Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Trenta

sobota, 24. januar 2004, ob 09:21, Franci Savenc, ogledov: 3667

Slovenski poročevalec, 02.07.1953 - Mile Smolinski: Kako je komisija za lokacijo izbirala prostor za dr. Kugyjev spomenik

Slovenski poročevalec /štev. 154 / 2. julija 1953


TRENTA


(Pod naslovom sta – seveda črno-beli sliki s podpisoma:
Del pogreba Antona Kravanje – Kopiščarja, zadnjega od starejše generacije trentarskig gorskih vodnikov in graditelja številnih gorskih poti na najvišje vrhove Julijskih Alp
in
Kraj v Zgornji Trenti (točno na mestu, kjer je zdaj senik), kjer bo stal bodoči dr. Kugyjev spomenik

Kako je komisija za lokacijo izbirala prostor za dr. Kugyjev spomenik

Na Šupci, ne daleč pod vrhom Vršiča se je sestala komisija za lokacijo dr. Kugyjevega spomenika. Številni avtomobili, ki so prišli na Vršič z obeh strani, so se komaj stisnili na ozek prostor ob strmi gorski avtomobilski cesti.

Tu sta kipar Savinjšek in arhitekt Kobe, predsednik in tajnik Slovenske planinske zveze, tajnik Turistične zveze Slovenije ter številni zastopniki okraja Tolmin s sekretarjem okrajnega komiteja ZKS tov. Dujcem na čelu, kakor tudi zastopniki vseh posoških planinskih in turističnih društev. Vsega skupaj je nič manj kakor 23 ljudi.

Kipar Savinjšek, ustvarjalec spomenika in edini slovenskí kipar, ki je obenem tudi alpinist, ter arhitekt Kobe, sta si izbrala z estetske strani v resnici idealen prostor, sredi veličastnega venca gorskih velikanov, ki mu po svoji veličastnosti in gorski romantiki ter lepoti menda v resnici ni enakega v vseh Julijskih Alpah, samo ...

Samo Primorci nočejo niti slišati o njem, prvič ker ni v Trenti, ki je bila dr. Kugyju vse življenje izhodišče v planinski svet in drugič, ker bi bil spomenik na tem mestu tako odročen, da bi bil praktično dostopen le avtomobilistom, ker tu niti ni nobene važnejše planinske poti.

Kipar Savinjšek, ki je dve leti študiral dr. Kugyja, predno se je lotil dleta za njegov spomenik in spomenik dokončal, ne da bi pri tem iskal kakršno koli materialno korist, kakor tudi arhitekt Kobe, ki je napravil načrte za podstavek in prav tako brezplačno potem, ko sta že oba ískala primernega prostora najprej v Trenti se trudita na vse načine in s samimi Kugyjevimi citati tolmačita, zakaj sta si izbrala prav ta kraj, okoli katerega je po njunem prepričanju prav tisto okolje, ki se bo skupaj s spomenikom približalo veličini dr. Kugyja in bo dalo resničen izraz njegovega čudovitega življenja in hotenja.

Toda zaman vse dokazovanje. Po več urnem razpravljanju in medsebojnem oporekanju so zastopniki Prímorske istega mišljenja, kakor so bili na začetku in jih ni premaknila iz njihovega stališča niti okolnost, da je spomenik, izdelan prav na predpostavki, da bo ostal na tem mestu, že vlit in so torej postavljeni pred izvršeno dejstvo.

Pol ure za tem je stala vsa komisija na strmi in koničasti, kakih 50 m visoki skali nasproti Alpinetuma v Trenti, ki naj bi bila po predlogu Primorcev ena od dveh mest, ki so ju Primorci že imeli izbrane. Kako so nekateri predsedniki planinskih društev prišli na to skalo, rajši ne povem, ker so se jim že preostali člani komisije dovolj prisrčno nasmejali. Pač pa naj povem, da je na vrhu te skale le toliko prostora, da bi polovica komisije kar mimogrede zletela v globočino samo če bi se en sam delegat le malo razkoračil ...

Na tej skali se je razvila nova, še srditejša borba, v kateri so nastopili Primorci s svojo težko artiljerijo, ki je bila dotlej še v rezervi. Alpinist Ceklin iz Tolmina, glavni zagovornik teze, da spada dr. Kugyjev spomenik edinole v Trento, je namreč šele zdaj stopil v akcijo, stoječ kakor kip čisto na robu skale, s hrbtom proti prepadu, medtem ko na Šupci skoraj ni odprl ust.

S citati dr. Kugyja, enako kakor prej kipar Savinjšek, je dokazal, da ni mogoče postaviti dr. Kugijev spomenik kamor koli drugam, kakor v Trento, obenem pa je glede Šupce v imenu vseh posoških planinskih društev ter oblasti iz Tolmina izrekel svoj brezpogojni in kategorični »ne«.

Toda pokazalo se je, da niti skala, na kateri je zborovala komisija, niti prostor pred hotelom »Planinski orel« v Trenti za spomenik, ki je že vlit, ne prideta v poštev, ker so bili argiumenti kiparja Savinjška in arhitekta Kobeta tako tehtni, da so vsakogar prepričali.

Kaj sedaj? Kazalo je že, da bo treba spomenik preliti in ga nanovo izdelati, in po več kakor štiriurnem že utrudljivem razpravljanju je že padel predlog, naj se komisija razide in formira nova, taka, ki bo imela čas, da bo lahko sistematično pregledala Trento in predlagala nove prostore, nakar bi se sedanja komisija ponovno sešla in izbirala. Z drugimi besedami, spomenik, ki je že gotov, naj bo odkrit šele v nedoglednem času in polemika o tem, kje naj ta spomenik stoji, naj se nadaljuje...

Nastala je mučna situacija, ki je napetost živcev na obeh straneh pognala do vrhunca.

Toda glej! Kakor tudi slepa kokoš najde zrno, tako se je tudi v tem trenutku našel - letoviščar, ki je le slučajno prisostvoval delu komisije. Šinilo mu je v glavo, da tak spomenik, kakršnega si je zamislil in že izdelal kipar pač ne more stati nekje v tesni in zaprti dolini, temveč le nekje na najbolj odprtem mestu - razume se v Trenti - z zadostnim razgledom na gorske velikane, ki jih je dr. Kugy tak. zelo ljubil. Razen tega mu ni šlo v glavo, da bi takega mesta ne bilo mogoče najti kar takoj.

Pokazal je z roko na griček poleg križišča, kjer se od vršiške ceste odcepi pot k izviru Soče in dejal: »Tamle sem bil pred dvema dnevoma in tisto mesto me je očaralo. Predlagam, da gremo pogledat še tja.«

Nekaj minút za tem, ko so vsi člani komisije srečno priplezali s strme skale, je bila komisija že na označenem mestu - in v trenutku je bil dosežen sporazum. Mesto, ki ga je predlagal letoviščar, sicer morda po svoji veličastnosti za malenkost zaostaja za Šupco. Zato pa je v Trenti, ki je bila s svojimi slavnimi in po vsem svetu znanimi gorskimi vodniki, dr. Kugyjevimi življenjskimi tovariši Kugyju njegov drugi dom ter kraj, kjer so imeli svoj začetek in konec skoraj vsi njegovi gorski podvigi, razen tega pa bo spomenik na tem mestu dostopen ne le avtomobilistom, temveč tudi planincem, ki se stalno v velikem številu mude v Trenti ter delovnim kolektívom, šolam in letoviščarjem.

Komaj so člani komisije stopili na označeno mesto, že so si veselí segali v roke, ker sta nov prostor obe strani v hipu z navdušenjem sprejeli. Kipar Savinjšek in arhitekt Kobe sta posebej čestitala letoviščarju, nakar se je začel razgovor že o podrobnostih glede postavitve spomenika, pri katerih ni bilo več niti sence kakih nesoglasij...

Šele malo pred peto uro popoldne je komisija sedla k skupnemu kosilu v hotelu »Jalovec« ter v najboljšem razpoloženju sestavila zapisnik.
*
Še in še bi se dalo pisati o Trenti, čeprav je bil čas za dojemanje lepot in zanimivosti skopo odmerjen. Predvsem pa je treba ugotoviti, da v enem tednu, kolikor mi je bilo na razpolago, lahko odkriješ šele prve drobce tega, kar Trenta dejansko skriva v sebi in da zato mesec dni ni prav nič, preveč, če bi hotel obiskati vsaj vse njene glavne najlepše kotičke in spoznati samo zanimivosti.

Komentiraj (1):

Franci Savenc, četrtek, 26. februar 2004, ob 10:21

Avtor je novinar Mile Smolinsky, ki je tudi tisti, ki je pomagal najti mesto za spomenik, je sporočil Žarko Rovšček, ki je to izvedel od Franca Ceklina, ki se je z avtorjem tudi dopisoval.

eXTReMe Tracker