Tovariš, 29.02.1952 – Franc Ceklin: O Juliusu Kugyju in napoved spomenika v Trenti
Tovariš, leto VIII – štev. 9, 29. II. 1952
KUGYJEV SPOMENIK V TRENTI
Februarja letos je poteklo osem let, odkar je umrl v Trstu mož, ki velja v svetovnem planinskem slovstvu za nedosegljivega, dr. Julius Kugy. Po očetu, koroškem rojaku, se je sicer čutil Nemca, nemška je bila tudi njegova vzgoja, vendar je po materi, hčerki finančnega svetnika Ivana Vesela, pesnika Koseskega, tekla v njegovih žilah slovenska kri.
Rodil se je v Trstu 1858. Po prerani očetovi smrti je postal šef trgovskega doma. Leto prej (1882) je bil na dunajski univerzi promoviran za doktorja prava. Leta 1875 se je prvič povzpel na Triglav. To je bil začetek njegovega planinstva. Nad pol stoletja je osvajal in odkrival gore. Pot ga je vodila preko Julijskih Alp v Centralne Alpe, v Švico in drugam. Ob svoji stráni je imel svetovno znane gorske vodnike: Švicarja Josepha Crouxa, Trentarja Andreja Komaca, Korošca Ojcingerja. Njegovo življenjsko vodilo je bilo: planinec naj bo resnicoljuben, skromen in plemenit. In ko se je njegovo bogato življenje nagibalo v večer, je stopil iz svojega osebnega zatišja in položil pred svetom svoj obračun: šest obsežnih knjig, od katerih v petih z mojstrsko besedo razkriva Julijske Alpe. Knjiga »Iz mojega življenja v gorah« velja v svetovnem slovstvu za doslej najlepše planinsko slovstveno delo. Najlepše besede, kar jih je kdaj napisala človeška roka v slavo goram, veljajo Triglavu, Trenti, trentarskemu človeku.
Kot 19-leten študent je na pobudo tržaškega botanika Tommasinia začel iskati v Triglavskem pogorju skrivnostno rožo Scabioso Trento, ki jo je konec 18. stoletja prvi našel in opisal slavni popotník in alpinski pionir Balthazar Hacquet. Veliko znanih botanikov je za njim ískalo scabioso, našli je niso. Mladi Kugy, ki se je v prostem času vneto posvečal botaniki, se je čutil poklicanega, da najde ta neznani gorski cvet. Pot ga je privedla na njeno nahajališče, v Trento. »Po dolgem hrepenenju sem se bližal enemu najbolj vabečih ciljev svoje mladosti, Trenti. Za spremljevalca sem imel Trentarja. S prožno hojo risa je tiho korakal ob moji strani. S platnenim povojem in ruto je imel glavo trdno povezano. Ubožcu je manjkala spodnja čeljust in jezik. Zadnji trentarski medved ga je v srditi borbi tako hudo zdelal. To je bil Anton Tožbar, po domače Špik, najslavnejší trentarski lovec. (Glej »Tovariša« št. 6. — Op. ur.)
V Trenti tedaj še niso bile urejene lovske razmere in skoraj vsak moški je bil divji lovec. Smela podjetnost in neverjetna spretnost v pečeh je zapeljala Trentarje daleč v bogata lovišča Julijskih Alp. Tako divjih izbruhov lovske strasti kakor v Trenti nisem videl nikjer drugod. Velikokrat sem imel Trentarja za spremljevalca, ki je kar ponorel od razburjenja, če je zagledal" čredo gamsov. Ker niso smeli nositi orožja, kadar so spremljali mene, so le skakali in tekali za preplašeno divjačino. Nič jih ni moglo zadržati. Zvižgali so na prste, ropotali s cepini ter tuleč plesali po ozkih gredah. Včasih so izginili za dolge ure in ko sem jih potem našel, so stali nekje zgoraj ter zasanjano zrli v neznane dalje.
Gozdar Kenda v Bovcu mi je dejal, da ima Mojstrovka (2332 m) posebno bogato floro. Zato sem prvi dan nji namenil svoj obisk. Drugi dan sem sledil Hacquetovemu nasvetu in prišel na Luknjo (1758 m). Nad njo sem pregledal veliké zahodne stene Triglava in kaj kmalu spoznal, da tam ni mesta za iskano cvetico. Tretji dan sem odšel čez planino Trebiščino po strmih zahodnih pobočjih na Prehodavec, Vršac in Kanjavec (2568 m). Pa nisem bil srečnejši od prejšnjih dni. Tožbar je bil vedno z menoj. Kolikokrat mi je že od daleč veselo mahal, držeč v rokah rastlinico; kolikokrat mi je v pričakovanju razburjeno utripalo srce, čeprav je zmeraj sledilo razočaranje!
Naslednje leto sem preiskal zahod, sever, vzhod Triglava, nato sem si ogledal jug - Zajezersko dolino. In tedaj se mi je zdelo, da hodim po samotnih vrhovih rojenic. V dolgi vrsti so obrobljali vznožja prodišč, ali so stali v malih odtočkih, na katerih je žarelo pisano triglavsko cvetje. Nad njimi se je širil nepopisen čar staré bajke o zlatorogu, vsa njena otožnost, ves njen bajni praznični lesk. Kolikor imajo redkih cvetic, vse so mi poklonile te gore. Le tiste, ki sem jo iskal - ne. Vedno sem sanjal v zvezdnatih nočeh, v bivakih in samoti planšarskih koč o nji, skrivnostni, dolgo iskani, zaželení: Scabiosi Trenti.
Trenta me je zgrabila. Leto za letom sem prihajal in mnogokrat sem preživel počitnice v Baumbachovi koči. Moji gorski uspehi so se množili, prihajal sem in osvajal vrh za vrhom. Tožbar je postajal trudnejši, previdnejši. Zasijala mi je nova zvezda, ki še dandanašnji žari v mojem spominu: Andrej Komac.«
Kugy in Andrej Komac sta naskočila nedostopno Škrlatico (2738 m), o kateri so trdili mojstranški gorski vodniki: »Nihče se še ni povzpel na vrh in se tudi ne bo, razen gamsa in orla.« Kugy pa pripoveduje: »Andrej je motreče pogledal navzgor, nato je krenil v levo. Pograbil je bika za roge ter vodil po zelo strmih kaminih in čez zelo slabo, previsno steno naravnost navkreber. Pri tem ni niti za trenutek obstal in omahoval, da bi našel kaj boljšega. In to v plezi, ki jo še danes štejejo med najtežje, kar jih poznam v Julijskih Alpah. Plezal je z brezprimernim mojstrstvom in občudovanja vredno lahkoto, naglico in prožnostjo. Kaj takega še nisem videl in tudi pozneje nikdar več doživel.«
Nedosegljivemu mojstru plezanja v skali je Kugy v svojih spisih postavil neminljiv spomenik: »Veliko Špičje (2398 m) je bil prvi vrh, ki sem ga, prišedši iz Trente, osvojil z Andrejem Komacem. Kako pravljično lep razgled je s te gore! Tisôč sedem sto metrov niže se vije med gorami Trenta. Srebrni trak Soče se blešči. In če bi zdaj stal na vrhu, bi se najprej sklonil proti Trenti. Moj prvi pogled in prva misel bi poiskala skromno mesto na zeleni senožeti nad mlado Sočo, kjer je majhno, s kamni ograjeno pokopališče. V nemí boli bi pozdravljal srce in spomin najzvestejšega moža - Andreja Komaca. Tam spi zmagovalec, ki me je vodil z drznim pogledom in močno roko skozi vse delo, v šili in nevarnosti, čez vse Julijske vrhove k najvišjim častem, ki so mi jih dale te gore. Dokler bom deležen luči ter morem zvestobo povračiti z zvestobo, bo živel v mojem srcu spomin nanj.«
Kugyju je bilo planinstvo srčna zadeva: »Ljubil sem gore in vedno znova sem se vračal k njim. Tako sem bil menda 40-krat na Triglavu, ki je bil ideal gore moje mladosti, kakor je bila Trenta ideal gorske doline. Iz Zlatorogovega kraljestva se je prikradel v moje sanje in jim vladal dolgo let. In ali mi ni v njegovih stenah in belih prodih od poldneva do zarje v tihi in sladki skrivnosti vzcvetela cvetka, ne smrtna roža temačne bajke, temveč nežna, čudežna roža mojega srca - Scabiosa Trenta!«
Na koncu svoje znamenite knjige pravi: »Julíjske Alpe! Pozdravljam njihove veliké, v oblake zavite, zagrnjene vrhove in tihi mir njihovih dolin. Moje srce je polno hvaležnosti, moje oči se ponosno leskečejo. Vem, kdo sem tu. Vem da ne bom tako kmalu umrl v teh gorah in dolinah. Tu pa tam bodo tisti, ki so me poznali, izročali moj spomin otrokom in vnukom; ko bo čisto obledel osebni in izročeni spomin, tedaj bo moje íme živelo v teh stenah kakor bajka.
Kugy ni našel Hacquetovega čudežnega cveta - Scabiose Trente - pač pa je našel lepoto gora, triglavski svet pa je v njem našel nedosežnega poeta. Lani se je ustanovil akcijski odbor, v katerem so zastopniki Planinske zveze Slovenije, avstrijskega Alpenvereina in tržaške sekcije Club Alpino Italiano; ta odbor bo postavil Kugyju v Trenti spomenik. Stal bo v znamenitem alpskem botaničnem vrtu »Julijana«, izdelal pa ga bo kipar Savinšek.
»Mimo časov in daljav te pozdravljam, draga čudežna roža mojega srca - Scabiosa Trenta!«
F. C.
F. C. je skoraj sigurno Franc Ceklin. Izrezek je ohranil v svojem arhivu in fotokopijo poslal GRS Bohinj, za arhiv. Zraven pa še članek (neznanega avtorja) iz Slovenskega poročevalca TRENTA, ki opisuje kako so izbirali in izbrali mesto za spomenik Kugyju.