Janez Pikon: Ob vasici Bitnje so hribolazci, ki jim je bila znana lega Orožnove koče in se je »jako razločno videla.« Veselje je prekipevalo do vrhunca, ko so prispeli do slavoloka s prisrčnim napisom: Odpira prva koča se planinska, raduje vsa dolina se Bohinjska. 
Koncem devetnajstega stoletja so na obronku planine Za Liscem pod Črno prstjo zaječali tečaji na vratih prve planinske postojanke SPD. Slavnostna otvoritev 15. julija 1894 je bila nadvse odmevna in slovesna. Ob vasici Bitnje so hribolazci, ki jim je bila znana lega Orožnove koče in se je »jako razločno videla.« Veselje je prekipevalo do vrhunca, ko so prispeli do slavoloka s prisrčnim napisom: Odpira prva koča se planinska, raduje vsa dolina se Bohinjska. Visoki jubilej mi kot domačinu in vnetemu obiskovalcu že iz ranih otroških let ni dal miru, da zberem nekaj skromnega gradiva, slikovnega materiala in živih spominov na to lično postojanko.
Orožnova koča, dr. Fran orožen, Orožnova koča v letu 1906, Josip Rauhekar
Vrstice z razglednice: No le pridi me v Bohinj odpuščanja prosit prav zelo bom zadovoljna. Tukaj smo enkrat sedeli je bilo prav lepo. Ah ti srečni trenutki v objemu, desno nad klopco: pod lipo domačo najraje sedim ...
Šopek planik, Orožnova koča v letu 1906, idejni oče koče Josip Rauhekar
Po mnogih letih pa je pomemben mejnik v razvoju planinstva ostal pozabljen med poplavo jubilejev novega in preteklega obdobja zgodovine slovenskega naroda. Skromni ostanki na opuščeni planini naključnim obiskovalcem nemo sporočajo, da je ta kraj pomembna prelomnica razvoja SPD.
Prva vpisna knjiga, obeležje na Orožnovi koči, zimska idila na planini
Orožnova koča 1894 - 1944 ... Prva koča Slovenskega planinskega društva.
14. julij 1893 Josip Ravhekar je na seji glavnega odbora Slovenskega planinskega društva sprožil pobudo za gradnjo koče.
15. julij 1894 otvoritev koče.
1902 koča je bila prvič redno oskrbovana.
1906 zgrajen vodnjak, koča je bila povečana.
1921 koča je bila izropana in razbita, dobila je novo streho.
1934 ponovno temeljito obnovljena, proslava 40 - letnice otvoritve.
1944 požgana v nerazjasnjenih okoliščinah.
Najbolj izčrpen vir informacij je Planinski vestnik, ki je leta 1895 o gradnji in otvoritvi poročal: Idejo o gradnji koče je sprožil na seji glavnega odbora 14. 7. 1893 Josip Ravhekar, občinski tajnik in gostilničar iz Bohinjske Bistrice. Odbor je sklenil, da se za Črno prst zgradi na planini Za Liscem »primernejša koča.« Priprave za gradnjo so po zaslugi odborovega pooblaščenca g. Ravhekarja potekale z izredno naglico. Že dva dni po seji sta Bistriška in Saviška občina rade volje brezplačno »prepustili svet za stavbišče.«
Prve dni marca 1894 so pričeli delavci sekati les in ga na saneh vlačili na gradbišče. Delo je bilo izredno težavno in zamudno. V okolici namreč ni bilo primernega lesa in so ga posekali »nad uro daleč v najhujših strminah.«
Junija se je pričela prva gradnja. Z razstrelivom in ročnim delom so uredili temelje. Delavci so bili kljub neugodnemu vremenu tako zagnani, da je bila koča pod streho prve dni julija.
Izdelana je bila iz debelih, silno širokih plohov in krita s skodlami. Dolga je bila 11,5 m, široka 6,5 m in visoka tudi 6,5 m. Pred vhodom je imela verando, s katere se je vstopilo v kuhinjo z odprtim ognjiščem. Sledila je7,5 m dolga in 6,5 m široka soba v katero je svetloba prihajala skozi tri okna. Soba je bila opremljena s podolgovato mizo, klopi, stoli in pogradi na katerih je bilo prostora za 20 ljudi.
Koča je stala na najugodnejšem mestu, varna pred silnimi vetrovi, plazovi, s prekrasnim razgledom na Bohinjsko dolino, jezero in na mogočni Triglav. Gradnja z opremo vred je stala 1008 goldinarjev in je bila zavarovana proti nezgodam pri »Banki Slaviji« za 1300 goldinarjev.
Kočo je SPD slovesno odprlo 15. julija 1894. V soboto se je z odposlanskim gorenjskim vlakom odpeljalo v Lesce nad 50 članov in prijateljev SPD. Na okrašenih vozovih so nadaljevali pot skozi Bled proti Bohinjski Beli. Tam so izletnike pozdravljali s streljanjem, »nežne roke« pa so jim delile dišeče cvetje. Pred Nomenjem so nekateri hribolazci, ki jim je bila znana lega Orožnove koče, kazali novo kočo, ki se je »jako razločno videla.« Veselje je prekipevalo do vrhunca, ko so prispeli do slavoloka pred Bohinjsko Bistrico na katerem je bil prisrčen napis: Odpira prva koča se planinska, raduje vsa dolina se Bohinjska.
Župan in občinski tajnik sta z izbranimi besedami pozdravila izletnike. Bohinjska Bistrica je bila okrašena s številnimi zastavami. Izletniki so posedali ob šumeči Bistrici, se pokrepčali in pripravili za hojo na Črno prst. Ob 6 uri so odrinili in med 8 in 9 uro srečno prispeli do koče, kjer jih je pričakal društveni načelnik, gospod profesor Fran Orožen. Pred okrašeno kočo je na dolgem drogu vihrala Slovenska trobojnica, puške in topiči pa so veselo oznanjali prihod izletnikov.
Vstopili so v kočo, kjer so jim »Piparji« postregli s pijačo in jedačo. Tamburaški zbor je igral domače skladbe, pevci so prepevali, pod Liscem so Bohinjci prižgali velikanski kres, ki je čarobno odseval v temno noč. Bil je lep in vesel večer, prvi večer v prvi slovenski planinski koči.
Ponoči je pričelo deževati in tudi zjutraj je lilo kot iz škafa. Opustili so skupinski izlet na Črno prst in pričakali občinskega tajnika g. Ravhekarja, ki je pripeljal še nekaj izletnikov.
Ob 8. uri se je dež unesel in pričela se je slavnostna otvoritev. Besedo je povzel profesor Fran Orožen, ki je z lepimi besedami razložil pomen turistike, omenil delovanje SPD, ter gradnjo prve koče. Zahvalil se je občini, vsem Bohinjcem, posebno pa tajniku g. Ravhekarju za vodstvo in nadzorstvo gradnje koče, ter za topel sprejem in nato odprl kočo. Društveni odbornik g. Josip Hauptman je hvaležno poudarjal velike zasluge načelnika profesorja Frana Orožna za razvoj in napredek društva. V znak hvaležnosti je prvo slovensko planinsko kočo krstil po načelniku SPD »Orožnova koča.« Izza zagrinjala so prinesli tablo in na njej je pisalo: »SPD. Orožnova koča. 1346 m. 1894.« Zagrmeli so streli, zaigrali so tamburaši in zapeli pevci. Načelnik profesor Fran Orožen se je zahvalil za priznanje, ki mu bo za vedno ostalo v spominu, kot najlepši trenutek v življenju.
Po skupinskem fotografiranju so izletniki ob 10 uri sestopili v lepem vremenu na Bistrico, kjer so obedovali. Popoldne so se poslovili od gostoljubnih Bohinjcev in krasne doline, ter se vrnili v Lesce. Po dolini so jih pozdravljali domačini z veselim streljanjem.
Do konca leta 1894 je kočo obiskalo še 23 hribolazcev. V spominsko knjigo je na prvi strani ostalo zapisano: »Na Črni prsti, Na zračni višavi stojim, Strmim! Razgrinja pred mano čarobni se kras, Smehljajo poljane nasproti se mi zeleneče, Pozdravlja goric zelenečih me pas, Pozdravljajo hiše me trgov in mest se blesteče, Pozdravlja me sinje valovanje morja, Pozdravljajo sive me glave gora - dežela slovenska, dežela čudes - bodi zdrava! Po kterej radosti oko se solzeče mi plava, Ko tu na višavi stojim, Strmim.«
Po tej obširni predstavitvi so novice v Planinskem vestniku kratke in jih po posameznih letih na kratko ponovno povzemam.
Leta 1896 je osrednji odbor sklenil, da kočo znotraj obije z deskami in prestavi pot mimo koče. Koča ni imela oskrbnika, ključe so imeli vodniki - domačini, zaupnika nadučitelj Humek, ter poštar Bevc, gostilničar Bec in župan. Postojanko je obiskalo 15 turistov iz Kranjske. V spominsko knjigo je eden izmed turistov napisal tudi za današnje razmere pomembno ugotovitev: »Vsi politični škreberji na Slovenskem naj postanejo turisti in edini bodo v ljubezni do domovine.«
Naslednje leto je kočo obiskalo 39 turistov, od tega 19 članov SPD. Prvi obiskovalec je prišel 31. maja, zadnji pa 28. avgusta. 13. avgusta je bil v koči dr. Karel Mattuša, vodja deželne banke kraljestva Češkega v Pragi. Koča ni bila oskrbovana. Ključe so imeli župan, občinski tajnik g. Ravhekar, nadučitelj Humek in vodnik Trojar, Lovrenc Škantar, Anton Šest.
Leta 1898 je kočo obiskalo 42 turistov (med njimi je bilo 6 dam). Prekrasna flora je privabila tudi dva vrtnarja in sicer c. kv. dvornega vrtnarja g. Uherja, ter našega mestnega g. Heinica. Gotovo sta se zadovoljna vračala z bogatim plenom z vele znamenite Črne prsti. Želja je povzdignila mladega gospoda do pesniške navdušenosti, da je zabeležil v knjigo: »Krasna si Črna prst, kjer s krasom večnim se oko naslaja - da rasla tu bi vinska brst, krasnejšega bila bi od raja.«
Ključe od koče so hranili na Bohinjski Bistrici v hišah, na katerih je bil napis: Ključ od koč Slovenskega planinskega društva
Pomladi leta 1899 je vodnik našel kočo odprto, manjkalo pa ni ničesar. Gotovo jo je pustil odprto kakšen lovec. Opozarjali so gospode na Bohinjski Bistrici, ki imajo ključe za koče SPD, da jih ne izročajo drugim, kakor dobro znanim ljudem in takim, ki so imeli s seboj izkaznico. Doslej sta izginila že dva ključa, za katera poverjenika nista vedela, komu sta jih izročila. Društvo je imelo zaradi take brezskrbnosti le škodo, ker tisti, ki ključev niso vrnili, gotovo tudi pristojbine za uporabo koče niso plačali.
Na Črni prsti je raslo obilo pečnic, murk in mnogo drugih redkih in znamenitih cvetlic. S prostimi očmi se je zelo lepo videla in natančno razločila Triglavska koča na Kredarici.
Obisk koče v letu 1900 je bil 44 hribolazcev, od tega iz Kranjske 29, Goriške 2, Češke 9, Gornje Avstrije 1, Dunaja 2, Trsta 1. Koča je bila odprta junija in jo je prvič oskrboval prileten domačin. Izboljšala se je postrežba, dobile so se konzerve, juhe, pristne kranjske klobase, čaj, kava, pristen dolenjski cviček in izbrano črno vino teran. Zaradi pričakovanega povprečnega obiska so popravili pot.
Leta 1901 se je v spominsko knjigo vpisalo 95 obiskovalcev, od tega 53 Slovencev, 20 Čehov, 19 Nemcev, 3 Lahi. Med obiskovalci je bilo 33 članov SPD in 16 dam. 49 obiskovalcev je tudi prenočilo. V koči so namestili ležišča z žičnatimi podlogami, pregradili spalnico na dva dela (posebej za dame). Tudi pot preko planine so prestavili v pobočje in pričeli s pripravami za širitev koče in ureditve sobe pod streho. Kočo je oskrboval Ravnik iz Bohinjske Bistrice.
Odbor je leta 1902 poskrbel, da se je očistila pot do koče in na vrh Črne prsti. Kočo so odprli 28. junija in za čuvaja - oskrbnika je bil nastavljen Ravnik. Zaupnika na Bohinjski Bistrici je osrednji odbor pooblastil, da bo koča vedno razmeram primerno nudila obiskovalcem kolikor toliko udobja. Obisk se je povečal zaradi prekrasnega razgleda in flore. Obiskovalci so bili izredno zadovoljni nad vestno postrežbo in čistočo v koči. Poleg vina so točili tudi pivo delniške družbe. Za prevoz v Bohinj so priporočali prevoz s pošto, ki je vozila v Bohinj 2x na dan in sicer zjutraj ob 5. uri in popoldan ob 16. uri.
Leta 1903 je kočo obiskalo 74 hribolazcev (12 dam) in sicer 50 Slovencev, 13 Čehov, 11 Nemcev. Kočo so odprli 1. julija. Prvi obiskovalec je prišel 6. julija, zadnji pa 4. septembra. Oskrbnik je bil A. Ravnik. Pri delu mu je pomagala njegova hči. Hribolazci so bili z oskrbo izredno zadovoljni. Veliko obiskovalcev je hvalilo razgled s Črne prsti. V tej navdušenosti je marsikdo tudi zajahal Pegaza, pri čemer so bili negotovi v sedlu.
Leta 1904 je obisk narasel na 165 obiskovalcev od tega 108 Slovencev, 22 Čehov, 20 Nemcev, 7 Lahov in 8 ostalih. Med njimi je bilo 63 članov SPD, ter 38 dam. Oskrbnik je bil ponovno Ravnik. Obiskovalci so se ponovno laskavo izražali o ličnosti in snažnosti v koči. Dva Nemca iz »rajha« sta se z vodnikom ustavila na povratku s Črne prsti. Silno sta bila zadovoljna nad redom in čistočo. Oštevala sta vodnika, zakaj ju ni peljal prenočevat v Orožnovo kočo.
Leta 1905 so kočo odprli 25. junija. Oskrboval jo je A. Ravnik. Vpisanih je bilo 140 obiskovalcev, med njimi 81 Slovencev, 16 Čehov, 38 Nemcev, 2 Laha in trije drugi. Obisk je upadel, ker so odšli domala vsi uslužbenci pri gradnji železnice.
Leta 1906 so kočo povečali in zgradili vodnjak z izvrstno vodo. Otvoritev razširjene koče je bila 5. avgusta 1906. Kljub neugodnemu vremenu se je zbralo veliko turistov, tako, da je moralo večje število prenočiti v dolini. Na dan otvoritve se je vreme popravilo in navsezgodaj so odšli na vrh Črne prsti, okrašeni z najlepšimi planikami. Od vseh strani se je slišalo radostno ukanje. Zaradi neprevidnosti se je pri nabiranju planik ponesrečil g. Martelanc (maturant tržaške realke). Po pomoč so poslali oče in njegovi prijatelji. Rešili so ga planinci, oskrbel pa dr. Vacek iz Bohinjske Bistrice.
Leta 1907 je v Planinskem vestniku skromna zabeležka, da je do 21. julija obiskalo kočo kar 140 oseb, med katerimi je bilo 37 dam (Bohinj se je odprl z železnico - op. pisca). Vabili so prijatelje lepih razgledov in prelepe flore.
Sledi zatišje in šele leta 1914 zasledimo članek, da se je 24. maja na vrhu Črne prsti zbral osrednji odbor in odbor tržaške podružnice SPD z namenom, da opravi stavbni ogled za kočo, ki jo je želela zgraditi tržaška podružnica. Izvršili so tudi odmero zemljišča. Na povratku so se ustavili pri Orožnovi koči in pregledali notranje, ter ostale dele, ki bi bili uporabni pri gradnji planinskega doma na vrhu Črne prsti.
Leta 1921 so dobili turisti Orožnovo kočo popolnoma izropano in razbito. Društvo jo je prekrilo s skodlami in izvršilo nujna tesarska dela, da so kočo zasilno zaprli.
Leta 1922 so popravili poškodovane dele, postavili nov štedilnik in uredili skupna ležišča. Koča je bila zopet odprta 9. julija in oskrbovana. Ob otvoritvi so priredili Primorci izlet na Črno prst, da z vrhov zopet pogledajo na nesrečno iz rok iztrgano jim domovino. Udeležba je bila številna. Vsakomur se je milo storilo, ko je moral stopajoč na vrh Črne prsti prekoračiti novo mejo, ki vodi po grebenu in se spominjal načrtov, da na vrhu postavijo večjo kočo.
Leta 1928 je bila koča odprta od 28. junija do 1. oktobra. Obiskalo jo je 431 obiskovalcev, med katerimi je bilo 319 Slovencev, 65 Nemcev, 32 Hrvatov, 4 Srbi in 11 ostalih.
Tako dobrih 50 let na terasi od sirarce na planini Za Liscem ostanki zidovja nemo pričajo o koči, ki je odigrala pomembno vlogo v razvoju SPD, potem pa ostala pozabljena. Upajmo, da se ji bomo vsaj Bohinjci oddolžili s skromnim obeležjem, ki bo opominjalo mimoidoče na pomen zapuščenih razvalin. Bilten ob 100 letnici otvoritve Orožnove koče.
Zadnji zapis o Orožnovi koči zasledimo v PV leta 1934, ko je poročal o 40 - letnici otvoritve. Kočo so leta 1934 temeljito obnovili in 2. septembra je prof. Janko Mlakar bral sveto mašo, ter podal zgodovino koče in z njo združenega planinstva.
Leta 1935 se je 14. julija zbralo na tej krasni, v zadnji letih bolj zanemarjeni postojanki lepo število planincev. Na proslavi je govoril in maševal Janko Mlakar. Pomen obletnice je strokovnjaško zajel predsednik dr. Pretnar.
Živi spomini na Orožnovo kočo so glede na oddaljene dogodke dokaj bledi. Na žalost je smrt pokosila generacijo domačinov, ki bi nam povedala veliko zanimivega o utripu Orožnove koče. Kljub temu ostaja lep spomin na izjemnega oskrbnika Franca Smukavca in njegovo ženo Francko, ki sta dolga leta pred drugo svetovno vojno zavzeto oskrbovala kočo. Veliko »hecov« in zdravega humorja se je zvrstilo pod njeno streho.
Vojno vihro je koča pričakala v dobrem stanju in založena z razno opremo je bila v izdatno pomoč partizanom pri gradnji skrivališč. Tudi nemška obmejna straža se je v poletnem času krajša obdobja nastanila v koči.
Dan pred Božičem leta 1944 je v nerazjasnjenih okoliščinah koča bila požgana. Po vojni so jo mislili obnoviti. Pod planino so že posekali in zložili les, vendar do obnove na žalost ni prišlo.
Janez Pikon