Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Intervju z Radom Kočevarjem

3. IMFFDIntervju z Radom Kočevarjem


Rado Kočevar, eden naših najuspešnejših povojnih alpinistov, je svojo plezalno pot začel leta 1946, ko se je na Kamniškem sedlu udeležil alpinističnega tečaja. Že dve leti kasneje je dokazal svojo nadarjenost in zagnanost z neverjetnim nizom vzponov v Julijcih – 1. ponovitvijo Aschenbrennerja, Skalaško v Špiku, SV razom Jalovca in Čopovim stebrom v 8-ih urah. Leto dni kasneje se je v zgodovino slovenskega alpinizma zapisal z zlatimi črkami, saj sta s Cirilom Debeljakom–Cicom preplezala Centralni steber v Dedcu in s tem premagala prvo smer VI. stopnje pri nas. Sledili so težki zimski vzponi in odprave v Centralne Alpe, kjer je svoje mojstrstvo znova dokazoval z odličnimi vzponi. Še danes zelo aktivni kolesar, smučar in planinec je bil tudi aktivni član GRS, gorski vodnik, alpinistični inštruktor in uspešen predavatelj.


 

 

 

>Predavanje Čopov steber leta 1948
Rado Kočevar, petek, 20. marca ob 19. uri
    Cankarjev dom - Kosovelova dvorana

sobota, 7. marec 2009, ob 09:50, Franci Savenc, ogledov: 4548

3. Festival gorniških filmov: ... ki bo imel predavanje Čopov steber leta 1948 v petek, 20. marca, ob 19. uri v Cankarjevem domu - Kosovelova dvorana

Rado Kočevar, 80-letnik.
Častitljivi gospod, ki živi kot mladenič. Svojo plezalno pot je začel leta 1946. Dokazal se je z zavidljivim nizom vzponov v Julijcih. Niso mu tuje niti Centralne Alpe. Je ljubitelj narave, ki pozna resnično moč volje. Njegovi dnevi so še vedno napolnjeni s športom. Čopov steber v 8 urah leta 1948 pa še 61 let kasneje velja za zavidljiv uspeh.

Občudujem dosežke mladih generacij! Čeprav rahlo »trepetam« nad drznostjo. Seveda so sedaj drugi časi, pa tudi oprema je bistveno boljša. Razvoj gre pač naprej. In prav je tako.

1. G. Kočevar, kako poteka vaš športni vsakdan?
Okoli šeste ure vstanem. Nato 45 minut telovadim. Temu sledi 40 minut oziroma 20 km ergometra (sobnega kolesa) – če nimam drugih aktivnosti v dnevu – ali 10 minut ergometra, če grem pozimi na smučanje (poleti na kolesarjenje). Če se odpravim na smuko, smučam dve uri. Če pa na kolesarjenje, sem na kolesu dve uri. Lani sem na ergometru naredil 4000 km, na kolesu pa 4200 km, skupaj: 8200 km.

2. Vaše predavanje bo nosilo naslov Čopov steber leta 48' v 8-ih urah. Povejte mi kaj več o tem, kaj je tisti čas pomenilo drzno?
Do samega Čopovega stebra sva z Debeljakom plezala nenavezana, kar takrat ni bilo v navadi. Tehnično pa sva plezala že težje detalje. Nekateri so naju imeli za lovce na rekorde, kar pa seveda ni bilo res!

3. Kdo vas je navdušil za plezanje in gore? Kaj vam pomenijo, da se še vedno z veseljem vračate k njim?
Začel sem v Kamniških Alpah neposredno po vojni. Kot najstnik sem jih v okupirani Ljubljani gledal iz daljave. Potem se je zgodil prevrat in začel sem premagovati težave, se krepil ter utrdil voljo, ki jo imam še danes kot 80-leten.

4. Ko opazujete mlado generacijo v hribih ... Kako drugačna je od vas v rosno mladih letih?
Občudujem njihove dosežke! Čeprav rahlo »trepetam« nad drznostjo. Seveda so sedaj drugi časi, pa tudi oprema je bistveno boljša. Razvoj gre pač naprej. In prav je tako.

5. Opišite mi prosim enega od vaših najlepših/najbolj poučnih/zanimivih dogodkov v gorah!
Bilo je avgusta 1950. S pokojnim Marjanom Perkom sva v 24 urah preplezala novo direktno smer v Zadnjem Prisojniku! Ob povratku sva pri Erjavčevi koči na Vršiču izvedela za hudo nesrečo v severni steni Špika. Eden ob dveh plezalcev je hudo ranjen obtičal tik pred izstopom Direktne smeri. Prvi plezalec je pustil vrv nad najtežjim mestom – in odšel po pomoč. Ko sva s Perkom izvedela za nesrečo, sva odšla v akcijo. Po 24 urah plezanja sva na Pišnici natočila dve čutari vode in odšla na Špik, da še pred nočjo izvlečeva ponesrečenca iz najhujšega. V uri in pol sva iz doline prišla na vrh Špika in še 150 m sestopila do vrvi, kjer je bil privezan ponesrečenec. Potegnila sva ga k sebi in še do noči privlekla na vrh. Takrat so na vrh prišli reševalci iz Jesenic in Kranjske Gore. Ob štirih zjutraj je bil ponesrečenec pri hotelu Erika. Imel je komplicirani zlom noge. Komplikacije pa bi lahko bile še mnogo hujše, če bi v bolnišnico prišel prepozno. Podobnih akcij sem bil deležen kar nekajkrat. Tako je bilo takrat. Danes je k sreči drugače.

Komentiraj (1):

France Malešič, sobota, 7. marec 2009, ob 16:34

Vse najboljše godovnjaku Radu Kočevarju!
Desna fotografija je bila posneta septembra 1947 na jugoslovanskem zveznem tečaju za alpinistične inštruktorje v Vratih. Desno od Rada Kočevarja je Marjan Keršič - Belač, kar je iz drobnega podpisa težko razbrati.
Srečno

eXTReMe Tracker