali v šotorih agencije Rudy Parra in že naslednji dan pričeli z višinsko aklimatizacijo. Aklimatizacija je potekala pod južno steno Aconcague do baznega tabora Plaza Francia (4100 m) in nam je vzela pet ur hoda. Nekoliko že aklimatizirani smo se 6. decembra podali do glavnega baznega tabora Plaza de Mulas (4400 m). Slikovita puščavska pokrajina je bila premagana v devetih urah. Naslednji dan je bil namenjen počitku in raziskovanju baznega tabora. Tu so imeli medicinsko pomoč, internet, telefon, iz baze pa je letel tudi helikopter. V okolici pa je bilo že tudi nekaj spodobnih vrhov, kot so Bonete (5004 m), Catedral (5335 m) in Cuerno (5462 m). Po enodnevnem počitku smo se odpravili na prvi višinski tabor Nido de Condores (5590 m), do katerega je pet ur hoda. Pot je sicer dolga, vendar je tehnično nezahtevna. Tabor se nahaja na skalni planoti, oziroma širokemu prelazu, ki je zelo izpostavljen vetru. Zaradi močnega vetra nam je uspelo priti le do vmesnega višinskega tabora Plaza Kanada (5080 m). Tu smo v skalno zavetje postavili višinski šotor in v njem pustili nekaj opreme ter se prezebli vrnili v bazni tabor Plaza de Mulas. Naslednji dan smo zopet poskusili in po štirih urah stali v prvem višinskem taboru Nido de Condores. Ob ugodnem počutju in vremenu sem se podal naprej proti drugem višinskem taboru Berlin (5930 m). Jana in Peter pa sta se vrnila nižje v tabor Plaza Kanada. Do drugega višinskega tabora Berlin sem potreboval dobre tri ure. Baza se nahaja nekoliko v zavetju pod skalnim razom, postavljena pa sta celo dva lesena bivaka. Po 15. uri je zopet začelo močno pihati in hitro sem sestopil do sotrpinov v tabor Plaza Kanada prenočiti. Toda tista noč je bila tudi naša zadnja noč na tej višini. Zaradi težav z višino in vremenom, ki se je iz minute v minuto slabšalo (hud mraz -32 °C in močan veter) smo se tovariško odločili, da je v teh razmerah nesmiselno nadaljevati z vzponom. Sklenili smo se vrniti v zavetje baznega tabora Plaza de Mulas in tu počakati na izboljšanje vremena. Naslednji dan so metereologi objavili napoved, da se vreme vsaj še štiri dni ne bo izboljšalo. Časa pa nismo imeli na pretek saj so bili v planu še zanimivi podvigi v Patagoniji. Tako smo se odločili da zaključimo z vzponom in se naslednji dan vrnemo v dolino. Goro nam je bilo tisti dan težko zapustiti goro. Želel sem si še enkrat videti njeno neizprosno pobočje in tako kljub slabem vremenu opravil vzpon na Bonete. Na vrhu sem si še zadnjič ogledal kaj vse je še ostalo nepremagano. Ostalo je še pobočje nad drugim višinskim taborom Berlin. Višje od tu je še zadnji višinski tabor Independencia (6400 m). Od višinskega tabora Berlin do vrha Aconcague je še od 8 do 11 ur vzpona. Pot do Independencie se blago dviga in ni zahtevna. V nadaljevanju se po Traverzi preči ves vršnji del gore in smer pripelje pod Canaleto (6500 m), ki je ključni del vzpona. To je nekakšna široka grapa po kateri se pride do grebena med vzhodnim in zahodnim vrhom. Desno je nižji zahodni vrh, levo pa je glavni vrh Aconcague. V jutru 11. decembra smo se izpod gore odpravili na 40 km dolgo pot v dolino. Na izhodišče Horcones smo prispeli pozno popoldan in naročen minibus za Mendozo nas je že čakal. V Mendozi smo si privoščili dva dni počitka in se 13. decembra zvečer z avtobusom podali na 1300 km dolgo pot proti argentinski Patagoniji. Natančneje v mesto San Carlos de Bariloche, ki leži na južni obali ledeniškega jezera Nahuel Huapi v argentinski provinci Rio Negro. Mesto po geografski legi kot arhitekturi spominja na evropska alpska naselja. Za naravni park Nahuel Huapi je značilna velika pestrost življenjskih prostorov. Ogromne povšine ledeniških jezer obdanih z vselej zasneženimi vrhovi gora, naravnimi gozdovi, ki se dotikajo prostrane Patagonske stepe. V območju je veliko jezer, rek, flora in favna pa je čudovita. V davnini je visoke gore med katerimi je veliko nekdanjih ognjenikov, pokrival velikanski ledenik. Ko je izginil je za njim ostal dolg visokogorski svet granitnih pobočij in sten. Mogočen ledenik se je ohranil le na Tronadorju, kateri je bil tudi eden izmed naših ciljev. V mestu San Carlos de Bariloche med drugim prebivajo številni evropski imigranti in med njimi tudi Slovenci. In prav gore so bile tiste, ki so v Bariloche privabile številne Slovence. V mestu smo se nastanili v Slovenski hiši, katero je zgradilo Slovensko planinsko društvo Bariloche. Izseljenska skupnost ima v njej svoje prireditve, slovensko šolo, možno pa je tudi prenočevati.

Cerro Tronador nam ponudi Argentinian Peak

Cerro Tronador (3478 m) visoka gora je ugasel vulkan, ki leži na meji med Argentino in Čilem. Pokriva ga velikanski črni ledenik, ki ima posebno barvo zaradi vulkanske zemlje. Na Tronador smo se napotili dan po vrnitvi z gorovja Catedral. Veseli, hkrati pa z utesnjenim srcem smo odhajali proti gori. Pred našim odhodom se je na ledeniku Tronadorja smrtno ponesrečilo šest vojakov, ki so med vajo zdrsnili v razpoko. (Ledenik ima namreč veliko nevarnih razpok pokritih s snegom.) Uspeh na tej gori je tudi močno odvisen od vremena, ki je tod izredno muhasto. Najbolj nevarno je, ko se nad ledenik spusti megla, ki človeka zaradi neizrazite konfiguracije terena povsem dezorentira. Izgubiti na ledeniku pa se je zaradi številnih s snegom pokritih razpok smrtno nevarno.

Iz San Carlosa de Bariloche nas je vodila 80 km dolga pot mimo kristalno čistega jezera Maskardi. Ob njem smo se za krajši čas ustavili in pozdravili Slovence, ki ob jezeru upravljajo prikupen hotel. Pot smo nadaljevali do Pampa Linde od koder smo začeli z vzponom in zakorakali proti planinski koči Otto Meiling (2050 m). Med potjo smo občudovali mogočna drevesa, visok bambus neprehodnega pragozda in se jezili na pikajoče brenclje. Ko smo se povzpeli nad pragozd, se nam je razgrnil pogled na mogočne slapove kateri bobnijo čez tisoč metrov globoko prepadno steno Tronadorja. Vsake toliko časa se je odtrgal kos ledenika in zgrmel čez ostenje. Odtod tudi ime Tronador, kar pomeni razbijač. Na tem razglednem kraju smo se tudi pozdravili z letečo ujedo Andov, ptičem Kondorjem.
Do planinske koče smo močno natovorjeni potrebovali pet ur. Koča je skromna, pritličje je v celoti jedilnica, na podstrešju pa je skupno ležišče. V koči smo dobili informacijo, da je zaradi letošnjega vročega poletja nemogoče priti na vrh. Visoke temperature so na ključnih mestih stalile led, po strnjeni lavi oziroma vulkanskem pesku pa z cepini in derezami ne gre. Svetovali so nam vzpon na sosednja vrhova Argentinian peak ali Chilean peak.
Izbrali smo Argentinski vrh (3487 m) na katerega smo se podali naslednji dan 17. decembra ob 4. uri zjutraj. Zaradi nevarnih razpok je potrebno oditti čim bolj zgodaj, ko je led še zamrznjen. Po šestih urah smo stali na vrhu, se poslikali in hitro vrnili k koči.
Sledil je dan počitka, nato pa smo si za zaključek odprave 19. decembra izbrali še vzpon na najbolj slovensko goro v Argentini Cerro Capilla.

Cerro Capilla, slovenska Kapiža

Cerro Capilla (1958 m) visoka gora, je poleg Tronadorja najbolj znamenita gora v parku Nahuel Huapi. Na njej so Slovenci leta 1951 sklenili ustanoviti Slovensko planinsko društvo. Leto za tem so na njenem vrhu postavili križ, ki je postal simbol slovenstva v Argentini. V obviseli dolini tolmunov pod vrhom Kapiže so leta 1996 postavili še bivak Slovenia. Tako je gorništvo združilo slovenske priseljence v Patagoniji in jih združuje še danes.

Gore narodnega parka Nahuel Huapi so tako na poseben način tudi slovenske gore, čeprav ležijo na čisto drugem koncu sveta. Pravilno smo izbrali naš zadnji cilj, saj smo se naslednji dan prebudili v hladno deževno jutro. Do odhoda proti Buenos Airesu nam je ostalo še tri dni katere smo izkoristili v raziskovanju mesta in bližnje okolice. V popoldanskih urah 23. decembra smo z avtobusom krenili na 1800 km dolgo pot do prestolnice Argentine.
Vožnja z avtobusi po Argentini je pravi užitek, saj so udobni in prostorni. V Buenos Airesu smo se zopet srečali z slovenskimi izseljenci in skupaj preživeli malce drugačen božič. Tokrat v vročem koledarskem poletju. Za njim pa je prišel 27. december in čas vrnitve v Slovenijo. 

Izkustvo čiste pristnosti elementov

Na odpravi smo doživeli marsikaj lepega in zanimivega. Bogatejši smo za številne dragocene izkušnje in spoznanja, ki nam ne bodo pomagale samo pri naši alpinistični dejavnosti temveč tudi v vsakdanjem življenju. Vsekakor je pristop 6000 metrov visoko lep dosežek glede na to, da je povprečna uspešnost na Aconcagui le 25 odstotkov. Čeprav za vzpon na Aconcaguo niso potrebne velike alpinistične izkušnje, pa v končni fazi predstavlja zaradi vremenskih razmer, predvsem pa zaradi svoje višine, prav spodoben alpinistični cilj. Aconcague ne osvojiš - splaziš se nanjo in zdivjaš dol kolikor te nesejo noge. Vselej pa to storiš z privolitvijo gore. Skratka Aconcagua je še vedno tam in čaka.

Zahvala

Na tem mestu bi se še enkrat zahvalili vsem, ki ste nam z vašo podporo kakorkoli pomagali pri uresničitvi naših sanj. Predvsem v prvi vrsti se iskreno zahvaljujemo našim sponzorjem. Zahvalili bi se tudi nepozabnemu gostoljubju argentinskih slovencev, družini Zarnik in Jerovšek v Buenos Airesu ter družini Mavrič v San Carlos de Bariloche.

Boštjan Kokalj, Jana Kokalj, Peter Zarnik

 

K2extreme.si: Alpinistična odprava 2008

K2extreme.si: Fotografije odprave

Kategorije:
Novosti VTG SLO Vse objave
Značke:
novosti VTG

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45947

Novosti