Gorniška potepanja: Na Stolu so bile še posebej lačne. Iz radovednosti sem malo preizkušal njihov prag zaupljivosti. Ker so uvidele, da dobrote iz mojih rok ne bodo pristale na snegu, ampak si jih bodo morale priboriti same, so se vendarle opogumile in začele pristajati vedno bližje. Tako blizu kot še nikoli. Na moji roki!
Na prvaka Karavank s severne strani
Južna pobočja Stola (2236 m) so nama že dobro znana, zato je bil skrajni čas, da pogledava tudi njegovo senčno stran. Vožnjo čez Ljubelj sva bolj ali manj 
prezehala in se v ranem jutru znašla v Bistrici v Rožu, odkoder se skozi dolgo in ozko dolino istoimenskega potoka pride v vasico Rute (tudi Zavrh imenovano), z novo cerkvijo svetega Mihaela. »Stari Miha« je višje v bregu pri zaselku Gorenčici (Klinar piše Gorinčiči), blizu domačije Plavc. Pot naju je vodila mimo Stouhütte (po domače Pri Jožefu) in mimo velikega parkirišča V Kotu (1140 m).
Z izravnave Trate se nama je odprl čudovit pogled na severno ostenje karavanškega odličnika. Široki Janežev žleb se dviga naravnost na Stolovo škrbino, desno ob njem je veliko strmejša Osrednja grapa, levo od najinega cilja pa, dodobra skrit očem, prereže steno Orlic Mártin žleb.
Po zasneženem kolovozu sva se vzpenjala proti Celovški koči, vendar sva ga že pod Mačensko planino zapustila in jo po svoje ubrala proti vznožju 
Janeževega žlebu. Strmina v njem je znosna in vzpenjanje v dobrih snežnih razmerah zelo uživaško, seveda s primerno opremo. Pod Stolovo škrbino se Janež konča, zato sva pociljala proti desni v ožji in strmejši žleb, ki naju je »dostavil« na severovzhodni greben malo pod vrhom. Do njega je šlo z nekaj praskanja po skali, a večjih težav ni bilo.
Zgoraj naju sta pozdravili meglena Gorenjska ravan in številna letalska flota planinskih kavk. Na Stolu so bile še posebej lačne. Iz radovednosti sem malo 
preizkušal njihov prag zaupljivosti. Ker so uvidele, da dobrote iz mojih rok ne bodo pristale na snegu, ampak si jih bodo morale priboriti same, so se vendarle opogumile in začele pristajati vedno bližje. Tako blizu kot še nikoli. Na moji roki! Ko je pomalicala prva in preživela, je šlo drugim še lažje. Na koncu je vsaka dobila svoj delež, zato ptičjega razburjenja in nevoščljivosti ni bilo opaziti.
V dolino sva se vrnila po svojih stopinjah. Zgornji del je zahteval zvrhano mero previdnosti, nižje v žlebu pa je bilo sestopanje zelo prijetno. Za Golico se je bohotil Veliki Klek, za Struško pa kraljica Visokih Tur. Ob pogledih na Ovčji vrh in Mačensko planino pod njim sva kar prehitro dosegla gozd.
Mimo zanimivega pomnika, kjer se je začelo novo življenje, in pod zasneženimi vejami mogočnih smrek Medvedjega dola sva bila kmalu na Tratah, odkoder se je še enkrat odkril pogled na Janežev žleb.
Zahajajoče sonce, ki sva ga opazila med drevesi, naju je vzpodbudilo, da sva se povzpela še do novega svetega Mihaela. Bil je praznični čas in pred cerkvijo 
veliko ljudi, ki že dolgo živijo daleč od doma ter se samo občasno vračajo domov. Pred božjim hramom so si lepo zakurili in tiho govorili med seboj. Župnik je pričel obred. Kaj več slovenščine kot »Gospod z vami« sicer ni premogel, a vendarle dovolj, da sta se najini srci vzdramili in ob pogledu na okoliške gore začutili, da sta na slovenski zemlji med domačimi ljudmi.
Na Stolu je počasi ugasnila večerna zarja ...