Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Iztok Snoj 29.03.2009 07:30 2990 0

Gora ni nora

Gore in ljudje: »Zgodba ni namenjena planincem in gornikom, še manj alpinistom.« Kaj pa, če jo bodo vseeno brali? »Zakaj pa ne? Jano in Ono prav tako berejo moški, čeprav naj bi bili namenjeni ženskam.« Komu je potemtakem namenjena? »Ne bi vedel ... kdor bo v njej znal najti kaj zase.« Zakaj zgodba o Veliki in Mali? »Ker si zaslužita.«

Omejenost in ravnovesje

Si zadnje čase naredil kakšno veliko turo? »Res sem iskal na zemljevidu kako veliko goro. In zagledal sem ime Velika planina.« Se šališ? Zanimive so visoke gore, težke poti, novi pristopi, neznan svet, skriti kotički. Skratka, velika tura. Ti pa o navadni planini! »Ne imenuje se Navadna, ampak Velika planina. Mislim, da je to odličen kraj, kjer se da najti ravnovesje in premišljevati o (zajame sapo) omejenosti.« Veliko si upaš. Tvoja izobrazba je veliko prenizka za tako izjavo. »Višja stopnja izobrazbe pomeni večjo specializacijo, poglobljenost, ožanje, ...« Stoj, nočem slišati! »Zagovarjaš neomejenost? Včasih dobim občutek, da se premalo zavedaš svojih omejitev. Glej, da ti v gorah duše nepričakovano ne odnese nazaj v neskončnost.«

Katero izhodišče si izbral? »Nisem ga določil sam. Bila je nedelja. Družbici ni bilo do ponovnega izleta na Blegoš. Predlagala je Veliko planino s Kranjskega Raka. Poleg tega imata Velika in Mala planina majhno stopnjo omejenosti.« O čem govoriš? Ti manjka notranje ravnovesje? »Ravnovesje potrebujejo alpinisti med visenjem po skalnih previsih. Z ravnotežjem imajo lahko težave težko otovorjeni hribovci. Omejenost je v višinah velika. Na visokih vrhovih običajno ni veliko prostora. Na nekaterih vrhovih se lahko komaj obrneš. Večinoma si na njih zelo omejen v gibanju. Edino, kar ti preostane, je pot navzdol. Nasprotno pa je področje na vrhu Velike planine zelo, zelo obsežno. Komajda te omejuje.«

Kapelica Marije Snežne; zadaj vrh Mrzle gore

Že po kratkem nedeljskem izletu lahko o njej govoriš s takim navdušenjem? »Doma sem še isti večer sklenil, da se vrnem gor takoj naslednji dan. Zanimivo se mi je zdelo, da se je na Aladinu edini rumen madež za dež izrisal za tisti konec Slovenije.« Se nisi premislil? »Nak. Bil je kot nekak znak.« Si koga srečal? »Tri povratnike. Zanje sem bil prepričan, da se na planino vračajo skoraj vsakodnevno. Zadovoljstvo na njihovih obrazih me je utrdilo v prepričanju, da sem izbral dobro pot in da bo na koncu ugodje sijalo tudi z mojega obraza.« Si šel hitro? »Malo sem bil omejen s kondicijo.«

Se spomniš kakšne posebnosti? »Veliko skal je posebnih. Zanimivih, če jih pogledaš na poseben način. Nekaj jih je poslikanih z markacijami.« V Obvestilih PZS sem tudi sam bral, da pri nas nimajo toliko občutka za označevanje, kot ga imajo Avstrijci. Pri njih so poti natančneje označene in skrbneje urejene. »Tisto pisanje se mi je zdelo zanimivo. Vendar se ne bi preveč zgledoval po Avstrijcih. Njihove skrbno in natančno urejene kleti so včasih zaskrbljujoče.« Potem misliš, da so tiste rdeče packe na lepih skalah primerne? »Očitno so skale močno pritegnile tudi markaciste. Nekaj že mora biti na njih. Ampak posameznih skal, ki so zanimive, je na Mali in tudi Veliki planini toliko, da jih je večina ostala brez vsakršnih rdečih grafitov.«

Kako je na vrhu? »Saj sem rekel, da Velika planina nima izrazitega vrha. Osrednja točka je kot nekakšen krater celo obrnjena navznoter. Ne vem, ali je naraven ali umeten. Če želiš stati na vrhu, moraš narediti cel obhod.« Razgled? »S pogledom sem se pasel po gorah, kjer alpinisti radi preizkušajo, kje so njihove meje ravnotežja. Tisti zanimiv občutek 'sem gor' se je razlezel povsod po pokrajini in se nadaljeval tudi med povratkom na Malo planino. Bil sem izmejen.« Kakšen izraz si si to izmislil? »Izstopim, prestopim meje svojega jaza, občutki se zlijejo z naravo, za hip postanem del nje.« Ti je bilo žal, da nisi stal na enem od zasneženih gora, ki kot kamnita pregrada stojijo na severu? »Ne. Nisem se videl na njih in niso me privlačevale. Bil sem ob pravem trenutku na pravem kraju. Čeprav sončnega zahoda nisem ujel na vrhu, ampak malo pod njim.«

Rad imaš naključja. Včasih daješ občutek, da vanje rineš namerno. »Ha, ha! To je odvisno od načina gledanja. Borisu sem tik pred izletom na Veliko planino poslal nedeljske slike z Male planine in pripisal: 'Vsake toliko grem kdaj v gore, poiskat svoje notranje ravnotežje … Imaš kak predlog za danes? Tele slikce so od včeraj. Nagradna uganka je - kje je to slikano. Nagrada pa bo, kaj vem kaj.' Naneslo je, da ga nisem klical z vrha, kot sem načrtoval doma, ampak na povratku iz koče. Tik pred klicem mi je poslal sliko taiste koče, iz katere sem ga poklical. Zraven je napisal: 'Ravnovesje je malo drugačno od ravnotežja, pa vendar se ga da najti tudi na Mali. Domačini pravijo temu kraju "na griči". Tam v ta "lesenem domu" imam prijatelja…« Po moje si vse skupaj zrežiral, da bi kasneje o tem lahko povedal zgodbo!

Živali si kaj videl? »Ob koči dva privezana psa. Tistega ženskega spola sem hitro podkupil s prikupnim čohanjem, okoli drugega pa raje nisem hodil. V mraku sem na Mali zašel na preveč odprt svet. Z laježem sta me opozarjala, kam se moram obrniti. Si kdaj videl, kako planinci s hrano privabljajo kavke? Mogoče bom kdaj s sabo vzel pasje piškote, da podkupim ali se prikupim tudi navidez bolj hudemu psu.« To je bilo vse? »En pasji par sem videl še v sredo.« Čez dva dni si šel na Veliko planino še v tretje? Se ne sliši to nekam omejeno, da na isto goro hodiš večkrat zaporedoma? »Na isti gori najlažje odkrivam nekaj novega, ko so vtisi še sveži, ko se vsega še dobro spomnim. Podobno je pri delu: dlje ko ga odlagam od rok, več časa potrebujem, da pridem 'notri'.«

Si menjal vsaj izhodišče? »Res je. Na poti iz Stahovice sem srečeval ljudi z posebnim zadovoljstvom na obrazih. Takoj sem pomislil – za na Veliko sem izbral odlično pot. Za višine so napovedovali močan severnik in njihovi kratki rokavi niso šli vkup z mojo zimsko miselnostjo. Kmalu se je izkazalo, da so do zadovoljstva prišli zgolj s sprehodom do cerkvice sv. Primoža in Petra. Kako malo truda so potrebovali za nekaj, kar sem želel pridobiti bolj mukoma in z veliko večjim naporom! Na tej poti sem srečal že prej omenjeni dolgodlaki in kratkonogi pasji par. Punci sta čisto po naključju imeli odtenek las, ki se je prilegal barvi njunih majhnih spremljevalcev. Mimogrede sem omenil: 'A psička lahko skače okoli spuščena, ko mora pes hoditi zraven privezan?' Zvonko in očitno dobre volje sta se zasmejali in odgovorili: 'Saj se ve, zakaj, kajne gospod?'«

Omenil si Pot modrega moža. »Že spodaj me je nekdo opozarjal, da je leva varianta poledenela in da bi na njej potreboval dereze. Vzel sem na znanje in nič več. Ne znam oceniti vrednosti informacije, če človeka ne poznam. Na križišču sem srečal v modro oblečenega moža, ki je prišel nasproti prav po tej poti. 'Če ste prišli čez v supergah, potem ne more biti tako hudo,' sem naglas rekel bolj sebi kot njemu. Skrbno me je premeril v čevlje in zmajal z glavo. 'Že, že, ampak po tej poti sem šel velikokrat in jo poznam zelo dobro.' Kakšen argument! Ni rekel, da zna, obvlada, ali da je dobro treniran. Njegov neverbalni del komunikacije je bil prepričljiv. Vseeno sem šel pogledat, kako bo. Z lepo zglajenim profilom podplat, ki mi med dričanjem po snegu pride velikokrat prav, se na poledenelih stopinjah nisem počutil dobro. Dinamično ravnotežje mi ni dišalo, nad grabnom sem si želel statičnega. Raje sem po strmem gozdu zlezel do zgornje poti.«

Kakšne občutke si imel na vrhu? »Že prvi koraki po planoti so bili počasnejši. Ne samo zaradi topega občutka utrujenosti ali mrzlega severnika. Nikamor se mi ni več mudilo. Prepustil sem se opazovanju.« Si pričakoval, da boš kaj novega videl, čeprav si se že prejšnjikrat ogledoval po okolici? »Ne boš verjel, da sem na robu prvič zagledal eno ogromno skalo zanimive oblike. Tokrat sem se sprehodil po robu planote. Občutki pa – kar izginili so. Naenkrat sem se počutil praznega, oziroma napolnjenega z mirom. Med počasnim umirjanjem svetlobe sem se v mraku korak za korakom spuščal v eno nadstropje nižje, na Malo planino.«

Si tudi v sredo poklical Borisa? »Katerega? V Laško bi bil dopoldanski klic boljši zadetek. Pomembno je, da kličem ob pravem času pravega Borisa.« In? »Jasno, klical sem istega. Veš, kaj mi je odgovoril? Če sem spet na Mali. Uganil je! Ko pa sem dodal, da sem ob istem času v isti koči kot v ponedeljek, sem bil prepričan, da sem v njegovem glasu začutil presenečenje.« O čem sta govorila? »Večinoma o vzdušju na planoti, pa tudi o psih. Malo me je presenetilo, ker me je eden od hišnih psov spoznal že na daleč, od blizu pa se me je ustrašil. Sem res tako grozen?« Je bilo v koči kaj ljudi? »Nekaj motornih sankačev je prišlo na pijačo. Po dolgem in počez so prekrižarili ljudem bolj odročne proge.« Ali nisi tudi ti imel nekaj proti voznikom motornih sani? »Poslušal sem zanimive pripovedi o njihovih dolinskih doživljajih.« Sedaj jih boš še zagovarjal! »A naj se grem policaja? To je tvoj pogled – ali zagovarjanje ali obsodba. Zmoreš brez obojega?«

Si med sestopom videl vse tiste drobne lučke, na drobno in gosto posejane v dolini? »Videl. Blišč dolinskih luči je skoraj preslepil sijaj zvezdnatega neba. Pikice na nebu so izgubile večino svoje skrivnostne svetlobe. Saj. Večino časa se nisem mogel izogniti pogledu na tiste luči. Kot bi me skušale prepričati, da se ne gibljem več po naravi. Na srečo je občutek moči gore pod nogami prevladal in med hojo nisem izgubljal stika z Veliko planino.« Zakaj si izbral naslov Gora ni nora? »Polde (Leopold Verbovšek) piše, da imamo Slovenci od nekdaj radi besedne igre, da prastara predpona nor- pomeni globok, dolina in podobno. Gora ni nora, ker je 'nora' njeno nasprotje, pomeni tudi dno doline.«

Iztok Snoj