Nepozabno kulinarično popotovanje po slovenskem gorskem prostoru. Kakšne so posebnosti naših gorskih pokrajin in po katerih dobrotah so poznane naše planinske koče? Skrivnosti, ki so jih razkrile najbolj znane oskrbnice ...
Avtor: dr. Andraž Culiberg
Spremna beseda: Bogdan Kristančič
Uredil in založil: Iztok Bratko, Založba Carniola, Maribor
Lektorirala: Jedrt Grohar
Oblikovanje: Gašper Larissi
Tisk: PRINTLAB
Maribor, marec 2009
Fotografija na ovitku: Stara kuhinja na planini Arti, sirjenje mleka,1978
694.52(100):829 I. Bratko.
COBISS.SI-ID: 244633391
Trda vezava v umetno usnje, 292 strani (24 cm x 25,5 cm), kvaliteten tisk, številne, tudi barvne fotografije.
Cena: 19.90 EUR
Slovenska planinska kuharica je ob poplavi tovrstnih izdaj nedvomno posebnost in zanimiva osvežitev na založniškem trgu. Avtor je etnolog dr. Andraž Culiberg, ki je v dvajsetih letih svojih študijskih popotovanj med drugim raziskoval tudi kulinarične posebnosti našega gorskega sveta.
Knjiga je tematsko razdeljena na geografske enote, za katere so opisane poglavitne značilnosti in recepti najbolj znanih jedi na vsakem območju. Avtor jo je vsebinsko obogatil z vrsto hudomušnih opisov srečanj z raznimi ljudmi, tudi posebneži ali zgolj zanimivimi oskrbnicami in oskrbniki v planinskih kočah.
V posebnem poglavju je razložena uporaba začimb in nasvet, kako priti do ustreznih sestavin.
Knjiga je opremljena z mnogimi fotografijami, ki jih je avtor posnel med študijskimi popotovanji in nemalo med njimi jih ima danes že arhivsko vrednost. Zadovoljila bo tako manj zahtevne gospodinje, ki bi rade zgolj pričarale vonj po pravi joti, ričetu ali žlikrofih na domači mizi, kakor tudi zahtevnejše gurmane, ki se bodo sami lotili kisanja mleka, priprave mosovnika, skute in morda celo izdelave originalnega domačega trdega sira.
Knjiga je vezana v umetno usnje in zelo estetsko opremljena.
Iz Uvoda:
Kako se je sploh začelo?
Oh, bilo je, če se ne motim, leta 1976, ko sem se še kot osnovnošolec s starši podal na Triglav. Bilo je obupno vreme. Kljub očetovi napovedi, da bo na začetku septembra zagotovo najbolj stanovitno vreme v gorah, smo se skoraj utopili v dežju. Padalo je kot za stavo in ko smo stopili v Vodnikov dom, ki je bil tako poln premočenih planincev, da so tramovi kar pokali, sem se resno spraševal, če se moj oče sploh zaveda, v kaj nas - člane svoje lastne družine, v tistem trenutku spravlja. Njega moji pomisleki kajpak niso zadevali, kajti prepolna koča mu je dokazovala, da še zdaleč ni bil edini, ki je predvideval enako. Kakor da bi bila zaradi tega njegova zmota kaj manjša ...
Proste mize seveda nismo dobili in verjetno je popolnoma odveč, da vam to sploh razlagam. Zrak v notranjosti je bil neznosno vlažen in prepojen z vsemogočimi vonjavami, na kakršne lahko naletimo le v prepolnem planinskem domu. Stiskal sem se tam nekje pri kuhinjskih vratih in nabiral usta v šobo (ata je takrat po navadi rekel da kuham rilec) in verjetno cincal, če se je v tistem trenutku sploh vredno zacmeriti, ali ne. Po kaj hudiča, smo vendar rinili semkaj?
Tedaj je stopila iz kuhinje dokaj obilna ženska, imela je nekoliko zakrivljene noge, a topel pogled in čeprav glasno, je govorila mehko kakor bi se ji besede sukljale skozi najmehkejšo vato.
"Ja pob'č, kuga pa tebe tuko na jok vleče? Prid' no sem, preden se mi stopiš!". Potegnila me je za ramo v kuhinjo in me posedla na "kolmkišto", torej na nekakšen lesen zaboj, v katerem so bila pripravljena drva za v štedilnik. In že naslednji trenutek je na rob mize, ob kateri sem sedel, tlesknil krožnik. Pogledala me je strmo kot le kaj in segel sem vanj, brez besed, in vzel iz njega neko zadevo, ki me je še najbolj spominjala na čez pol prerezanega polža v hišici. Do česa podobnega bi me lastna mama ne pripravila na noben način. Ampak, kaj vem? Poskusil sem, in bilo je - neverjetno dobro. In že v naslednjem trenutku sem bil zgolj še utrujen, premočen in vsega naveličan mulček, ki mu je bilo popolnoma vseeno, če zunaj padajo izpod neba gnojne vile. Takrat sem jih prvič okusil. Angelčine štruklje.
In nisem imel pojma, kam me bo to pripeljalo čez trideset let ...