Nedelo, 28.08.05 - Maja Hitij: Šest družin ga je s pomočjo imenitnih vodnikov uspešno zavzelo
Konec tedna
Triglav je cilj, ljubezen do gora nova pot
Šest družin je minuli teden s pomočjo imenitnih vodnikov uspešno zavzelo najvišjo slovensko goro in kljub slabemu vremenu varno sestopilo z nje. Zdaj se že veselijo nadaljevanja druženja in novih vzponov.
Besedilo
Maja Hitij, fotografije
Urban Golob
»Ali je bilo težko priti na Triglav? Ah, kje pa! Sem mislila, da bo milijonkrat huje,« je zgovorno začela pogovor osemletna Meta, ena najmlajših udeleženk akcije Z družinami osvojimo Triglav, ki se je končala minuli konec tedna in jo je že drugič pripravilo Društvo za osebnostno rast in zdravo življenje Gorska roža. Zakaj se ji je zdel tako nedosegljiv? »Najvišja gora Slovenije je, vsi govorijo, kako naporna je pot nanj in potem imaš občutek, da je težko. No, edino do Kredarice se zelo vleče,« se je popravila deklica, ki je zraven spoznala še veliko drugih otrok, ko so si pot krajšali s šalami. V navezi z vodnikom Urbanom Golobom se je počutila varno. Tako kot vseh drugih 34 članov »misije«.
Proti Kredarici pod budnim vodstvom izkušenega vodnika in vodje vzpona Francija Intiharja
Vseh šest družin bo še naprej ostalo v stiku, čakajo jih piknik in novi vzponi, računajo, da se jim bo marsikdo pridružil tudi prihodnje leto, ko bo akcija še bolj raznolika in program bogatejši. O tem, da bi šla kmalu spet 2864 metrov visoko, Meta ne razmišlja: »Mogoče šele naslednje leto.« Bala se ni ničesar, niti višine, ko so gledali Kredarico z vrha. Gore so že skoraj prekosile morje: »Joj, no, ne vem, mogoče imam še vedno raje morje. Sploh ne vem, zakaj in kaj mi je bolje. Do tega so me pripravili prav ti vzponi.«
Otroci potrebujejo
motivacijo, energijo imajo
Predsednik društva
Tone Lamovšek je zadovoljen, ker program ni ostal zgolj odlagališče otrok. Družine so se povezale tako med sabo kot znotraj. Vodnik Urban Golob je bil presenečen, ko je videl, koliko dodatne energije je šestnajstim otrokom, starim od 6 do 14 let, kljub naporu vsakič vlil dosežen vrh: »Razposajenosti kar ni bilo konca niti ob sestopu. Zdaj imajo že nov cilj – Mont Blanc. Mogoče pa res, čez deset let.«
»Otroci vedno potrebujejo motivacijo, energije pa imajo neizčrpno veliko. Z akcijo so si nabrali tudi veliko novih izkušenj, ki jih bodo spremljale še ob naslednjih vzponih. Brez predhodnega znanja so lahko taki vzponi neodgovorni in nevarni, zato je ta oblika spoznavanja gora dobrodošla,« je prepričan glavni vodja projekta Franc Intihar, gorski reševalec in alpinist, ki je znal prevzeti breme odgovornosti, s katerim se v gorah ponavadi spopadajo starši. Večina jih ni sposobna otroke voditi na cilje, višje od gorske meje, nekoga potrebujejo za avtoriteto, če hočejo doseči take vrhove. Pred vzponom na Triglav je društvo postopoma organiziralo manjše vzpone: februarja so začeli s Sv. Miklavžem in nato vsak mesec dodajali Grmado, Roblekov dom, Blejsko kočo, Dleskovec–Korošico in Storžič. Tisti, ki jim to ni bilo dovolj, so lahko sodelovali v društveni planinski sekciji s pohodi na Janče, Slavnik, Osolnik, Nanos, Golico ...
Še dež jim ni prišel do živega
Ponosna mamica najmlajšega udeleženca, šestletnega Roka,
Polona Narobe je za akcijo izvedela v Nedelu. Petčlanska družina, malo negotova, kaj lahko pričakuje, se je hitro prijavila. Sami so že prej hodili v hribe, približno enkrat na mesec. A z otroki si sama ne bi upala odkorakati na takšne ture, prizna Domžalčanka. »Lepo je bilo organizirano, vse smo doživljali z veseljem in imeli nedelje izpolnjene. Tudi otroci so kmalu začeli vse tako dojemati. Celo najmlajši Rok se je zavedal resnosti cilja, ki ga čaka,« je dodala Narobetova. Z možem Jožetom (na najvišjem vrhu Slovenije sta bila že tretjič, otroci prvič) ter Ireno (13) in Matijo (11) bodo še sodelovali v tem projektu. »Že jeseni bomo skupaj stopili na kakšen hrib. Potrebovali bomo ta srečanja, sicer bo ostala praznina.«
Z vodenjem je bilo drugače, kakor če se družina sama odpravi na pot: razgledali so se po okoliških vrhovih, za katere prej sploh niso vedeli, da obstajajo, dopolnjevali svoje vedenje o rastlinah in živalih. »Če gremo sami, si moramo izbrati turo in predvidevati, koliko časa bomo hodili. Tu pa je bilo vse skrbno načrtovano, strokovno podkovano in tudi varovano, sicer nam s Triglava ne bi uspelo sestopiti v deževnem vremenu,« je sklene Polona. »Všeč so mi bile delavnice, družba, ne samo gore,« je še dodala hči Irena.
Sčasoma, so ugotavljali, bo uspeh prišel tudi v štiričlanski družini Lapuh iz Ljubljane. Domov so se s sinovoma vračali zadovoljni: »Hribi nam pomenijo rekreacijo, sprostitev, druženje. Še bolje je, če je skupina številčna. Še hoja po dežju, s katero nam jo je zagodel zadnji dan, nam ni prišla do živega.«
Otroci so ubogali avtoritete
Janina Šifrer je bila edina od staršev, ki je bila prvič na Triglavu: »Ko smo se prvič dobili, se je pokazalo, da so vsi drugi starši že bili na najvišjem slovenskem vrhu, a brez otrok.« A ravno temu je namenjen projekt, da lahko tudi družina, ki sicer ni vajena hoje, osvoji ta cilj v enem letu, meni Lamovškova partnerka. Medtem ko so starši hodili na predavanja o prehrani, vozlih, vremenu, so se otroci zabavali na likovnih, kulinaričnih in drugih delavnicah. »Fizično ni bilo tako težko, pomembna je tudi psihološka priprava. Franci (Intihar, op. p.) je bil fantastičen vodnik, vedela sem, da kamorkoli bomo šli z njim, bo cilj dosežen. Otroci so ga ubogali, mu zaupali, bil je prava avtoriteta na prijazen način,« pravi. »Ko je rekel, da se čokolada je samo na poti navzdol, je tako tudi bilo! Tudi s spanjem ni bilo težav, še manj z vstajanjem.« »Večina otrok je minuli vikend prvič prespala v koči. Zanje je bila to izjemna dogodivščina, še enolončnica, ki je večina navadno noče niti pokusiti, je kar na lepem postala dobra za dva dni,« je ubogljive in prijazne otroke pohvalila Janina.