Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Nesreča v Špiku avgusta 1950

Tovariš leto VIII, št. 30, 25. julija 1952, stran 510


IFFDIntervju z Radom Kočevarjem

Rado bo imel jutri ob 19. uri zaključno
predavanje festivala v Kosovelovi
dvorani CD v Ljubljani: 
Čopov steber leta ‛48 v 8-ih urah

petek, 25. julij 1952, ob 05:30, France Malešič, ogledov: 2545

Tovariš - Rado Kočevar: V spominu so mi ostale mnoge uspele in neuspele reševalne akcije, ko smo hiteli pomagat ponesrečenim tovarišem v gorah. ...

 
v Špiku avgusta 1950

... Prav posebno pa se veselim uspele in hitro izvedene reševalne akcije ponesrečenega alpinista Bizovičarja iz severne stene Špika v poletju leta 1950.

Takrat sem se mudil v Julijskih Alpah več dni. Imel sem namen preplezati vzhodno steno zadnjega Prisojnika, ki je ostal eden zadnjih problemov v vzhodnih Julijskih Alpah. Ko sva s tovarišem Perkom po dveh dneh napornega plezanja rešila ta problem ter se izmučena sestradana vračala v kočo v Krnici, sva v Mihovem domu pod Vršičem izvedela žalostno novico, da leži poškodovan neki plezalec že več ur v steni in kliče na pomoč. Ura je bila že šest zvečer. Na večerjo in počitek ni bilo misliti. S Perkom sva se odločila, da greva na vrh Špika in se spustiva k ponesrečencu. Oskrbnica nama je dala nekaj okrepčila za ponesrečenca, sama pa sva zanj v potoku Pišence nalovila v čutaro nekaj vode.

Čeprav sva dobila negotovo obvestilo, da je iz Krnice krenila na pomoč že številna reševalna odprava, sva jo ubrala hitrih nog proti vrhu.

Vrh Špika sva od Mihovega doma dosegla v poldrugi uri. Na prvi pogled sva ugotovila, da reševalcev še ni. Bilo je tik pred večernim mrakom. Ostalo nama je še pol ure do noči. Kaj sedaj? Za natančno lego ponesrečenca nisva vedela, razen, da je nekje v smeri Debelakove; tudi nisva vedela, kakšne poškodbe ima. Treba je bilo hitre odločitve. Sklenila sva, da splezava navzdol v prepad. Še danes mi je v spominu tisto plezanje, ko sva plezala brez vrvi nad vrtoglavimi prepadi. Kmalu nas je ponesrečeni opazil in nama zaklical. Splezala sva proti njemu. Na srečo je njegov tovariš, ki je plezal za njim, pustil vrv nad previsom, kajti drugače v temi ne bi mogla do njega. Sedaj se je začelo težko delo. Bila sva brez plezalne opreme in sva morala vse reševanje izvesti izključno na rokah, brez klinov za varovanje. Ko sva spravila ponesrečenca k sebi, sva opazila, da ima kompliciran zlom na nogi. Najprej sva mu dala okrepčila in vode, saj je bil silno žejen. Do vrha Špika sva morala z Marjanom v temi preplezati več kakor 150 metrov. To sva izvedla tako, da sem sam plezal naprej za celo dolžino vrvi, nato sem se na skalnem robu ustavil in vlekel ponesrečenca k sebi. Perko pa je plezal ob njegovi strani in mu pomagal, ker zaradi polomljene noge ni mogel naprej.

Na vrh so med tem časom prispeli udeleženci plezalnega tečaja iz Nove Gorice z Jožetom Čopom ter Janezom in Tonetom Bučerjem na čelu. Zaradi teme in nevarnosti, da bi na nas sprožili kamenje, nam niso mogli tedaj nič pomagati. Pač na pa so med tem časom pridno pripravili vozilo /verjetno nosila/ in ostale priprave za transport v dolino.

Ponesrečenca sva z veliko muko spravila na vrh, nato je sledil nagel transport v dolino. K sreči je bila jasna in topla poletna noč – če ne bi bil na reševanju, bi rekel: romantična noč – saj malokdaj imaš priliko občudovati poetično pokrajino ponoči.
Z veliko muko sva prinesla ponesrečenca do doma pod Prisojnikom, kjer ga je že čakal reševalni avtomobil iz jeseniške bolnišnice.

Ob pol peti uri zjutraj sva se po 36 urah plezanja v steni zadnjega Prisojnika in po 8 urah reševanja iz stene Špika z Marjanom vrnila v Krnico.

*

Čez leto dni sem srečal ponesrečenca znova v gorah. Čil, zdrav in nasmejan je bil. Dejal je: »Da, imel sem srečo, da sem tako hitro prišel k zdravniku.« – Da bi le vedno vsako reševanje potekalo tako!

Rado Kočevar

Oznake: GRS
eXTReMe Tracker