Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Tomaž Humar je preveč govoril

sreda, 14. september 2005, ob 12:17, Miha Pavšek, ogledov: 10620

Dnevnik, 13.09.05 - Metod Močnik: je Humar razlagal, da House ni bil za sodelovanje

Tomaž Humar je preveč govoril

V alpinističnih krogih, tudi po zaslugi neuspelega poskusa Tomaža Humarja, široko odmeva uspeh Američanov na Nanga Parbat. Steve House in Vince Anderson sta preplezala Rupalsko steno in stopila na vrh Nanga Parbat (8.125 m), v "Humarjevi steni". Najvišjo steno na svetu (4.500 m) sta zmogla v šestih dneh za vzpon in dveh za sestop.

Ko se je Tomaž Humar vrnil s Himalaje, je že dejal, da sta Anderson in House obupala. A je bil v jeziku prehiter. Na Humarjevi spletni strani tudi ni podatka, da je House z drugim soplezalcem že lani prišel 7.560 metrov visoko, do vrha stene, a ni osvojil vrha.

V enem od intervjujev je Humar razlagal, da House ni bil za sodelovanje. "Jaz sem mu ponudil vso pomoč, tudi številke satelitskih telefonov. On svojih ni dal in v času, ko je bil na nogah praktično ves svet, ni nihče iz njegove odprave prišel vprašat, kaj se dogaja. Ko so me privlekli dol, so poslali ženo enega od alpinistov vprašat, ali bom še enkrat vstopil, ter mi hkrati ponudili 50 dolarjev za plinske bombice. Mi smo ji dali bombice in hrano zastonj. Če se bo vreme uredilo, nimata House in soplezalec po novi liniji, ki jo je preplezal lani do Messnerjeve smeri, nobene možnosti, vsaj ne v takih razmerah, ko je vse dol letelo. Tehnično je stena preplezljiva, to je dejstvo, ampak imeti toliko dni sreče z vremenom in ostalimi stvarmi, pa je velik žegen. Tisti, ki jo bo preplezal v enem zamahu, od vznožja do vrha, jo bo zato, ker si jo zasluži."

House je posebne vrste alpinist, saj je študiral v Sloveniji, govori slovensko in je bil menda na tekočem, kaj se je s Humarjem dogajalo v steni. "Res bova z Andersonom poskusila v isti steni, isti smeri, kot namerava Tomaž. Zame pa to ni tekmovanje. Plezam le zase. Ne plezam za televizijo, niti za druge ljudi. Grem, da grem plezat," je dejal House v Humarjevem baznem taboru pred vzponom. V slovenščini (Humar.com...steve house.mp3).

Odzivi so burni. "Ob uspehu nereklamiranih `princev čistosti` bi se lahko zamislili tudi mi. Smer je že bila narejena do druge, Messnerjeve smeri, pa jo je House razglasil za poskus, medtem ko je za nas nekaj takega pogosto že končana zadeva. Zares je vzpon končan šele z vrhom, saj so ravno najvišji vrhovi bistvo Himalaje," je na spletni strani "gore-ljudje" zapisal Tone Škarja, podpredsednik PZS in načelnik komisije za odprave v tuja gorstva.

Metod Močnik


Še brez oibjavljene fotografije

Komentiraj (4):

Tomaž Ogrin, sreda, 14. september 2005, ob 21:34

Ne razumem. House in pajdaš ter ne vemo kdo še vse, so lahko počakali na vreme, Humar et co. pa ne! Jest sta morala pa oba. Ali se je House napajal z zrakom? Ni potreboval denarja? Pa zaledna podpora? Ali se je tudi njemu Nanga cedila v hlače? Gotovo ne.
Itd., neznank je preveč za objektivno ocenjevanje. Ne vem tudi ali je kapitalizem v Housovi domovini enak slovenskemu? Da lahko v Himalaji "zadnje probleme" pleza "zase"...(bla, bla).
Ali je bil Tomaž ob svobodo odločanja zaradi denarja? Tako ali tako ga je z reklamo odslužil. Vprašanje pa je ali je to način za prihodnje pristope.
Včasih so bile ekspedicije tja dol (oz. gor) nekako državno podjetje, preko PZS...

Matej Pivec, četrtek, 15. september 2005, ob 11:27

Pripomba na pripombo Tomaža Ogrina.

Tomaž motiš se. Velika večina alpinistov, tudi vrhunskih, pleza iz lastnega užitka. Enostavno zato, ker jim je plezanje izziv in ker radi plezajo. Seveda mora večina od njih poiskati razne sponzorje, da to sploh lahko počnejo. "Biznis" je pri njih postranska zadeva in služi le zato, da lahko plezajo. Steve House in velika večina naših vrhunskih alpinistov prav gotovo sodi v to skupino.
Nekaj vrhunskih alpinistov pa je ugotovilo, da se da tudi iz alpinizma delati "biznis". Prvi med njimi je bil Reinhold Messner. Pri teh, je stvar obrnjena. Torej, alpinizem zaradi "birnisa".
Na misel mi ne pride, da bi sodil, kaj je prav. Vem le, da večina alpinistov pleza za sebe in so za to pripravljeni storiti marsikaj in se odreči marsičemu. Je pa res, da nekdo, ki se z alpinizmom ni nikoli ukvarjal, to težko razume.

Tomaž Ogrin, četrtek, 15. september 2005, ob 14:12

V redu, se strinjam, državna zastava ni niti najmanj glavni vzgib. Na koncu je sicer vsak iz neke države (piše: uspeh američanov). Elementaren pri človeku je res mik pokončne skale. Oseben. Tega rahlo tudi sam poznam. A nisem šel v to smer v svojem času kot nekateri moji sorodniki. Sem se spoprijemal z vodo.
Kar se mi fržmaga je to, da je šel Humar v vodo. V planiran neuspeh. Vsaj taki so bili sprotni opisi. House je pa čakal Vreme. Humar ga ni čakal. Saj vem, po bitki....
Potem pa še opisi, kaj še ima za jest. Na začetku stene + povratek. Tri juhice in...
Na spisku ni bilo niti glukoze, brez katere možgani niti mišice ne delajo. Star Vitergin, ne vem ali še obstaja.
House in partner sta pa 6 dni + 2 za povratek živela od zraka, ki ga tako ni dovolj...
Ne gre mi skup...
Diši mi na krivdo kapitala, ki mu je Humar podlegel (najbrž je obratno).
Saj tudi tako, kot se je razpletlo, je veliko pozitivnega prineslo. Morda tudi, da je res prvinski vzgib "zase", potem pa denar. Če hočeš obrniti....
To je nek krog, ker brez denarja pa niti do tja ne prideš z vsemi, ki naj bi bili nujno zraven.
Seveda bi bil hudoben, če bi iskal posnetek Housa na vrhu pa še kje vmes. A če sem se že spustil v nepoznavalsko komentiranje, naj še čestitam Housu in prijatelju za vzpon, Humarju pa za srečen povratek.

Stojan Kralj, petek, 16. september 2005, ob 12:27

Kljub vsemu, ne gre primerjati solista z navezo.
L.p.

eXTReMe Tracker