Delo, 25.02.2004, Trip - Mateja Gruden: Utrinki z zimskega vzpona na Veliko planino
Velika planina
Nič čudnega,
da bi jo imeli vsi najraje samo zase
Utrinki z zimskega vzpona na Veliko planino, prepleteni z zgodami in nezgodami razvoja turizma na njej, ki letos obhaja štiridesetletnico - Dolgo sindikalni, kaj pa zdaj?
Skozi gosto raščeno zimsko ogolelo drevje in od snežnih prevlek utrujene smreke pronicajo zlato rumeni sončni snopiči, vejevje se ponekod redči in razkriva nebesno modrino. V globoki tišini je slišati šumenje listja, ki ga mendrajo planinski čevlji, vsak zdrs na poledeneli poti, zapikanje palic v trdo razbrazdano skorjo gozdnih tal ...
Planinska pot na Veliko planino, ki se vzpne iz ozke doline Kamniške Bistrice ob spodnji postaji vzpenjače, najprej razmeroma zložno, zatem pa čedalje bolj strmo, je bila to nedeljo (sredi februarja, malce zatem, ko je po otoplitvi vnovič pritisnil mraz) pohodnikom precej odljudna: izpod odpadlega vlažnega porumenelega listja so pobliskavale mlečno bele ledene ploščice, krpe snega pa so bile povečini zloščene kot najboljši čevlji mestnega gizdalina.
Po slabih dveh urah vzpenjanja se pot skorajda zravna, gozd se malce razpre, nato pa mahoma znova zapre, a tokrat domala neprepustno. V senci gostih, povešenih smrekovih vej se razgrinja bleščeče in snežno belo snežno pregrinjalo. Sega od malce nad nartom do srede meč, a pot skozenj je odlično uhojena. Sneg je gost in zbit. Med hojo ga je slišati, kako cvileče zaškripa ob vsakem koraku. Kmalu se pot odpre na plano v zasneženo planoto Dol, ki jo ograjujejo z gostim in visokim smrečevjem porasli podolgovati hribi in hribčki. Iz brezhibne beline štrlita sem in tja kakšna osamljena smreka in trdoživ viharnik.
Po telesu se razleze občutje popolne samobitnosti, bržkone se ga napije iz krajine, ki ga vzbuja. V tem trenutku ne gre zameriti domačinom iz krajev pod tukajšnjimi planotami in planinami, ki jim mnogi očitajo, da so zavirali razvoj turizma na njih, ker so jih hoteli samo ali pa vsaj čim bolj zase.
Čez nebo urno hitijo zlohotni, čeravno prhki sivi oblaki. Veter sem in tja ostro zabrije v lica; brati in slišati je, da utegne biti vetrna sapa na tukajšnjih planinah silovita in podivjana, megla pa da včasih leže nadnje tako gosta in nepredirna, da pahne nesrečnika, ki obtiči v njej, v brezciljno beganje ...
Malce naprej je domačija, ki spominja (hm, morda le neuke ...) na planšarske na Veliki in njenih sosednjih Mali in Gojški planini nekaj deset minut do dobre ure hoda proč: lesena koča mišje sive barve je oglato razpotegnjena, obdaja jo še nižja ograja. Ob njej zavije pot s planote proti Veliki planini; uhojene steze ni več, gladka tanka skorja uležanega snega se brezmočno vdaja pod težo pohodnika. Pot se znova vzpne, tokrat v gozd pod razbohotene smrekove veje, in se po nekaj desetih minutah hoje med čedalje redkeje raslimi drevesi odpre na kopastem vrhu ogolelega hriba, od koder seže pogled do prvih koč velikoplaninskega počitniškega naselja, posejanih po valoviti zasneženi krajini.
Premalo hišk za turiste
Počitniško naselje na zahodnem delu Velike planine, kjer je vsa velikoplaninska smučarska infrastruktura in gostinska ponudba in na katero naj bi se omejeval tudi nadaljnji razvoj turistične infrastrukture na tukajšnjih planinah, je v šestdesetih letih zasnoval na temeljih tukajšnjega planšarskega stavbarstva arhitekt Vlasto Kopač. Tako dosledno je opravil delo, da se zdijo bajtice velikoplaninske pašne skupnosti (okoli šestdeset jih je) za naseljem njegovo nadaljevanje. Sploh pozimi, ko jih lastniki iz skupnosti povečini oddajajo (zimskih najemnikov se je že davno oprijel vzdevek bajtarji). Poleti oziroma med pašno sezono od srede junija do prve polovice septembra so v njih sami oziroma pastirji, jih pa kdo od njih tudi oddaja turistom, je povedal Franc Šimenc, zdaj že dobro leto nekdanji, sicer pa dolgoletni predsednik pašne skupnosti Velike planine.
V počitniškem naselju, ki je bilo zgrajeno za potrebe in želje social(istič)nega sindikalnega turizma, je danes okoli sto koč s skupaj več sto ležišči, našteje Vinko Ribnikar, direktor družbe Velika planina, d. o. o. (v stoodstotni lasti kamniške občine), lastnice velikoplaninske "železne ceste" oziroma vse žičniške infrastrukture in nekaj zemljišča ter bifeja ob spodnji in zgornji postaji nihalke in z občino tudi osrednja kreatorka razvoja turizma na Veliki planini. (Svojčas sta bila občinsko imetje še štiri desetletja stara hotel Šimnovec in gostišče Zeleni rob ob smučiščih; zdaj sta v zasebnih rokah - občina ju je pred leti prodala. Prvi je zdaj zaprt.) Ribnikar pojasnjuje, da je povpraševanje po turističnih posteljah na planini neprimerno večje od ponudbe: v devetdesetih je namreč večina podjetij razprodala svoje hiške med zasebnike, ki jih uporabljajo sami (pa četudi zgolj nekaj tednov na leto), število turističnih ležišč pa je bilo s tem prignano do minimuma. Razvoj "odprtega" turizma je sicer deloma zaviral že sindikalni - a je bil vsaj govor o turizmu ... Sicer pa je slišati očitke občini, da se ni zavzela za nakup več hišk v naselju in tako poskrbela za vsaj nekaj zagotovljenih turističnih postelj na planini. Na njej in tudi ne pod njo namreč skorajda ni drugih spalnih zmogljivosti. Tako je turizem na planini zdaj povečini zgolj dnevni.
"Le vkup, le vkup ..."
Kamniški župan Tone Smolnikar pri tem omenja možnost postavitve hotela ob spodnji postaji nihalke, še verjetneje pa v bližnji prihodnosti menda lahko pričakujemo posodobitev Šimnovca v aparthotel - če bo mogoče na planino speljati vodo, poudarja župan: "Precej je že nared za začetek kopanja vrtine ob spodnji postaji vzpenjače." Zaradi apnenčaste sestave tal planini kronično primanjkuje vode oziroma je je dovolj v rezervoarjih in studencih za najosnovnejše potrebe, pa še ta je povečini kapnica. Nekateri so sicer mnenja, da bi z ambicioznim posodabljanjem Velike planine preveč načeli njeno jedro, planšarsko prvobitnost, ki je ne nazadnje spodbudila razvoj turizma na njej. Drugi pa temu ugovarjajo, češ da je voda danes najosnovnejše udobje, ki so ga zahteve turistov že zdavnaj presegle. Pomanjkanje vode onemogoča tudi umetno zasneževanje smučarskih terenov na planini. Zelene zime so bile tako za podjetje, ki se preživlja bolj ko ne samo še s prevozi po "železni cesti" , skorajda uničujoče, čeravno število prepeljanih potnikov tudi v ugodnih snežnih razmerah ne gre v presežke. Kot opozarja nekdanji direktor družbe Stane Kavčič, v čigar času so obnovili nihalko in zamenjali enosedežnico z dvosedežnico, omogoča število prepeljanih potnikov družbi kvečjemu životarjenje. Zadolževanje za vzdrževanje in za silo posodabljanje žičnic je družbo Velika Planina prignalo na rob zloma - januarja letos pa je bila zanjo uspešno sklenjena prisilna poravnava. Smolnikar in Ravnikar zdaj napovedujeta čim prejšnjo razpršitev lastništva, pri čemer naj bi občina zadržala približno četrtinski lastniški delež. Mnogi, med njimi tudi Kavčič, se strinjajo, da utegne turizem na zahodni strani planine vzcveteti zgolj z novim investitorjem. Sicer pa letos mineva štirideset let, kar so na planino speljali "železno" cesto in jo tako zapisali organiziranemu turizmu.
Turizem zahodne strani Velike planine pozimi definira predvsem družinska smuka (proge so povečini žepnega formata in zložne); v enem od novinarskih zapisov izpred nekaj let je sicer brati napovedi dodatnih zimskih aktivnosti na planini: odbojko na snegu, snežni rafting, zimski triatlon ..., a dlje od obetov napovedi niso zmogle. Od pohodnikov, ki jih je na planini sicer neprimerno več poleti, žičnice nimajo prav dosti: na planino krenejo namreč bodisi po kateri od označenih planinskih poti bodisi se pripeljejo po edini cesti, ki povezuje planino z dolino, do vznožja Male planine, od koder se vzpnejo po zložnih pobočjih do velikoplaninskih širjav.
Večina težav, okoli katerih se vrti velikoplaninski turizem (mnoge so sicer podedovane še iz prejšnjih desetletij), se vleče čez vse leto v vsako novo leto, pa vendar - poleti se vendarle zdijo manjše. "Razmerje prevozov potnikov z nihalko je 70:30 v prid poletnemu turizmu," pravi Smolnikar. Poleti planina ne nazadnje živi svojo stoletja dolgo tradicijo: planšarstvo. Obiskovalci radi postanejo pri pastirjih, pokramljajo z njimi, pojedo pri njih kislo mleko, kupijo na planini pridelane skuto, sir, maslo pa zelišča ... "Trava na planini je svojevrstna sladka zeliščna mrva, ki se prežveči v prav poseben okus," razlaga Šimenc. Sicer pa velikoplaninski pašniki zavzemajo slabo polovico največje slovenske planine (250 od skupaj dobrih 550 hektarov): "Na njih se pase od 300 do 350 glav govedine. (Toliko naj bi jih po starejših zapisih tudi zmogla, op. p.) Svojčas se je tu paslo še po petdeset konjev, štiristo jarcev, veliko prašičev ..., danes ohranjamo le še goveje pašništvo. Pašnih upravičencev nas je 62, pastirjev je 25. Ti so predvsem starejši, mlajših delo ne zanima. Pastirje kar težko najdemo ... Prihodnost planšarstva pa je odvisna predvsem od nadaljnje slovenske kmetijske politike: če jo bo začela država opuščati, se slabo piše tudi nam." Šimenc meni, da se na lep poletni dan na planino zgrne tudi po tisoč obiskovalcev. "Ampak nas ne motijo. Nikoli nas niso," odgovarja na vprašanje, ali bi planšarjem občutno večji in stacionarnejši obisk planine kvaril njihov mir in jih motil pri delu. Šimenc verjame v harmonično sobivanje planšarstva in turizma. Ko bi le znali vsi, ki bi lahko prispevali k razvoju planine, stopiti in delati skupaj, malce grenko pripomni ... Potem bi lahko ustrezno ohranjali in tržili planšarsko tradicijo, lahko bi razgibali planino z dodatnimi aktivnostmi in dogodki ...
Samo solidno kljub snegu
Ta dan se zdi na planini vendarle živahno. Iz zloščenega nerjavečega valjastega dimnika na eni od koč se vije dim, pred drugo so na klopi naložene polne vrečke špecerije, pred tretjo se pregovarja tričlanska (bržkone) družinica ... Po bolj in manj širokih uhojenih ali steptanih stezah, ki se vzpenjajo in padajo po naselju, hitijo pohodniki, nekateri obiskovalci se ležerno sprehajajo po njih, otroci se sankajo ... Trušč bližnje dvosedežnice in vlečnic se meša z vzkliki smučarjev. Na planini je za dober meter snega. Oblaki se čedalje bolj redčijo in pred gostiščem Zeleni rob posedajo smučarji v pričakovanju, da se bodo sončni žarki le razlili po planini. Od nekod se po široki cesti privali teptalni stroj in iz njega izskoči peščica smučarjev. "Vozi med Zelenim robom in Tiho dolino (vzhodno od Velike planine, op. p.). Smo smučali tam," pojasni mladenič, ki je izstopil. Smučišče v Tihi dolini je družba Velika planina sicer oddala v najem zasebniku, sicer so te dni na planini oziroma na njeni zahodni strani odprte poleg nihalke še dvosedežnica in otroška vlečnica Jurček, je povedal Ribnikar, urejenih pa je približno polovica (20 hektarov) smučarskih terenov. Obisk enega od najcenejših slovenskih smučišč je med tednom sicer bolj ko ne slab, ob koncih tedna pa kvečjemu soliden, je še pokomentiral.
S terenci po planini
Valovita pokrajina, v katero se tu pa tam vrtinčijo lijakom podobne luknje, se iz Velike planine nadaljuje v sosednji Malo in Gojško planino; na Mali so poleg redkejših planinskih hišk tudi trije večji planinski domovi, postavljeni po drugi svetovni vojni: iz smeri Velike planine Domžalski dom ter Črnuški in Jarški. Med temi planinami je Velika največja in najvišja: od okoli 1500 do nekaj čez 1600 metrov meri. Čez Malo planino se vije glavna pešpot na Veliko - iz Stahovice, po kateri gonijo živino na pašnike na vseh treh planinah. Mnogi pastirji živine sicer že dolgo ne ženejo več peš, temveč jo zapeljejo s tovornjaki ali traktorji po cesti do vznožja Male planine. Tu se konča, a nemalokoga to ne moti in s terenskim vozilom z nje zaorje v planšarske travnike, opozarja Šimenc. Onesnaževanje z avtomobili je sicer še ena od večjih težav, s katerimi se spopadajo na vseh treh planinah - načenja občutljivo prelestno naravo, ki naj bi takšna ali vsaj približek temu ostala tudi poslej. Slišati pa je tudi predloge, naj se začne za vožnjo po cesti pod Malo planino pobirati uporabnino.
Kljub muhastim oblakom, ki se kar ne prenehajo zgrinjati nad planino, so razgledi z nje fantastični: njeni konci se zdijo skorajda zlepljeni z zasneženimi grebeni in kopastimi in špičastimi vršaci Kamniško-Savinjskih Alp, v katere se je mogoče tudi odpraviti z nje; najbližji hribi in hribčki se dvigajo in spuščajo kot vzvalovljeni tobogan nad dolino Črne ... Res jim ne gre zameriti, ki bi jo imeli le zase. Ker je k sreči nimajo ...
Mateja Gruden
P.s.: Neobjavljena je fotografija župana
Tone Smolnikar iz arhiva Dela.
Ob tem članku je z Velike planine še zapis "
Kakšne prsi! Trnič je trnič in to bo tudi ostal!", avtorice Mateja Gruden