Gorniška potepanja: Prišla je zima, a traktorske vlake na Vrtaško planino še vedno ni bilo. Ni mi ostalo drugega, kot da svojega novega spremljevalca, ki me že nekaj časa spremlja na gorskih poteh, parkiram in s seboj spet povabim znano spremljevalko, ki še ni doumela novega načina rekreacije, zato želi v gore še vedno zahajati po starem. Sploh je ne morem prepričati, da je to početje preživeto, zastarelo, brez smisla, da so sedaj novi časi in nove možnosti zabave v naravnem okolju.
Zgodba o mojem novem prijatelju
Neke pozne jeseni sem se zbudil sredi noči in si na vso moč zaželel novodobne igrače. Štirikolesnik! Pohitel sem do znanega podjetja, ki se ukvarja s prodajo 
tega prevoznega sredstva, in postal ponosen lastnik prikupnega stroja. Menda zleze povsod. Takoj je bilo treba preveriti, ali je res tako. V dolino Vrat je šlo brez težav. Tistim redkim planincem, ki so hodili peš po makadamski cesti, sem iz čistega veselja zahupal v pozdrav. Še bolj so me občudovali in malo nevoščljivo mahali s palicami. Nisem se mogel zadržati. Povečal sem hitrost. Treba je bilo pokazati, kako se lepo kadi za pravim iskrim vrancem.
Na naši spletni strani sem že ob koncu leta 2006 prebral, da nameravajo zgraditi cesto na Vrtaško planino. Uboge krave se jim menda tako zelo smilijo, 
ker se morajo vzpenjati po strmi poti iz Mojstrane, da so se odločili za posodobitev. Traktorska vlaka naj bi se začela nad planino Višek, do koder je že prej pripeljala cesta, ki se od tiste v Vrata odcepi pred Velikim Črlovcem. Še bolj sem navil mrcino, da bi bil čimprej na zanimivejšem delu tokratne rekreacije, saj navadna prometnica ni prav posebej zanimiva za tovrstno preživljanje prostega časa.
Iskal sem začetek nove pridobitve. Nič. Kje, hudiča, se skrivaš? Nikjer niti sledi o njej. Menda niso spet zmagali kvazi naravovarstveniki, ki izza domačega 
računalnika pametujejo, kako je treba ohraniti naravno okolje? Še na misel jim ne pride, da bi se na kraju samem prepričali, kako težko je po strmi poti gnati živino. Res je sicer, da bi nova povezava bolj koristila vsemu drugemu kot kravam – predvsem nam, ki se rekreiramo z izumi naprednih ljudi, a tega tisti prismuknjeni ljudje, ki se s pomočjo svoje energije vzpenjajo v hrib, ne bodo nikoli razumeli.
Ves žalosten in poklapan sem se vrnil na glavno prometnico v Vrata. Z zabavno vožnjo na Vrtaško planino ni bilo nič. Pa tako sem se veselil tega doživetja, saj si je moj novi najboljši prijatelj še kako želel pretegniti mišice. To bi bil prvi resni preizkus zanj. Tako pa … Želel sem vsaj malo potolažiti svojo, predvsem pa njegovo lakoto po adrenalinu, zato sem ga pognal proti zatrepu Vrat in švignil 
mimo velikega parkirišča, kjer so planinci urno hiteli zapirati svoje jeklene konjičke, da jim v notranjost ne bi nasul preveč prahu. Zapornica je bila sicer spuščena, a sva s skupnimi močmi našla obvoz skozi gozd. Končno malo akcije! Mimo spomenika padlim partizanom gornikom sva brzela naprej proti Bukovlju. Nekaj časa še po vozni poti, nato pa kar po svoje. To je bilo tisto pravo! Moj novi prijatelj je kar vriskal od navdušenja. Bolj je smrdelo in ropotalo, bolje se nama je zdelo. Najini prijetni zvoki so odmevali pod Triglavom in preglasili tako vrisk planincev na poti čez Prag kot tudi zabijanje klinov plezalcev v Steni. Da se ve, kdo je tukaj (novi) gospodar!
Prišla je zima, a traktorske vlake na Vrtaško planino še vedno ni bilo. Ni mi ostalo drugega, kot da svojega novega spremljevalca, ki me že nekaj časa spremlja na gorskih poteh, parkiram in s seboj spet povabim znano spremljevalko, ki še ni doumela novega načina rekreacije, zato v gore še vedno zahaja po starem. Sploh je ne morem prepričati, da je to početje preživeto, zastarelo, brez smisla, da so sedaj novi časi in nove možnosti zabave v naravnem okolju.
Da bi bil moj ponos še bolj načet, si je zaželela ravno vzpon na Vrtaško planino in z nje čez istoimenski vrh do Slemena (2077 m), zadnjega (ali prvega) dvatisočaka Martuljkove skupine. Ni šlo drugače, še enkrat sem moral pešačiti po tisti zoprni in strmi poti, ki jo v poletnem času štirinožni prežvekovalci komaj zmorejo, moj 
novi prijatelj, ki stoji na prav tolikih okončinah, pa po njej sploh ne more. Med sopihanjem v breg sem se vsakih nekaj minut pridušal nad nesposobnimi izvajalci del, ki jim do zime ni uspelo narediti traktorske vlake. Tole mučenje res nima pomena. Na planini bi bila lahko dobra gostilna, pa ni bilo nič. Ves ljubi dan sem tratil svojo energijo in na vrhu dobil samo obsežen razgled. Še vpisna knjiga je bila pod snegom. Kot navdušenega zbiratelja žigov z vrhov me je to tako razžalostilo, da sem se sesedel v sneg in začel sitnariti kot otrok, ki mu vzamejo najljubšo igračo.
Potolažil sem se šele z mislijo, da bodo vendarle kmalu uredili s(p)odobno povezavo do planine, čeprav novice s terena niso najboljše. Prejšnji teden sem 
se na občini Kranjska Gora pozanimal, kako napredujejo dela, pa mi je gospod prijazno odgovoril, da dlje kot do lokacijske informacije niso prišli, čeprav je v časopisu že novembra 2006 pisalo, da je občina izdala lokacijsko dovoljenje. Vseeno upam, da bo v najkrajšem možnem času prišlo do realizacije projekta, ki bo omogočil nadaljnji razvoj Vrtaške planine. Ko bo dostop olajšan, se bodo lahko zgradili objekti, brez katerih sodoben človek pač ne more (pre)živeti.
In najpomembnejše. Na planino končno ne bo treba več peš. Jaz se bom poleti tja gor vozil s štirikolesnikom, pozimi pa z motornimi sanmi. Z njimi pravzaprav še višje, saj strmina nad planino ni prehuda in bo šlo brez velikih težav do 
Vrtaškega vrha, če ne kar do Slemena. 
Mimogrede, tudi motorne sani bi že kupil, a čakam, da konstruktorji do konca razvijejo zadnjo različico. Pred naslednjo zimo bom postal ponosen lastnik najnovejšega modela. Prijazna gospa iz hitro rastočega podjetja mi je že ob nakupu štirikolesnika obljubila velik popust, saj sem bil pred dvema mesecema eden tistih, ki je njenemu podjetju naredil največ reklame …