Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Volčje zime v slovenskih deželah

četrtek, 5. marec 2009, ob 05:30, France Malešič, ogledov: 3504

Jutro, št. 304, nedelja, 31. decembra 1933, stran 17-18, avtor Rudolf Dostal

Ljudje in živali stradajo – Risi in volkovi v naših hribih – Sneg preprečuje eksekucije – Pogin rib v cerkniškem jezeru – Gorenjski mlini stojijo – Rdeč sneg na Goriškem – Trta pozeba – Vino v kleteh zmrzuje – zameti na Krasu, viharji na morju – Zima l. 1901 v Beogradu

Nenavadna ostra zima, ki je tako nepričakovano pokrila skoro vso Evropo z debelo snežno odejo, nas predvsem spominja hude zime leta 1929. Takrat je izredno oster mraz oklepal skoro celo Evropo nad dva meseca in jo je pokrival po več metrov debel sneg. Bilo je takrat občutno pomanjkanje goriva, vrstile so se nezgode, promet je zaostajal in bil večkrat za dlje časa popolnoma prekinjen. Vsak čas so se ponavljala poročila o vremenskem stanju: Nov val mraza šele prihaja! Snežiti je pričelo izdatnejše šele po novem letu. Ljubljana je bila takrat poldrugi dan brez zveze z Beogradom, ta pa z Zagrebom kar dva dni. V Bosni in Liki so si delali gazi kar čez brzojavne droge, saj je ponekod po zametih ležalo snega kar 7 do 10 m visoko. Izredno je takrat trpela Južna Evropa; Italija in ostale dežele ob Sredozemskem morju. Snežilo je celo v Aleksandriji in v Kairi v Egiptu.

Tako je bilo takrat in podobno je tudi sedaj, snega pa imamo danes celo več. Res so nam prerokovali že v zgodnji jeseni hudo in ostro zimo. Pa kdo se zmeni za taka prerokovanja! Že oče Bleiweis je 10. januarja 1844 dvomil: »Nek vremenski prerok je prerokoval da bo sedmiga Prosenza, to je pretezheno nedeljo nar vezhi mras letashne sime in druziga velikiga serpana narvezhji vrozhina letashnjiga poletja. – Kdo mu je to rasodel? Ena je she bosa

Po svetovni vojni zares nismo imeli v naših krajih posebno hudih zim, razen one leta 1929. Iz listin starodavnih časov pa se poroča o ostrih zimah, ki so pritiskale nad celim svetom vedno in povsod.

Zime v stari Ljubljani

Pač se niso mnogo razlikovale od sedanjih. Mogoče le toliko, da je sneg še nekoliko dalje časa obležal na ljubljanskih ulicah; hišni gospodarji so se pa zadovoljili s tem, da so odkidali sneg tik izpred vrat, nadalje jih ni brigalo. Za vso zimsko nadlogo sta javnost in časopisje zvračala krivdo na – magistrat. Ta pa je štedil na vseh koncih in krajih in si mislil: Bog ga je dal, Bog ga bo vzel.

Leta 1858. je pritisnila zelo huda zima. Dne 1. februarja poročajo Novice: »Sinoči se je po dolgem mrazu vreme omečilo in je potihnila burja. Pa ga tudi ni bilo tacega mraza kot to zimo že veliko let. Mraz je bil sicer hujši, pa tako stanoviten ne. To se je videlo na Ljublanci, ki je bila kmali nad Malim grabnom zamrznjena. Samo v hudi zimi 1829–30 je bila tudi zamrznjena, kot vedo ljudje pripovedovati.« Enako poročajo tudi 15. januarja 1862: »V soboto in nedeljo je padlo toliko snega, da se je vožnja po vseh železnicah zakasnila. Tudi po mestnih ulicah se ve, da ga je bilo vse polno; al naš gosp. župan Ambrož, zapustivši tudi v tem staro kopito, po kterem je veliko najetih delavcev, ki so sneg nakladali, čakalo na malo voznikov, ki so sneg odvažali, je to reč pametno osnoval, da se prihrani mestni kasi nepotrebnih stroškov in se sneg veliko hitrejši iz ulic spravi. Kakor iz mravljišča pridni mravljinci švigajo na vse strani, tako so s snegom obloženi vozovi križem po mestu dirjali te dni, da je voznike pot polival. Kdo jih nek podi, da tako tako hitro delajo? je vprašal nekdo. Vsak se sam priganja, da s svojim konjičem več zasluži. Za vsaki voz, ki si ga mora sam naložiti pa tudi sam sprazniti v Ljubljanco, dobi 5 krajcarjev. Bolj ko je priden, tem več 5 kr. vjame; marsikdo si zasluži po 2 gold. na dan. Da se ve, koliko je kdo zvozil, prejme za vsak spraznjeni voz marko. Dobra ta naprava je tudi drugod posnema vredna.«

Leta 1868. je nastopila nenavadna huda zima s snegom že v jeseni. Uredništvo Novic poroča dne 3. novembra: »Letos je nastopila zima že cel teden pred Vsemi svetimi. To je velika nadloga kmetijskim gospodarjem, kteri imajo še skoro vso repo in korenje pod debelim snegom. Zraven teh velikih nadlog pa je žalosten pogled po vrtih in gozdovih, kjer je sneg polomil sila veliko drevja, ki ni še listja izgubilo. Mraza pod 6 stop. Še grobov na pokopališču ni bilo mogoče obiskati; društvo »Sokol«, ki je z ganljivimi pesmami obhajalo spomin svojih umrlih udov pred veliko piramido, si je komaj napravilo primeren prostor.« Leta 1871. pa čitamo: »Ljubljanski 'gemeinderath', ki bi zdaj moral posebno skrb obračati na to, da mesto ni podobno zanemarjeni vasi, da bi se tedaj veliki kupi snega odstranili vsaj od tacih krajev, kjer so ulice ozke in kjer se ob tržnih dnevih shaja veliko ljudi, ki preklinjajo nečimurnost rotovža, se raji sprehajajo v tacih sklepih, kteri kažejo, da – namesti da bi teptal sneg s svojimi nogami – tepta pravice naroda slovenskega v šolah.« – In v februarju 1876. je pisal Slovenski Narod: »Zime s tolikim snegom ne pomnimo v Ljubljani že 45 let. Zima od leta 1829 do 30 bila je zadnja tako snežena, kakor je letos. – 5. februarja padlo ga je toliko, da so bile vse ožje ulice zaprte po silnih kupih njegovih in ponujal se je sledeče dni v eno mer in se ponuja še danes. Če bi v blagajni mestni tudi kaj denarja bilo, izpraznil bi jo do dna ta nepričakovani beli gost.« In nekaj dni nato: »Vse ulice so še polne snega kakor na kmetih. Od hiš ne kidajo sneg, pa saj niti magistrat svoje dolžnosti ne stori. Pritožujejo se pa tudi vozniki na kmetih, da cestarji sneg preveč s cesarskih cest postržujejo po nekaterih mestih in tako srenec spridijo. Zadnjo nedeljo zjutraj je bil tak mraz, da je Ljubljanica na močvirju čez in čez zamrznila, kar se pri nas redko zgodi.« Tudi leta 1879. je pritisnila že začetkom decembra izredno ostra zima. Slovenski Narod toži: »Zima se v pratiki prične šele 21. dec., vendar pa je pa že povsod tak mraz, da je sila in je zjutraj na oknih proti zapadu 19 stop. R./eaumurja/, kaj bo šele pozimi!« Ta zima je bila posebno huda in dolgotrajna. Segala je še daleč v leto 1880. Že omenjeni list piše 6. januarja: »Po kratkem presledku nov mraz. Pota po mestu so vsled tega zopet nevarna, ker je na nekaterih mestih gladko, kakor bi po steklu hodil, a nikdo se ne potrudi, da bi tja vrgel pest smeti ali peska. Na to paziti je se vé dolžnost magistrata, ali – kaj hočemo?« V tej hudi zimi pa so se dobri ljudje silno zavzeli za stradajoče ljudi in živali. Po javnih lokalih, gostilnah in trgovinah so se pojavile lesene hišice z napisi: »Prosim piče za uboge tiče.« – Še v marcu je poročalo uredništvo: »Včeraj smo imeli jako hud mraz, ki je danes nekoliko, četudi ne veliko odlegel. Promet po železnici med Trstom in Ljubljano je zopet odprt, za tovorne vlake pa še ne. Ker je bil promet toliko časa ustavljen, nakopičilo se je na pošti toliko pošiljatev, da se ljubljanski poštni uradniki sedaj vozijo v trst in na Dunaj, da pomagajo ambulančnim uradnikom, ki ne morejo dela zmagovati.« Nadaljnje zelo hude zime z velikimi množinami snega so bile 1890–91, 1892–93 in izredno huda z velikimi množinami snega v potresnem letu 1895. V tem letu je izdala mestna občina ljubljanska za kidanje in odvažanje snega nad petnajst tisoč goldinarjev, kar je bila takrat pač precejšnja vsota. Takšne so bile ljubljanske zime v preteklem stoletju, kar je pa novejših, jim imamo pač še dobro v spominu.

Drugod na Kranjskem

Ako so zaradi hudih zim silno trpela mesta, koliko hujše je bilo šele na kmetih, zlasti takrat, ko še promet ni bil tako razvit in je trajalo po cele tedne in tudi mesece, da so mogli prebivalci goratih krajev iz samotnih, zasneženih selišč v dolino. Mnogo so ljudje trpeli zaradi mraza, snega, zametov in lakote. zato je bilo na kmetih toliko smrtnih primerov zmrznjenja. Seveda so bili pogosto ljudje takih smrti sami vzrok, zlasti na veselem Dolenjskem, kjer so se vračali v hudem mrazu in snegu, primerno obloženi iz vinskih hramov ter za večno spotoma zaspali v sneženih zametih.

Časopisna poročevalska služba v starejši dobi sicer ni bila še tako razvita kakor dandanes, vendar imamo podatke tudi iz one dobe. Tako poroča dopisnik Novic /Gojžan/ 12. marca 1853 iz Gozda nad Kamnikom: »Na višjih krajih kamniške okolice kakor na Gojzdu, v Luči in Černevcu se je pretečeni mesec toliko snega naletelo, da ga tukajšnji prebivalci že od leta 1830 takšnega ne pomnijo. Na enih krajih, kjer ga je burja skup nanosila, doseže visokost 3 sežnjev, drugej je sploh po sežnju visok. V Luči /Lučah/ pri Raku, mejašu med Kranjskim in Štajerskim, je celo 9 pedi visok. V spričo rečenega Vam pričujočo žalostno prigodo podam. Šimen Urh, po domače Kveder iz Spodnjega Hriba Nedeljske /Neveljske/ fare nad Kamnikom je dva dni zaporedoma čez Černevec v Gornji Grad na Štajersko vozil; ko je 18. dan p. m. /pretečenega meseca/ zopet na Štajersko peljal, se je revček javaljne /verjetno/ ni nadejal, da je bila zadnja pot. Ni ga bilo nazaj. Na Černevcu je v snegu obležal ter zmerznjen svojo dušo izdihnil. Vdova s 5 otroci joka po njem.« 

In leta 1854. pišejo s Koprivnika: »Od vsih Svetih l. l. /letošnjega leta/ do božiča ni bilo tod druzega viditi ko gosta in merzla megla, ki je ravnala po vejah dreves, ne ivja, tudi ne požlepec, ampak nekak garjev led, ki je vsaki dan težji prihajal. Imenovana zmerzlina je bila ostra ko žaga, da je človeku, ko je skozi hosto šel, če se varoval ni, obraz razpraskala, in vedno težji na drevesih prihajavši je verhe in močnejši veje pokvečila in do činesa sadnemu drevju in po gojzdih napravila tak polomaj, da bi mislili, da ga je toča pobila. Drevje povsod štule kviško moli. Deset let bo preteklo, preden se bodo mogli gozdi in sadno drevje obrasti.«

– Dne 30. jan. 1855 tožijo z Gorenjskega, da je pritisnil tako hud mraz, da so vse fužine zamrznile in so ljudje ob vsak zimski zaslužek. Dne 16. februarja 1856 pa piše dopisnik z Bleda: »Na sv. Tomaža dan smo imeli –17 stop. R. Led se je na jezeru trikrat napravil: na novo leto, 17. dan januarja, tretjič 30. jan., si pa nismo upali dersat. Povpraševal sem stare može pa nobeden trikrat v eni zimi ledu na jezeru ne pomni.«

Dne 7. februarja 1858 poroča dolenjski dopisnik: »Potoki in reke so letos tako zamrznili, da se po ledu čez nje hod. Čeravno se majhno nad Čatežem stekate Kerka in Sava, je vendar vsa voda tako stisnjena bila, da je pri Čatežkem brodu Sava tako zamrznila, da so ljudje po ledu čez Savo hodili; zavolj varnosti so bile nektere lestvice po ledu in na nje deske položene, to je trpelo od 10. do 13. t. m. Že več kot 50 let, kakor pravijo ljudje, ni bila Sava tako zamrznjena kakor letos. Za veden spomin naj se to v Novicah ohrani.« –

Iz Železnikov poročajo 5. decembra 1859: »Po besedah pratike se nahajamo še v jeseni, al bela oprava cele narave in mrzla burja nam djansko spričujeta terdo zimo. 'Grudnov sneg je jeklen.' pravi narodni pregovor. Kar že mnogo let ne, se je letos pripetilo, da sta se ris in volk pritepla v naše hribe. Posebno volk je hudo gospodaril in je nekemu nasamnemu kmetu nek devet glav drobnice pokončal. Pri svojem okrutnem početju pa se je obnašal tako prederzno, da je res čuda, kako da ga ni puška zadela. Sledili so ga celo v ravnini in iz tega prerokujejo ljudje hudo zimo. Zdaj se je nek zatepel v poljansko dolino in slišali smo, da ima tudi tam še vedno nabrušene zobe.« – In že čez tri dni piše isti dopisnik: »V Jelovici je po poldrug seženj snega. Kar se prehodi poleti v dveh urah, za to se potrebuje zdaj po dva dni. Pravili so včeraj od enega, da je do vratu globok sneg gazil in bi bil v snegu ostal, ako mu ne bi bila prišla naproti pomoč. Predvčerajšnjim je priletela serna v naš trg in je letela skoz vežo ene hiše in smuknila zopet v drugo. Tukaj ji zapreta duri in živo vjameta. Včeraj so ustrelili zopet drugo koj za hišami. Letos nam je sneg na cesti pervikrat mašina potisnila v kraj. In tako se kaže očitno, da v mnogih rečeh vendarle po malem napredujemo.«

Tudi v sicer topli Beli Krajini so v hudih zimah mnogo trpeli. Dne 1. februarja 1868 poroča dopisnik iz Črnomlja: »Huda zima z nenavadnim snegom, kakoršnega se dolgo ne spominjamo, je cele trume divje zverine iz kočevskih in hrvaških hribov pritirala. Pretekli teden je pogumen lovec v Poljanah staremu medvedu, ki jo je ravno čez Kolpo primahal in se še ni dobro vode otresel, s kroglo »pos« /potni list/ podpisal, da je mahoma obležal. Ker je dež. zbor premije za divje zverine odpravil, se ne zna, da bi toliko volkov pobitih bilo. V prejšnjih letih se je v Črnomlju vsako leto 70 do 100 gold. za pobite volkove plačalo, to nas v mislih potrjuje, da so se za nekterega na bližnjem Hrvaškem, kjer se že davno niso premije plačevale, ubitega volka iz kranjskega deželnega žepa lepi forinti plačali. Gotovo bo pa tudi sedaj lovec rad volka pokončal, ker mu koža in meso, kteremu ljudje tukaj posebno čudodelno moč pripisujejo, kakih 10 gold. vrže. Pravil je nek kmet, ki je neki dan volka ubil, da je v malo dneh vse meso prodal, drago ko maslo. Naj »Novice« razglasijo to neumno vražo in ljudem dopovedo, koliko bolj koristno bi bilo, ako bi namesto funta volčjega mesa, ki stane znabiti kakih osem grošev, osem funtov živinske soli kupili.« –

Premije za ustreljene volkove so bile pozneje povišane in sicer so znašale za volkuljo 50 gold., za starega volka 40, za mladega pa 20 gold. – Vraževerni ljudje so za drag denar kupovali in sušili volčje meso za razne bolezni (mrzlico). Potrebovali so ga predvsem pri živinskih boleznih, ki so jih imenovali »volčiči« (v vimenu, na parkljih, pod kožo itd.); z volčjim mesom so hoteli pregnati »volčiče«.

Dne 9. februarja 1869 piše dopisnik z Gorenjskega: »Bralci naši že vedo, da je na Gorenjskem po več krajih sila veliko snega; padlo ga je večidel po 10 čevljev na debelo in še više, kajti nekatere hiše bolj na samem so s snegom popolnoma zasute in se ne ve, ali reveži v njih še žive ali ne. Zdaj pa je vrh tega nastopil še tako silen mraz, kakoršnega že več let ne pomnimo. To je strašno. Tiči zmrznjeni padajo spod neba.« – Dne 12. februarja istega leta piše dopisnik iz Sodražice: »Kakor se že od več strani sliši od hudega mraza, tako tudi pri nas imamo hudo zimo, tako da pri drevji veliko škodo dela, celo drevje poka in tudi živina medla postaja; sliši se nekaj od bolezni. 9. t. m. je neki človek potovaje doli proti Ribnici uro hoda od nas zmrznil.« –

Dne 6. januarja 1871 se je zopet oglasil dopisnik iz Železnikov: »Bog pomagaj, kar je prav in to bi mogli letos tudi o debelem snegu reči. Naši kraji in sploh taki, kjer z visocih hribov vozarijo, zelo potrebujejo snega: zemlji sami on na mnogo strani dobro tekne; al v toliki meri, kakor se ga nam je letos izpod neba usulo, dela ljudem bridke skrbi ter tu in tam tudi dovolj škode. Tako nam je n. pr. tu v Železnikih potlačil neko žebljarsko delavnico popolnoma na tla; k sreči niso delali tisti dan, sicer bi bilo mnogo ljudi v smrtni nevarnosti. 27. dec. je bila naša dolina od Škofje Loke popolnoma ločena. Na posebno prizadetje vrlega tukajšnjega fužinarja gosp. Fr. Steimeca so delali 28. dec. s snežnim plugom gaz od todi proti Loki in akoravno je bilo vpreženih 17 konj, vendar so za daljavo treh ur potrebovali celi dan in šele 29. dec. proti večeru so privlekli plug s silno utrujeno živino zopet nazaj. Grom in blisk v jutro 27. dec. ne obeta nič prida. Ta teden se namreč razlega po naših hribih don Poljanskih zvonov (o tem so Gorjanci te dni pravili), ljudje sneg prerokujejo. Zima s tolikim snegom pa tudi zverjadi ni mila.« –
Iz Krašnje so poročali 14. febr. 1876: »No, lepa je ta! Pravijo, da v Krašnji pri sv. Tomažu je pozimi kot v Indiji. V resnici je v navadnih zimah razloček med sosednimi kraji glede mraza in snega. Ali letos je pri nas kot drugodi; snega imamo dva metra debelega, pota so vsa zamedena. Zima je pokončala mnogo divjačine in ptičev. Pod planino na enem samem kraju so našli 15 mrtvih srn. Od lakote omamljenih so jih našli mnogo blizu hiš, vjeli in v hlev dejali, da se preživijo do konca zime.«

V zelo hudi zimi 1879–80 so poročali s Črnega vrha nad Polhovim Gradcem: »V soboto dne 22. t. m. popoludne so ljudje videli velikanskega medveda, ki je lagotno korakal čez njive pod cerkvijo in potem v bližnjem gozdu izginil. Naglo se zbero 4 lovci in ga zasledujejo. Nijso še dolgo hodili, kar ga lovec Sovov Francelj, stoječ na meter visokej skali, zagleda komaj dobrih 10 korakov pred seboj ležečega za grmom. Vesel malo zakriči po domače: »Je uže tu!«, da bi prihiteli še drugi lovci. Na ta vzklik vzdigne medved glavo, vstane in pogleda se s Francetom. Le-ta akoravno res junak kakor sam pravi, se ustraši in – pozabi, da ima puško! Gledal ga je, ne da bi streljal. Ko so prišli njegovi tovariši, jih je medved zaslišal in odkoracal v gozd, kjer je od same jeze lomil veje. Odšel je proti Poljanski dolini. Drugi dan so napravili gonjo, vendar mu pa niso mogli slediti, ker je sneg med tem že skopnel. Kaj bi naredili ljubljanski lovci, če bi bilo to na Rožniku?« –

Leta 1885. so poročali iz Št. Vida nad Cerknico: »Padlo je mnogo snega, ki je polomil sadno drevje, kozolce in strehe. Promet je pretrgan, več gospodarskih poslopij je do tal potlačenih. Drugače je ljudem zelo po volji, da morejo iz gorskih senožet (rovt) seno spraviti in iz nekaterih gora drva, les in oglje dovažati. Ljudje tudi precej zaslužijo pri kidanju snega na železnicah in cestah. Komur se ima po takih hribovskih vaseh zaradi dolgov kaj zarubiti ali po eksekutivni dražbi prodati, se mu za sedaj vendar ni bati in tudi ni treba ustavljati, ker je debel sneg za dalj časa to ustavil. Zaradi velikih zametov so pota popolnoma zaprta, da ljudje niti živeža ne morejo dobiti niti soli. Nekateri imajo smeči, to so deske, poldrugi meter dolge, 13 cm široke, na sredi je jermen, kamor se noga vtakne. Z njimi se hitro vozijo po snegu.« – Iz Cerknice so pisali: »V našem jezeru že 14 dni ni mogoče vtoniti, celo onemu ne, ki plavati ne zna. Led je pokril in strl na cente lepih rib in uničil mnogo ribjega zaroda. – Z Gorenjskega pa: »Na kmetih mlini niso zaradi hude in dolgotrajne zime mleli. ker je bilo ljudem hudo za moko, so po nekaterih krajih že segli po prastarem ročnem mlinu »žrnovu«, kakor so ga imeli staroslovenski očetje.« – In iz Planine: »Tukaj je zmrznilo dete, ki je zaman hodilo po očeta in mater v krčmo, kjer sta pijančevala, prosit, naj gresta domov. Ubogi štiriletni fantič je šel sam domov in zmrznil pred durmi, ker jih ni mogel odpreti. Revček bi bil ob takih starših na svetu še veliko hudega prebil.«

Leta 1890. so bili na železniški progi Ljubljana–Zidani most taki snežni zameti ter snežni in zemeljski plazovi na železniški tir, da je bil promet po več dni prekinjen. – Nepretrgoma je padal sneg 18 ur. Bili so primeri, ko so zmrznili vojaki na straži. – Sava pri Kranju je zamrznila, da so ljudje čez Savo vozili kakor leta 1861. – Z Dobrave je bil dopis 12. februarja 1891: »Zimo smo imeli ostro in hudo. Snežilo je pogosto, nato je nastopil sibirski mraz. Prej izredno slaba pota, potem mraz, zakrivilo je meseca decembra in januarja nad tri tisoč, večinoma opravičenih šolskih zamud, kar gotovo na šolski napredek ni ravno ugodno vplivalo.« –
Leta 1901 so bile prekinjene sodne obravnave zaradi mraza. – To leto je na Gorenjskem, deloma tudi na Goriškem zapadel rdeč sneg.

Tudi Štajercem niso prizanesle hude zime

Tudi na Štajerskem, kjer poleti vroče sonce žlahtno grozdje po vinskih goricah meči, so prizadele hude in ostre zime.

Dne 1. januarja 1854 je poročal dopisnik Novicam, da je nastopila zelo ostra zima. Ob božiča do Treh kraljev je bilo do 22 stop. mraza. Pozneje pa je nastopila jugovina in kmalu je vse plavalo v vodi po ulicah in na poljih. –
Dne 2. januarja 1856 so poročali iz Savinjske doline, da je padlo silno mnogo snega in je Savinja tu pa tam popolnoma zamrznila. – Dne 2. decembra istega leta so pisali iz Celja: »Na sv. Andreja je tu najimenitnejši semenj, ob kterem navadno snida se mnogo ljudi. Ker pa je letos prednje dni namedlo obilno snega ter je zimiti hudo, je menda neugodno vreme zaderževalo množino sejmarjev.«
– Tudi 3. febr. 1857 poročajo iz Celja, da imajo pošteno zimo, mraza in snega, kolikor ga ni bilo mnogo let. –
In že čez štirinajst dni: »Huda zima nas letos že dolgo lomi in visoka snežna odeja pokriva našo Savinjsko dolino in jevnik je po celjskih hribah.« – Dne 6. februarja 1858 so pisali od sv. Trojice v Slovenskih goricah: »Pri nas je zima huda tako, da se voda v vodnjakih suši, tako da moramo daleč po njo hoditi; tudi za živinco je hudo, ker jo moramo daleč napajati goniti, pot je pa zamerznejna. Ters ali vinska trta je tu in tam pozebla.« – Iz Dolnjega Štajerja poroča dopis 1. marca 1858: »Zime letos ni konca ne kraja; ostra sapa brije in vode povsod manjka že od lanske spomladi. Mlinarji in fabrike zdihujejo. Drava in Mura sta polni ledu. – Istega leta na Martinovo toži mariborski dopisnik: »Posestniki vinogradov, kteri niso še obrali z žalostnim obrazom hodijo po svetu. V vinogradih naših je še dosti grozdja potergati. Večji posestniki so komaj polovico spravili na prešo, ker je sneg zadnji dan oktobra se že prikazal in do 8. t. m. prav globoko tersje pokopal. Nekteri so v snegu brali, al iz 42 brent (put) komaj polovnjak dobili. Drugi počakajo lepšega vremena. Tako, na priliko so presvetli nadvojvoda Janez prepovedali svojemu vinogradniku, naj ne bere, dokler toplo vreme grozdja ne otali.« – Iz ljutomerskih goric je poročal dopisnik 15. novembra 1860, da je že takoj po Vseh svetih zapadel sneg. – Dne 29. decembra 1879 je pisal mariborski dopisnik, da je Drava zamrznila, od ledu zajezila, vse nižje kraje izpremenila v ledeno morje in več sežnjev na debelo ledu natisnila. Po ustnem izročilu ljudje že 80 let niso pomnili take zime. – Iz pokrajin slovenskega Štajerja so pisali 19. januarja 1880: »Silna zima tudi nas tare, kakoršne ne pomnimo uže mnogo let ne. zemlja se bode tako prezebla, da smo radovedni kakošno letino nam bo prinesla letos.« – Istega leta so poročali z Bizeljskega, da je vino po več kleteh tako zmrznilo, da ga ni mogoče točiti. – Dne 5. februarja so poročali iz Celja, da je Savinja popolnoma zamrznila in je cestar Sajko z dinamitom uspešno razbil led na Savinji pri mostu ter tako most iz nevarnosti otel. Tudi iz Ptuja je došlo poročilo, da je Drava naplavila silne množine ledenih plošč. Južno vreme je nato podrlo mnogo mostov zaradi plavajočega ledu. Skoro vse reke so prestopile bregove. – Leta 1880. je sporočil ljutomerski dopisnik, da so imeli 20 stop. pod ničlo.

Kraške in primorske hude zime

Kraške ostre zime z burjo in sneženimi zameti so bile že od nekdaj le predobro znane. Koliko bolj so morali trpeti zaradi izredno hudih zim ljudje v solnčni Goriški in milem Primorju! Pa zimska nadloga je večkrat občutno obiskala tudi te dežele.

Dne 3. decembra 1851 pišejo Novice: »Vožnja med Ljubljano in Trstom je zaradi debelega snega že 12 dni ustavljena. Vozniki so bili primorani na poti ostati in brez zaslužka v gostivnicah denar tratiti.« – In 10. decembra iz Komna na Krasu: »Letos nas je zima zlo prehitela, ker je že čez en čevelj snega pri nas padlo; še veliko repe in zelja je pod njem.« – Dne 27. januarja 1858 javlja dopis iz Istre: »Silni sneg, ki je 5. t. m. zapadel, ne le našo Učko in druge hribe, temveč celo do morja in tudi po sosednih otocih, nam je napravil zimo, da že osem let ni bilo take. Šest dni je zastala vsa vožna pošta.« – Iz Zagorja na Notranjskem so pisali, da so ljudje zmrznili blizu vasi; iz Senožeč, da je zaradi hude zime beračev sedaj več ko zvezd na nebu.« – Dne 6. januarja 1864 je poročal dopisnik z Nabrežine: Zavoljo sneženih zametov so trije hlaponi (lokomotive) med Nabrežino in trstom v snegu zastali. Poštno štafeto so morali v Trst in Gorico čez hribe in doline peš pošiljati in po telegrafu ni bilo mogoče naznanil pošiljati. Veliko popotnikov je bilo prisiljeno te dneve tukaj prebivati; državni minister Schmerling je bil primoran zavoljo hudega vremena v Gorici ostati. Vojvoda modenski iz Laškega prišedši je s posebnim vozom pot do Trsta srečno zmogel. Med Nabrežino in Devinom so v tem hudem vremenu trije popotniki zmrznili.« – In 9. januarja pravi dopis iz Trsta: »Novo leto nam je prineslo strah in grozo. Uže prvi dan je vstala močna burja in sneg je šel, kakor bi cunje trgal. Ponoči je nastopil mraz in dobili smo led skoraj po vsem mestu, burja je rastla in 4. dne tako narastla, da je dimnike podirala, strehe odnašala, ljudi kakor muhe metala. Naši ljudje pravijo, da od leta 1802. ni bilo take vihre in da se je zgodilo tisoč nesreč. V pristanišču so bile skoro vse ladje poškodovane, več ljudi je burja ubila, v mestno bolnišnico so prinesli 24 hudo in nad 100 lahko ranjenih.«

Dopisnik iz Notranjskega piše 3. januarja 1868: »Silno huda zima z vsemi nadlogami je nastopila, ktera celo hudo tare uboge ljudi, že sami kmetje spravljeno meso jedo. Vrh vse hude zime pa ni še človek varen, ko izpod strehe stopi, kajti gladni volkovi, kar jih je gospod Langer v zadnjem deželnem zboru tako krepko zagovarjal, se jako množijo.« – Leta 1871. so poročali s Tolminskega, da imajo dva čevlja visok sneg in tožili, da že tri dni niso dobili časopisov; po drugih krajih pa že ves teden niso dobili pošte. – Dne 9. novembra 1878. so pisali iz Gorice: »Takega vremena nismo imeli že leta in leta kakor sinoči. Burja je hotela vse unesti; korce je metala s streh.« – Dne 7. decembra 1879. pa zopet iz Gorice: »Da imamo precej snega in sicer vrč v nižavah ko v gorah, to ne dela sicer posebne čast naši Nizzi, pa kaj hočemo? Saj ga imajo tudi v Rimu, Bologni in v Madridu.« – Strašna zima v letu 1879–1880 tudi Gorici ni prizanesla. Dne 25. januarja 1880. so poslal od tam poročilo: »Led na Soči – po mestih čez in čez!! To je redka prikazen pri nas. In prinesel nam je ta dar tisti god, o katerem pravi laški pregovor: San Bastian porta la viola in man (Sv. Boštjan nosi vijolico v roki). Res sred preteklega tedna smo imeli poštenih 9 stop. mraza, kar je za Gorico – Nizzo celo nenavadno. Zapisano naj ostane v Noviški kroniki za potomce, kakor so tudi naši stari nam pustili zročilo, da so nekdaj »cele lodrice vina po ledu čez Sočo vozili«. Mraz tem bolj občutimo, ker piše ona tenka burja, ki človeku gre skozi kosti in mozeg.« – Iz Brd so takrat poročali, da je trta v mnogih krajih popolnoma pomrznila in popokala. – Leta 1890. piše dopisnik iz Ajdovščine: »Dne 28. decembra je razsajala pri nas tako strahovita burja, da je kar strehe odkrivala ter korčevino in kamenje z njih s tako silo metala, da ni nobeden upal na ulico. Metala je po tleh ljudi kakor muhe in eno ženo ubila. Tudi takega mraza ne pomnijo ljudje že mnogo let. Ipava zmrznila je čez in čez, kar se ni zgodilo od leta 1866.« – To zimo so bili na Krasu taki zameti, da je bila železniška zveza med Trstom in Ljubljano za tri dni popolnoma prekinjena. Na morju so bili strašni viharji: v Trstu tramvaj dva dni ni vozil. Mraza je bilo 16 stop. – Tudi poznejše zime leta 1893. in 1895. so bile zelo hude, tako je v Postojni snežena burja zamedla omnibus. Ljudje so morali odkopati vprežena konja, ki sta tičala do vratu v snegu.

Drugod po svetu

Izredno ostre zime so se navadno raztezale po celem kontinentu. Tako n. pr. strašna zima leta 1813., ki je tako silno zadela in katastrofalno uničila Napoleonovo veliko armado na Ruskem, da je odtlej začela toniti njegova srečna zvezda in vera v njegovo nepremagljivost. Bile so pa tudi še zelo hude zime, ki so se omejevale samo na nekatere pokrajine in države. Že oče Bleiweis je zapisal 24. januarja 1844: »Svet se je preobernil. Na Rusovskim konez Grudna toshijo, de she nizh sime niso imeli in jug zestam silno shkodo dela in bolesni usrokuje. Na Lashkim in Rimskim pa so she osmiga Grudna pretezheniga leta toshili, da she dolgo tako hude sime niso imeli. Blishnje in daljne gore so bile she takrat polne snega.«

Dne 11. decembra 1844. pišejo Novice: »V južni strani Francozkiga že čes 6 tednov huda zima razsaja. Strašno veliko snega je padlo in veliko volkov se je celo do hiš priteplo, kjer posebno med ovčjimi čredami kervavo pojedino napravljajo.« – Dne 5. decembra 1849: »Veliki sneg, ki je pretečeni teden krog in krog po Avstrijanskem, Ogerskem, Marskim, Češkim, Horvaškim itd., padel, bi nam bil kmalo za današnji list vse novice iz vunanjih krajev zamedel. Pošte so zaostale, ker je bila železnica čez in čez visoko s snegom pokrita. Veliko tavžent delavcev je moglo več dni zaporedama sneg s cest kidati. Tudi Donava med Lincom in Dunajem je nanagloma tako zamerznila, de je okoli 200 čolnov zamerznilo, ki so večidel živež iz Linca na Dunaj peljali. Pri nas na Kranjskim in menda po vsih Slovenskih deželah se še prah po cestah kadi.« – In čez teden dni: »Tiste čolne, ki so uni dan na Donavi po nagli zmerzlini zamerznili, ne morejo zdaj drugač iz ledu spraviti, kakor da jih morajo popolnoma razbiti in razklati in les prodati. Tudi živež, s kterim so bili obloženi, morajo skoraj po nič prodati. – Pod Dunajem na Ogerskim blizo Švehata so našli te dni eniga mladiga Kočevarja pod milim nebom zmerznjeniga, kterim na Dunaji 'Krainerbub' pravijo.«

Novičar je nadalje poročal dne 30. januarja 1850: »Strašna zima letos po celi Evropi razsaja. V nargorkejših deželah scer malokdaj sneg po zimi pade, ga je letas toliko, da nihče taciga ne pomni. Tako je na Laškim in Francoskim. Na Dunaji je toliko snega padlo, de ljudje po ulicah niso mogli naprej. Vožnja po železnici je skoraj povsod zaderževana. Pri Dunaji je na nektere kraje toliko snega zamedlo, de je noter do telegrafoviga dratu stal. Do 23. t. m. so vodstva avstrijanskih železnic samo za kidanje snega in delanja potov čez 1000.000 gold. izdale. Veliko ljudi je že to zimo zmerznilo, posebno vojakov na Ogerskim, kjer jih je uni dan na enem mestu čez 120 mož zmerznilo. Eniga oficirja so našli klečečiga s povzdignjenimi rokami v snegu zmerznjenega. Donava je čez in čez zamerznjena in silno se je bati, kadar se bo led tajati začel, da hude povodni ne postanejo.« – V decembru 1879 poroča Slovenski Narod: »Povsod v Evropi je huda zima. Celo v Rimu je sneg padel. Na Francoskem uže od leta 1785. nij bilo tako hude zime. Na ravnini Saint Denis je bilo v noči od 8. do 9. decembra 26 stop. in v Parizu 15 stop. mraza. Po kmetih se je več nesreč prigodilo; 5 pismonoš n. pr. je zmrznilo. Streha tržne dvorane Saint Martin v Parizu se je podrla. Zavoljo prevelikega snega kmetje ne morejo mleka in drugega živeža prinašati in privažati v mesto. Liter mleka stane 60 cent. = 24 krajc. Pariški ministerski svet je dovolil precejšno svoto, da bodo revni ljudje mogli v zastavnici rešiti zastavljene pernice. Dne 8. t. m. je bil najhujši mraz v našem cesarstvu in skoraj povsod drugod.« – V isti strašni zimi je poročal dopisnik dne 10. marca 1880: Na Ogerskem so skoro povsod sadna drevesa tako pozebla, da bodo komaj v 3 ali 4 letih rodila. – Okoli Pariza je bil tak mraz, da imajo samo na rožah 140.000 frankov = 35.000 gold. škode. Celo prav stare cedre so mertve. Od leta 1837 Francozi ne pomnijo tako grozne zime. Tudi sadni pridelek je uničen. V Aleksandriji je ravno tako huda zima. Vzelo je veliko sadnega drevja. Okoli Genove so pozeble oljke. Škoda je na 5 milijonov lir. V Ameriki je bilo toplo, da so o božiču imeli nov grah in fižol, novo solato in novo zelenjad, tudi rdečih jagod so imeli celo zimo.«

Leta 1890. je bila v Italiji tako huda zima in silen mraz, da je zmrznil slon, ki ga je podaril abesinski kralj italijanskemu kralju. – Leta 1895. je zapadel visok sneg po celi Evropi, v Italiji, južni Franciji, Španiji, celo v Afriki, v Tunisu. Na Češkem so vse reke zamrznile. Še meseca marca so bile velike množine snega. Zverina je prihajala k ljudem iz gozdov. Volkovi so drzno napadali ljudi in živali v velikih tropah. To zimo je pomrznilo silno mnogo ljudi. Vsa setev je bila uničena, škode je bilo na milijone. V Italiji je bilo do 15 st. mraza. V Parizu je zamrznila Sena, da so vozili po ledu. V velikem zverinjaku je poginilo mnogo živali, pa tudi mnogo tujih rastlin v velikem pariškem rastlinjaku je uničila zima. – Huda zima v letu 1901. je razsajala tudi v Beogradu. Zamrznil je vodovodni rezervoar, ki je gonil stroje mestne električne razsvetljave, zato je bilo mesto nekaj večerov v temi. Ljudje so pa svetili z ročnimi svetilkami.

Rudolf Dostal

eXTReMe Tracker