Janez Pikon: Vedno razkošen pogled proti Julijskim Alpam in dihanje narave v belem in zelenem opoju. Tu je nekoč stala koča, ki je čuvala ime rojaka in pisatelja dr. Janeza Mencingerja. 
Otvoritvena slovesnost priljubljene Koče dr. Janeza Mencingerja, domačinom bolj poznane »Karavle« gostoljubno odpre svoja vrata 1. maja 1958, vedno razkošen pogled proti Triglavskim goram, naokrog pa dihanje narave v belem in zelenem opoju. Tu je nekoč stala koča, ki je čuvala ime rojaka in pisatelja dr. Janeza Mencingerja. Primerna za oddih poti proti Kobli, Črni prsti, Rodici in Voglu. Koča dolgo ne služi več prvotnemu namenu. Leto 1954 - 1955, pozimi se je zaradi slabe pozidnice streha nagnila in je bilo potrebno ostrešje obnoviti. Vsa dela so bila opravljena udarniško brez finančnih pomoči ali kreditov. Višje nad kočo so v Ozefkovem boštu posekali les za »nov r'št in žnur podn za glih r's« novega ostrešja koče pa je poskrbel cimprman, ta star Dolinar z Ravne, pomagali so mu najbolj zagnani planinci tistega časa iz Raven in Bistrice, Janez Ravnik (Pongrc), Jože Medja (Medjov), Franc Pikon (Dolinarjov), Milan Šuštar, Slavko Budkovič, Janez Rozman (Ložanov), France Mazi, Egon Mihelič, Stanko Perše.
Sankaške tekme, Koča dr. Janeza Mencingerja, dr. Janez Mencinger
Priljubljena planinska točka je privabljala dolgo vrsto let domačine od blizu in daleč, saj so bili lepo preživeti dnevi v koči ali pred njo nepozabni. Prijetni spomini nas vežejo na leta otroštva in kasnejše obdobje, ko nas je koča vedno pričakala odprta, največkrat s harmoniko in vedno prijaznimi oskrbniki.
Janko Torkar (Becov Janko), prof. France Mazi, Slavko Budkovič, Janko Lapajne, Egon Mihelič
Po drugi svetovni vojni so bile planinske koče v razsulu, požgane ali izropane. Za nekaj časa so se gorniki vrnili v stare čase in obudili romantiko planšarij. Vendar je vsesplošni horuk povojnih let hitro zacelil rane in obisk gora je postajal množičen. Planinska organizacija je uspešno sledila vse večjemu povpraševanju in nove koče so rasle kot gobe po dežju vsepovsod po Sloveniji, tudi v Bohinju. Naenkrat je bilo eno samo planinsko društvo premalo in gorniki iz Spodnje Bohinjske doline so se želeli osamosvojiti. Tako je bilo pred 64 leti, natančneje 23. maja 1954 ustanovljeno Planinsko društvo Bohinjska Bistrica.
Sededlo se je ostrešje, dne 21. oktobra 1955 društvo prosi, da naj vsak član prenese 10 strešnikov h koči (karavli) do 30. oktobra, kjer je prevoz zaradi slabe poti težaven
Mlado društvo z maloštevilnim članstvom, skromnimi izkušnjami in še skromnejšo materialno bazo se je dolga leta ukvarjalo s svojo edino kočo, ki jo je leta 1958 uredilo iz nekdanje obmejne stražarnice zahodno nad vasjo Ravne. Koča dr. Janeza Mencingerja (805 m), domačini ji še danes rečemo karavla, pa se je društvu dokončno in za vedno izmuznila iz rok in danes nima statusa planinske koče, saj je nekaj let služila gostinsko turističnemu namenu, kasneje pa prešla še v privatne roke.
Koča dr. Janeza Mencingerja v času prenove
Leta 1954 društvo odgovarja na razpis Planinske zveze za investicijske kredite in sporoča proračun stroškov na postojanki, bivši obmejni karavli zahodno nad vasjo Ravne. Od skupnega zneska 936.130 DIN prosijo za 655.291 DIN kredita. Društvo je tedaj štelo 164 članov. Koča na Ravnah naj bi služila pohodnikom na Črno prst, izletnikom zaradi lepega razgleda in smučarjem zaradi lepih smučarskih terenov. Zidovi so dobri, streha je popravljena s prostovoljnim delom in prispevki članov in Gozdne uprave. Okna in vrata so tudi še dobra. Proračun je podrobno predstavljen na dveh straneh. S podobno vsebino je bila poslana prošnja za 370.000 DIN na OLO Radovljica. Na negativen odgovor prošnje je bila ponovno poslana prošnja z dodatno obrazložitvijo, da sta v bližini tudi sankaška in bob proga, ki naj bi že letos imeli prireditve. Zaradi novih političnih odnosov z Italijo kmalu pričakujemo goste iz Trsta in Gorice.OLO Radovljica, tajništvo za notranje zadeve je 4. decembra 1954 dovolilo ustanovitev in delovanje Planinskega društva Bohinjska Bistrica z delovnim območjem na Bohinjski Bistrici.
Domači arhiv prvega in dolgoletnega oskrbnika Koče dr. Janeza Mencingerja, Franca Smukavca
Dne 19. maja 1955 je društvo zaprosilo za kredit pri zvezi in ji sporoča o gradnji Koče dr. Janeza Mencingerja na Ravnah v preteklem letu. S prostovoljnim delom in pomočjo Gozdne uprave in Občinskega odbora so posekali devet smrek za nove stropnike, pozimi se je zaradi slabe pozidnice streha nagnila in bo potrebno ostrešje obnoviti. Vsa dela so bila opravljena udarniško brez finančnih pomoči ali kreditov. Z dopisom 21. oktobra društvo obvešča člane, da je kupilo rabljene cementne strešnike pri Kmetijski zadrugi in prosi, da naj vsak član prenese 10 strešnikov h koči (karavli) do 30. oktobra, kjer je prevoz zaradi slabe poti težaven. Podatki: opeka 2000 kos po 10 DIN = 20.000 DIN, stavbni les 125.000 DIN, štedilnik 10.000 DIN, vožnja 15.000 DIN. Karavla 160.000 DIN. Ceste na Ravne še ni bilo.
Razvitje prapora leta 1973. Na govorniškem odru Marodnova Marija iz Bistrice, Korošičov Zdravko s Koprivnika in praporščak Hribarjov Stane iz Bistrice, Vršile so se redno več let zapored tudi sankaške tekme s startom pri Koči dr. Janeza Mencingerja, prvi žig Koče dr. Janeza Mencingerja
Leta 1956 je tajnik Kure prosil Kmetijsko zadrugo na Bohinjski Bistrici, da pokloni društvu lani dobavljeno rabljeno cementno opeko, ker je bila slabe kakovosti, društvo pa nima sredstev za plačilo. Za kočo je bilo opravljenih 640 prostovoljnih ur, najbolj pridni so bili Milan Šuštar, Slavko Budkovič, Janez Rozman, France Mazi, Egon Mihelič, Stanko Perše, Janez Ravnik. Pod vodstvom učitelja Egona Miheliča in prof. Franceta Mazija je strešnike nosila tudi šolska mladina. Za novo kočo je bil nabavljen lep štedilnik.
Koča dr. Janeza Mencingerja je bila slavnostno odprta 1. maja 1958. Prvi predsednik Planinskega društva Bohinjska Bistrica je bil Janko Torkar (Becov Janko).
Leta 1960 koča še ni bila redno oskrbovana, ker ni bilo mogoče dobiti oskrbnika. Tega leta je oskrbništvo prevzel Franc Smukavec, čeprav je bila odprta le ob nedeljah je bil obisk zadovoljiv, vendar gradnja se še ni nadaljevala. Z dohodkom so bili pokriti stroški in obveznosti, tudi voda še ni napeljana. Potrebno je bilo kočo tudi elektrificirati. Govorilo se le že tudi o žičnici. Gozdarstvo je začelo graditi cesto na Ravne, zato bo oskrbovanje koče v bodoče lažje. To je bil tudi razlog, da gradnja čaka. Cenik nekaj jedi in pijač: juha 40 DIN, solata 40 DIN, pariški zrezek 250 DIN, vino 240 DIN, pivo 85 DIN.
Leta 1961 je koča zaživela pod vodstvom novega oskrbnika. Narejen je bil načrt za elektrifikacijo koče, ki bi bila tega leta že izdelana, skupaj s cestnim priključkom.
Leta 1963 dohodek koče znaša 754.360 DIN. Do 30. septembra je bil oskrbnik koče Franc Smukavec, v novembru pa jo je prevzel Peter Šorli. V kočo je bilo investirano 2,1189.961 DIN.
Leta 1968 je bil zgrajen vodovod, dne 7. junija 1969 je sklenjena pogodba z Janezom Ravnikom (Pongrcom) iz Raven številka 18, da je za njegovo zemljišče, kjer stoji koča nepreklicno sklenjena najemna pogodba. Lastnik priznava društvu prvenstveno pravico za odkup. Društvo obratno prizna isto pravico lastniku za nakup svojih stavb na njegovem zemljišču. Priznana je najemnina 60 DIN za tekoče leto. Škoda na zemljišču, ki bi jo napravili obiskovalci se priznava.
Leta 1970 planinska zveza odobri posojilo za kočo v višini 263.000 DIN za dograditev ležišč.
Leta 1971 elektrificirali kočo, oskrbništvo je prevzela Dora Komac.
Leta 1972 so začeli prenavljati štiri sobe za prenočišče in sanitarije, nabavljena je bila kovinska kritina za streho. Oskrbnica Dora Komac dobro vodi kočo.
Leta 1973 je bila koča prekrita s kovinsko streho. Tega leta je oskrbništvo prevzela Zofka Medja.
Leta 1974 je bil opravljen prostovoljni izkop jarka za električni kabel. Koča je bogatejša s pridobitvijo trifazne elektrike.
Leta 1975 se načrtuje razširitev koče z Gradbenim podjetjem Bohinj. Izboljšuje se oskrba koče z vodo.
Leta 1977 so potrebe smučišča Kobla presegle možnosti v koči, zato je društvo sklenilo 10-letno pogodbo za financiranje sanacije koče s Standard Investom - Ljubljana v znesku 100.000 DIN. Koči bodo dogradili sanitarije, brez katerih ne dosega higienskih zahtev, kot proti uslugo dobi uporabo dveh sob. 10-letna najemnina sob predstavlja vračilo za predvideno sanacijo.
Leta 1981 je koča prenovljena z novo fasado, sanitarijami v prizidku in obnovljeno kuhinjo. Oskrbnica Zofka Medja je prenehala z oskrbništvom.
Leta 1982 je bila koča zaradi težav z oskrbniki odprta le v nedeljah. Za oskrbovanje je bil najet študent. Na občnem zboru pa so sklenili kočo oddati v najem.
Leta 1983 je Koča dr. Janeza Mencingerja oddana v njem Heleni Babuder, toda že naslednje leto so zaradi težav kočo zaprli.
Dne 1. 8. 1985 društvo odda kočo v najem obratu Almire Nova Gorica.
Leta 1986 je na občnem zboru pojasnjeno, da se Koča dr. Janeza Mencingerja v sedanjih razmerah, ko mora biti oskrbovana vse leto, ni bilo mogoče upravljati, zato je oddaja v najem edina rešitev.
Almira zaradi težav prekinja pogodbo in poišče novega najemnika Gorenjsko banko. Dne 29. 9 1987 je sklenjena najemna pogodba za 23 let.
Leta 1988 Gorenjska banka podre kočo razen sanitarij in zgradi novo kočo.
Leta 1989 kupi še zemljišče, ki pripada koči.
Leta 1995 Gorenjska banka še vedno plačuje društvu najemnino za Kočo dr. Janeza Mencingerja. Društvo po naključju izve, da nima več lastniške pravice nad kočo, zato vloži tožbo zoper Gorenjsko banko.
Začne se obravnava zoper najemnico koče na sodišču. Po dveh narokih Gorenjska banka predlaga izvensodno poravnavo s plačilom 100.000 DEM, da društvo odstopi od tožbe v kar Planinsko društvo Bohinjska Bistrica pristane.
Omeniti velja tudi prvo stavbo zgrajeno pred karavlo iz gline na mestu severneje, kasneje je z ostanki le-te teren okrog koče zravnal prvi oskrbnik Franc Smukavec.(vir: Zbornik Planinskega društva Bohinjska Bistrica).
Zgodba še iz časov šolskih klopi; z zanimanjem sem poslušal pripovedovati starejše domačine na Ravnah o skrivnostnem še neodkritem zakladu, ki se nahaja v bližini Koče dr. Janeza Mencingerja »Karavle« v Cjanovemu rovtu, (šac - zaklad), ki so ga zakopali davno v preteklosti (Ajdi) popotniki, ki so potovali preko Spodnje Bohinjskih gora na jug. Zgodba iz mojih otroških let se mi je za vedno vtisnila v spomin in povezuje (šac - zaklad) s kočo in njeno okolico. Primerna za oddih poti proti Kobli, Črni prsti, Rodici in Voglu. Koča dolgo ne služi več prvotnemu namenu.
Prvotno je na tem mestu stala vojaška karavla, ki so jo zgradili po prvi svetovni vojni in je od leta 1920 do Velike noči 1940, ko so jo zapustili zadnji vojaki, služila, kot vojaška postojanka, skupaj s še šestimi karavlami na bližnjem območju od Baškega sedla do Vogla. Na Baškem sedlu (sledi obzidja), Na Kalu (razpadajoči temelji), na sedlu med Rušnim vrhom in Črno prstjo (razpadajoči temelji, fotografija), ter na Suhi planini (sledi tudi bivše lovske koče) so bile grebenske karavle, Pod luknjo (fotografija), nad Gostim lesom ob Ribčevim Lazom (razpadajoči temelji) in na mestu, kjer stoji Koča dr. Janeza Mencingerja, pa nižinske ali celoletne karavle.
Dr. Janez Mencinger, 26.3.1838 - 12.4.1912, se je rodil na Brodu sredi Bohinja v stari in trdni kmečki družini. Ljudsko šolo je obiskoval na Bohinjski Bistrici, gimnazijo pa med leti 1849-1857 v Ljubljani. Po končani gimnaziji se je vpisal na dunajsko univerzo, kjer je sprva študiral klasično filologijo (1857-1858), od jeseni 1857 pa je študiral pravo. Zadnji semester prava je končal v Gradcu, kjer je bil 1864 tudi promoviran.
Takole izraža svoj strah pred tujstvom tedaj, ko se je tudi tej pokrajini obetala železna cesta: Ali boš ohranila zvesto srce svojim goram in prebivalcem svojih dolin? Snubili te bodo tujci in Bohinj ti bo dal doto od svojih šum in rudnin, od vodnih sil, do živine in polj. Ako pa tujci zapravijo tvojo doto; ako ti snamejo demantovo krono raz glavo, onda boš ostavila v Bohinju gola brda, kršna pogorja, razdrastana po hudournikih, ter dušno in gmotno bedo domačinov. Tujec nam bo vsiljeval drug jezik in nove šege, spodnašal domačina v njegovi domači hiši in kjer je zdaj naš svet najdivotnejši, tam se bodo košatila razkošna letovišča hladnosrčnih inozemcev.
Njegova hudomušnost ga je pripeljala tudi do tega, da si je že pred smrtjo sam sestavil besedilo za nagrobnik: »Tukaj vstajenja čaka dr. Janez Mencinger, advokat. Svojega življenja pravdo je začel 26.3.1838 in nedovršeno končal 12.4.1912 (datum smrti so mu vpisali naknadno). Bodi mu sodba milostljiva.«
Zgodba še iz časov šolskih klopi; z zanimanjem sem poslušal pripovedovati starejše domačine na Ravnah o skrivnostnem še neodkritem zakladu, ki se nahaja v bližini Koče dr. Janeza Mencingerja (karavle), v Cjanovemu rovtu, (šac - zaklad), ki so ga zakopali davno v preteklosti (Ajdi) popotniki, ki so potovali preko Spodnje Bohinjskih gora na jug. Zgodba iz mojih otroških let se mi je za vedno vtisnila v spomin in povezuje (šac - zaklad) s kočo in njeno okolico.
Vir: Zbornik Planinskega društva Bohinjska Bistrica
Janez Pikon