Delo, Trip - Drago Kralj: Zamejska potovnica od Milj do Monoštra (66)
Dunja je ime vasi, rečice in doline, nad katero kraljuje legendarna gora, Kugyjev Montaž, v katero je vrli mož s svojimi vodniki izklesal osem drznih smeri
Dunja nam je najmanj poznana dolina v Julijskih Alpah. Njeno ustje zija iz Železne doline med Klužami/Chiusaforte in Tabljo/Pontebba. Iz hribov se iz nje v Belo toči rečica Dunja. Slovenci so ji ob naselitvi rekli Dolnja, saj teče doli po globokem kanjonu.
Ob sotočju leži ob glavni cesti vasica Dunja/Dogna (419 m), sedež občine, ki premore komaj 280 duš. Vas uživa prometni mir, saj je avtocesta skrita v predoru. Malce nenavadna je cerkvica sv. Lenarta iz leta 1949; zanimiva sta njena kupola in tlorisni grški križ. V muzeju pri osnovni šoli, odprt je le poleti, so na ogled tu najdeni fosilni ostanki fitozavra.
Naselij v dunjski občini je komaj kaj; odmaknjena so od cest, majhna in skoraj prazna. V hribih so skrite vasičke Roncheschin (469 m), Chiout di Puppe (699 m), Ch. di Gus (738 m), Ch. Zuculin (808 m), Pleziche (820 m) in Mincigos (965 m).
Cesta, ki drži po dolini, je od prve vojne. Zelo ozka je, ponekod strma in kljub ograjam izpostavljena prepadom; neredki so visoki mostovi in kratki predori, ovinkov pa je za dober poldrugi Vršič.
Na vrhu je preval Rudni vrh
Slovencev že dolgo ni več v Dunji, krajevna imena pa potrjujejo, da so nekdaj bivali tu (Pustoz, Visocco, Brusinizze, Carnizza, Goliz itn.). Seveda so se tudi za najvišje vrhove, ki kakor obzidje obdajajo Dunjo na severu in jugu, ohranila ne le slovenska, ampak tudi nemška imena.
Na severu loči Dunjo od Kanalske doline zid vrhov – Brdo/Berda (1839 m), Špici/Due Pizzi 82008 m) in najvišji – Poldnašnja špica/Jof di Miezegnot (2087 m). Na jugu pa se nad Dunjo dvigata Strma peč/Cimone (2379 m) in kralj vseh teh gora, visokec in lepotec Montaž ali Špik nad Policami.
Vse so dostopne po planinskih smereh iz Dunje oziroma z njenega zgornjega konca, kjer cesta po 18 kilometrih doseže preval Rudni vrh/Sella di Somdogna (1398 m).
Planinska koča bratov Grego
Med prvo svetovno vojno so bile na vrhu italijanske, slabih sto metrov niže pa avstro-ogrske postojanke. Po soseščini je speljana spominska učna pot, po širši okolici pa zgodovinsko-naravoslovna učna pot Skozi ruševje.
Rudni vrh je poleti priljubljen cilj izletnikov. Okrog njega je nekaj planšarij ali malg, kjer so veseli obiska, saj prodajo precej sira, ki slovi kot Montažev, pa še kaj drugega ponudijo za pod in na zob; ponekod so tudi preprosta prenočišča.
Nedaleč od Rudnega vrha, četrt ure peš, malo niže, stoji na robu gozda na razgledišču pred obličjem Montaža gostoljubna planinska koča bratov Grego (1389 m). Tam sem vedno srečal tudi slovenske planince. Ponudijo zanimivo gradivo, zgibanke tudi v slovenščini. Koča ima 44 ležišč; odprta je od junija do septembra, ob koncu tedna še do novembra.
Seveda je koča izhodišče za vzpon na legendarni Montaž (2753 m), ki ne spada med krotke gore; vse poti nanj so dolge, naporne in zahtevne, kljub varovalom bolj alpinistične kakor planinske. Kugy je odkril osem smeri na Montažev vrh in je leta 1910 hudo bentil, ko so Beljačani njegovo najtežjo in najljubšo okovali z osemsto klini. Od koče do vrha naj bi bilo kar sedem ur truda.
Koča je tudi izhodišče lagodne poti, ki se od nje spušča na kanalsko stran v dolino Zajzera/Saisera (1004 m) nad Ovčjo vesjo/Valbruna. Večina naših planincev pride na Rudni vrh po njej.
Naključnež prinaša srečo
Pred leti sem prišel v Dunjo prav na dan šmarne miše sredi avgusta. S prijateljem sva se pod nekim naseljem umikala parkiranim avtomobilom. Menila sva, da bo tu gotovo gostilna. Po stopnicah sva prišla v vasico. Nikjer ni bilo žive duše, okna in vrata pa ponekod priprta.
Na vrhu naselja je pri cerkvici pod krošnjo lipe sedela gruča veselih ljudi. Je tu morda gostilna, sem vprašal. Zasmejali so se: Tu je več kakor gostilna! Posedli so naju, nalili vina in ponudili kruha in sira. Kakor povsod v teh krajih so se tudi tu na ta dan zbrali vaščani, ki bivajo drugje. V vasi je takrat stalno domovala ena sama družina, dedek in babica. Govor zbranih je dišal po furlanščini, a so dejali, da je njihova dunjščina skoraj že svoj jezik.
Ob slovesu se nama je »županja« naselja zahvalila za obisk in poudarila, da kdor pride po naključju, po starem verovanju – prinaša srečo. Obložili so naju s steklenicami in zavitki dobrot ter pospremili vse do ceste.
Drago Kralj