Delo, KULT - Aleš Kovačič: Eden izmed najbolj epskih smučarskih spustov na svetu z vrha alpska katedrale - Tam ...
... za sedmimi gorami, dolinami, griči, pa rekami, tam na obrobju Savojskih Alp, tam na tromeji med Italijo, Švico in Francijo, tam pod vznožjem najelegantnejše in najvišje bele dame, La Dame Blanche evropskih alpskih vršacev, tam, kjer je zibelka pohodništva, alpinizma, turnega in z njima tesno povezanega ekstremnega smučanja, tam, kjer so ledeniki tako razkošno prostrani, da jih primerjajo s širjavami morja, skratka, tam, kjer ima Evropa svojo divjo različico ameriške Aljaske, tam, na dobrih 1000 metrih nadmorske višine, je med najveličastnejše vrhove, kar jih premore Evropa, ujet kraj z imenom Chamonix.
Ta ima med alpinističnimi, pohodnimi in smučarskimi zanesenjaki status mita, nebes, raja in obljubljene dežele. Morate namreč vedeti, da zadeva na njihovem spisku življenjskih obveznosti, to do seznamu lokacij, kotira zelo visoko, če ne celo najviše, saj se dejansko uvršča med sveto trojico tovrstnih posvečenih destinacij sveta. V bistvu Cham v tej najprestižnejši bitki bije boj s še dvema zloglasnima sorodnima krajema, s katerima je sodeč po zahtevnosti, magičnosti, dediščini in mistiki povsem izenačen. Razlik sodeč po omenjenih kriterijih med sveto trojico skoraj ni. Te so tako kot med vrhunskimi žrebci zgolj kozmetične in milimetrske; saj če v svojem patetičnem življenju nisi izkusil prostranstev nad aljaškim Valdezom, premagal najzahtevnejše smeri nad francosko mikrovasico La Grave ali neskončnih in zahtevnih terenov, ki kot najbolj strumni, pozorni in vseprisotni kleni stražarji čuvajo dragulj Savojskih Alp – Chamonix, potem … Hja, potem si s tega stališča 0, bednik, brezveznik, povprečenež, analfabet, amater, še en odtenek sive v morju sivine ali še huje; brezdušni pozer. Ja, eden izmed tistih ničvrednih wannabejev, bleferjev, ki na pravljično popoln zimski dan dopoldne na osrednjem trgu v Chamu pod kipom Horace-Bénédicta de Saussurja ležerno srkajo svoj prvi café au lait. Pha!
A antagonizem svete trojice ni tekma v priljubljenosti, ker bi potem tako ali tako zmagal še zmeraj surovo romantično potentni Cham, ki se kljub za francoske smučarske masovke značilnim blokovskim, shanty town, grozotam na levem bregu hudournika l'Arveyron, uspešno upira modernizaciji. Kako ne, saj mita pač ne moreš in ne smeš demistificirati, modernizirati, ga konkretizirati, ker ga nimaš za kaj »prijeti«, ker hkrati obstaja in ne obstaja, ker deluje po principu saharskega privida.
Podobno kot njegova razkošna in ekstravagantna gorska pokrajina, ki je prav perverzno, ekshibicionistično, če ne že kar malo pocestniško, dostopa z žičniških postaj Les Houches, Le Brevent, Flégère, Les Grands Montets, Le Tour ter seveda kraljevega dragulja, orlovega gnezda, domovanja alpskih bogov in alpinistično-turnega izkrcališča za odkrivanje preddverja Mont Blanca; Téléphérique de l'Aiguille du Midi na vrhu gore Aiguille du Midi. Leta 1955 dokončana koničasta končna postaja nihalne žičnice, ki svojo pot začne nedaleč od železniške postaje blizu središča nekdaj odročnega visokogorskega zaselka Chamonixa, se na 3842 metrih nad mestecem vzpenja kot izstrelišče za vesoljske odprave v floridskem Cape Canaveralu ali kot do nebes segajoča pariška katedrala Notre Dame, ki zaradi pozicije na vrhu in robu prepada deluje kot naravni podaljšek kamnitega masiva. V Capu ljudi izstreljujejo v vesolje zato, ker poskušajo znanstveniki doumeti tisto absolutno in temeljno resnico človeške eksistence, ki razlaga, kdo smo in od kod prihajamo, medtem ko je kler skušal z dodatno zabelo duhovnosti na isto vprašanje odgovoriti z razkošnostjo fasade in predvsem višino stolpičev pariške Dame. A razvozlanje imenitno preproste in intimne absolutne resnice je arhitektom končne postaje in razgledne točke v Chamonixu uspelo zato, ker razgled na koncu žičnice z najdaljšo vertikalno razdaljo (2807 metrov) na svetu ne jemlje sape, ampak obiskovalcu daje navdih in uvid. Z njega se namreč vidi dlje, z njega je Mont Blanc bliže kot nikjer drugje, z njega se vidi globlje, z njega vidiš in občutiš svojo lastno končno (malo in ponižno) resnico. Vsak po svoje in vsak svojo …
In ko se ti že zdi, da si končno doumel svojo končnost, majhnost in spoznal svojo resnico, se ti izmuzljivost tega alpskega mita spet izrazi v vsej svoji nepredvidljivosti in hudomušnosti. Boš šel še više, prav tja na vrh bele dame, na najvišji stolpič te evropske alpske katedrale ali pa jo boš na smučeh ali bordu po skoraj dvajset kilometrov dolgi turi z 2700-metrsko vertikalno razdaljo mahnil navzdol in se med nekajurnim potovanjem po zaledeneli alpski naravni avtocesti, dolini Vallée Blanche, ki se na koncu izteče v mesto, še bolj poglobil vase? Ali pa je absolutna in končna resnica nekje na dnu zasluženega vrčka piva, ki ga po napornem spustu in ob živahnem pripovedovanju prigod s kolegi stankaš v katerem izmed bolj ali manj kičastih in posrečenih barih na glavni promenadi Rue du Docteur Paccard. Zato ker je po takšnih avanturah in preizkušnjah tisto pivo, tudi če je toplo kot scalnica, kot se je slikovito izrazil eden izmed glavnih akterjev dokumentarnega filma o razvoju ekstremnega smučanja z naslovom Steep, najboljše, kar si jih kdaj v življenju pil.
Točno, Chamonix oziroma njegov Aiguille du Midi je bil TISTI, THE, kraj, pribežališče, obljubljena dežela in nekakšen smučarski projekt Manhattan obenem, kamor je konec osemdesetih prebegnil ameriški neukročeni in seveda s spektaklom nabiti duh nekakšnega drugačnega, neukročenega, divjega, če hočete ekstremnega smučanja, ki mu oznake in omejitve smučarskih prog ne predstavljajo opore, ampak nepotrebne omejitve, in ki se je v tem delu Savojskih Alp spojil z značilno nonšalantnim ter brezbrižnim francoskim odnosom.
Da ne bo pomote; ekstremno smučanje so tipi, kot Jean Marc Boivin in Patrick Vallencant, v Chamu gojili že leta pred prihodom Američanov, a jenkiji so s svojim vznesenim in pobalinskim pristopom temu športu vdahnili dodatno dozo igrivosti in dostopnosti (svojo avanturo so posneli na filmski trak, iz česar je nastal kultni smučarski film The Blizzard of Aahhhs). Legendarni spust po dvestometrskem kuloarju, tik pod vrhom Aiguille du Midija, bad boy pokvarjenca, bivšega zapornika Glena Plaka ter vseameriškega prijaznega fanta iz soseske Scota Schmidta je Chamonix in njegovo gorsko kraljestvo spremenil v velikansko igrišče za drugačno vrsto smučanja. Ja, s kričeče obarvanim kombinezonom, irokezo in temu primernim načinom smučanja, ki je bil kljub kot zobotrebec ozkim smučem predhodnik današnjega freeskiinga, je Plake spremenil Chamonix v nekakšen veliki zasneženi naravni zabavni park oziroma v savojski Disneyland z avro hazarderskega Vegasa. Nevarnosti zimskega gorskega sveta so namreč kljub temu ostale še kako realne, oprijemljive in mnogokrat usodne.
Tam, tik pod najvišjimi vrhovi Alp, med večdesetmetrskimi ledeniškimi razpokami, kot mišja luknja ozkimi kuloarji, tam med tako navpičnimi strminami, da se sneg na njih obdrži samo nekaj dni v letu, ni smerokazov, zapovedi, omejitev, bednih malih vsakdanjih skrbi, niti redarjev ter reševalnih patrulj. Dejansko tu ni ničesar, kar bi omejevalo človeški um in telo. Temu tandemu meje rišejo zgolj objestno strmi zasneženi nakloni, kjer na zdrs, če imaš vsaj približno razvito domišljijo, nočeš niti pomisliti. In največji mojstri te obrti pravijo, da si prav v tistem momentu v stoodstotnem, destiliranem, prvinskem, adrenalinskem in »v nulo« sfokusiranem trenutku zbranosti, ko v svoji psihi prideš do neke dodane vrednosti in se zmagovalno povzpneš na najvišji vrh lastne psihe. In prav od tod Chamonix črpa svojo neskončno zalogo čarobne in zapeljive mistike. •
Aleš Kovačič