Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Mala Martuljška Ponca

gorisekgorazd@gmail.com
          [email protected]

 


Prebujajoči se Martuljški Ponci 


Tudi Frdamane police so že vstale


Prisank, Jalovec in Mangrt


Planinska pevka


Pogled navzgor


Hišico ima globoko spodaj ...


Prečnica v grapo z Razorjem


Rokavski greben in Škrlatica


Kukova špica in Široka peč


Razor in Prisank


Jalovec, Mojstrovke in Mangrt


Koča v Krnici z Male Ponce


Pogled v Krnico


Lipnica in Špik


Dobrač in kraljica Visokih
Tur – Hochalmspitze


Veliki Klek 


Prisank, za njim Bavški Grintavec


Rokavski greben


Mala Mojstrovka in Mangrt


Jalovec, Mangrt in veriga
Rateških Ponc


Sestop


Starša ...


... z deco


Popoldanski pogled v sončno 
grapo med Poncama


Najbolj je podobno pokrivalu
tega pajaca 


Pod Špikovo škrbino

 Opombi:
 
¹ - John Gooders:
     Ptiči Slovenije in Evrope;
     prevedel in priredil: Janez Gregori
 ² - Anton Aškerc: Čaša nesmrtnosti

 Arhiv: Gorniška potepanja

 

 

 

 

 

 

 

 

 

sreda, 4. marec 2009, ob 05:40, Gorazd Gorišek, ogledov: 8343

Tudi v hišico pridejo na obiskGorniška potepanja: Nad »orlovskim gnezdom« sva se usmerila v grapo med obema Poncama, a naju je še pred vzponom po njej presenetila drobna ptička, ki je v navpični steni ob bivaku izvajala neverjetne vragolije. Blagor pticam! Če se jim kakšen prestop ponesreči, preprosto odletijo. Mi, okorni in nerodni ljudje, pa ...

O pticah in ostalih živalih gorskega sveta


Mala Martuljška Ponca (2502 m) je »mala« samo po imenu, sicer pa velja za visoko in težko dostopno goro. V klub »2500« je vstopila šele z novo državo, ko Velika Dninaso Iz Gruntovnice proti Veliki Dnini. Zadaj Martuljški Ponci.kartografi ponovno izmerili obe Ponci ali pa na zemljevidih samo popravili njuni višini. Sedaj nimata več umetno navzdol prirejenih številk, ki so bile še najbolj podobne tistim v okrašenih izložbah naših trgovcev, češ: »Ugodno je, obiščite nas!« No, ja … Res pa je, da tudi Ponci že pred povišico nista bili ravno »poceni«. Za njuno »roko« se je bilo treba (in se je še) zelo potruditi.

Severno obličje Prisanka

Najin zimski vzpon na Rutarsko Ponco je bil do vznožja »enke« identičen kot pri Veliki Martuljški Ponci – iz Krnice v Gruntovnico in naprej skozi prehod pod stenami Rogljice, Rakove špice in Škrlatice do začetka Velike Dnine. Poznamo pa še (najmanj) dve severni smeri, ki pripeljeta pod njen vrh iz krnic Za Akom in Pod Srcem. Prva vodi mimo Treh macesnov ter pod stenami Oltarja in Velike Ponce, druga pa čez Spodnji, Srednji in Zgornji Kotel – seveda vse z oznako zelo zahtevno, kar pa mislim, da se v svetu martuljških gorá razume samo po sebi.

Nad »orlovskim gnezdom« sva se usmerila v grapo med obema Poncama, a naju je še pred vzponom po njej presenetila drobna ptička, ki je v navpični steni ob bivaku izvajala neverjetne vragolije. Blagor pticam! Če se jim kakšen Nad dva tisoč metri je težko preživetiPlaninska pevkaprestop ponesreči, preprosto odletijo. Mi, okorni in nerodni ljudje, pa ... Doma sem v priročniku¹ poiskal, katero ptico so imele priložnost občudovati najine oči. Planinsko pevko. Ni jih veliko. Ocenjena populacija te drobcene ptice je od dvesto do tristo parov v poletnem času in samo od sto do dvesto ob najinem zimskem srečanju z njo. Veliko bolj razširjena je njena dolinska sorodnica. Sivih pevk je v Sloveniji po oceni ornitologov kar sto tisoč. Tudi možnost, da jo opazimo v naravnem okolju, je veliko večja (5 – opazite jo lahko vsak dan) po šeststopenjski lestvici. Pri planinski pevki je napisana številka 2 – ni je lahko najti. Nama jo je uspelo videti že nekajkrat: v zimskem času pod Velikim vrhom v grebenu Košute, pomladi na Zeleniških špicah, poleti pod Suhim vrhom in jeseni na grebenu Stadorja.

'Malo nas je, čuvajte nas!'

Malo sem listal po »ptičji knjigi« in našel še nekaj zanimivosti. Z gorsko sinico sva se družila dobro uro na Rutarskem Vršiču. Midva sva lenarila, ona pa je ves čas skakala po vejah. Pri nas jih je okoli dvajset tisoč parov. Velika sinica, ki jo srečujemo večkrat, če ne drugače, nas obišče pozimi, ko okoli domov išče hrano, je z ocenjeno zimsko populacijo v Sloveniji (milijon tristo tisoč parov!) na vodilnem mestu.

Pri vrabcih je razlika še večja. Domačega poznamo vsi, saj jih je v Sloveniji toliko kot ljudi (milijon parov!), ocenjena populacija njegovega visokogorskega vrstnika pa je le od sto do dvesto – brez tisočic! Snežnega oziroma planinskega vrabca sva srečala v »našem« žlebu Hude police. Upam, da sem pravilno Kam pa zdaj? :-)določil, saj fotografija ni najboljša. Ptički namreč skačejo naokoli, da je Vršni roglji Male Martuljške Ponceveselje, in ne čakajo tako kot gamsi ali (predvsem) kozorogi, pa tudi »fehtanje« planinskih kavk jim je tuje. Tudi njihova velikost (beri majhnost), ki se meri v nekaj skromnih centimetrih, veliko pripomore k temu, da jih je zelo težko ujeti v fotografski objektiv. Planinska pevka meri od 17 do 19 centimetrov, pa niti slučajno ni najmanjša. Gorska sinica je v primerjavi z njo pravi malček (11–12). Koliko centimetrov bi prinesla samo kozorogova »pretepaška podaljška«?

Tudi ostalih živali v gorah ni veliko. Planinski močerad pod Velikim kupom, ruševec s »soprogo« nad Brinovo glavo, svizci pod Montažem, belka na grebenu Bavškega Grintavca, komatar, ki ga je v primerjavi z dolinskim Prečnica v grapoGrapa med Poncama v dopoldanski sencižlahtnikom kosom tudi zelo težko opaziti, pod Visokim Rokavom, skalni golob v spodmolih pri Sočergi … Tudi planinskih kavk ni na pretek, čeprav njihova družabnost veliko pripomore k temu, da ljudje mislimo: »Žicarji so povsod!« Vse to in še marsikaj drugega sva imela priložnost opazovati v gorah. S kozorogi in gamsi pa se srečujeva skoraj vedno. Nekaj »živalskih objav« je že bilo, nekaj pa jih še pride na vrsto. Včasih razmišljam, da tudi mi s svojim obiskom v gorah ne prispevamo k temu, da bi se pestrost našega visokogorskega sveta ohranila. Motimo in vznemirjamo živali, ki so se umaknile še v zadnje skrite kotičke. »Tolažim« se s tem, da se ljubitelji narave obnašamo obzirno, da v gorah ne kričimo, ne puščamo za sabo smeti in da z novimi »pridobitvami« ne silimo vedno višje. Ali je to dovolj, bo pokazal čas. Toda kako prepričati tiste z »druge« strani? Ne vem (še).

Prizor je z Velike Martuljške Ponce, a je 'mala' komaj kaj manj strma.

Vrnimo se na turo. Vzpon po grapi med Poncama je v dobrih snežnih razmerah precej lažji kot v kopnem. Poleti sva se mučila po grušču in komaj čakala, da doseževa skok pod škrbino. Takrat je bil do vrha Male Ponce le še streljaj po (za martuljške gore) odlični skali. Pozimi je malo drugače. Do škrbine naju je prineslo po dobro zaliti grapi, z nje do vrha pa je bilo treba biti zelo previden. Zasnežene ali pa samo s snegom poprhane vršne pečine so zahtevale vso pozornost.

Na vrhu že poleti ni veliko prostora, pozimi pa še manj. V snegu sva si komaj izkopala toliko ravnega prostora, da je bilo moč za silo sedeti in občudovati Veliki Martuljška Ponca z MaleŠkrlatica in Razordivjo okolico. Zelo zahteven zgornji del je bil v sestopu še težji. Pod njim je šlo že lažje, ne pa čisto lahko, saj je toplo popoldansko sonce uprlo svoje žarke naravnost v grapo. Skoraj bi nama »podrlo« skok pod škrbino. Od sten so tekli pravi potoki. Kar na glas sva razmišljala, da bi se rajši vrnila na škrbino in sestopila čez (senčne) Kotle, a bi nama to zelo otežilo povratek do jutranjega izhodišča. Še dobro, da imamo Prisank, ki je sonce predčasno skril ...

Prisankov pomežik ;-)

Še o imenu današnje »izvoljenke«. Malo sem pobrskal pri Tumi in v njegovem Imenoslovju Julijskih Alp odkril, da je Veliko Pon(i)co postavil na koto 2592 m, Trije macesniKrnica Za Akom in Rutarski VršičMalo pa na 2570 m?! To, da sta bili obe višinsko podhranjeni, sem napisal že v uvodu, toda odkod 2570 m? To je lahko samo izraziti stolp s koto 2568 m JZ pod Veliko Ponco. V isti knjigi sem našel še malo sumljivi Vrh nad Stenami, ki ga (po Tumi) Jug in Rutarji imenujejo Mala Pon(i)ca, vendar ima za današnjo Malo Ponco premajhno višino (2383 m). Če kdo ve kaj več, naj, prosim, sporoči.

Mala in Velika Martuljška Ponca

Ali koga zanima greben med Špikovo škrbino in Malo Ponco? Menda je neverjetno zajeb… Verjameva na besedo. Stanko Klinar mu je v knjigi Sto slovenskih vrhov namenil samo nekaj stavkov. Del gre takole: »Greben, ki bi ga lahko imenovali »Flammes de pierre« Kamniti zublji«? Ni posebno težak, pač pa posebno krušljiv. Lep je samo na pogled od daleč.«

Ena in edina - Škrlatica

Milenko Arnejšek je bil v vodniku Grebeni slovenskih gorá še bolj slikovit oziroma navdahnjen s črnim humorjem. Z opombo pri enem od najkrajših poglavij omenjene knjige, v katerem je veliko zanimivih razmišljanj o gorah, je zadel v polno: »Kako boš opravil s stolpi in žandarji Žage, prepustim tebi, še prej pa napiši oporoko!«

Dragi Prle, niso te vzele gore, temveč zahrbtna bolezen. Mnogo prezgodaj. Kako povedati, da boš ostal z nama in z vsemi, ki imamo visokogorski svet preprosto radi? Morda z besedami najinega rojaka² iz Rimskih Toplic: »V delih svojih živel sam boš večno!«
 

Komentiraj (5):

Aleksander Bjelčevič, sreda, 4. marec 2009, ob 09:46

Zelo lep članek.
Lp
Aleš

Stane Škrjanec, sreda, 4. marec 2009, ob 14:25

Vse pohvale tudi z moje strani. Izvrsten prispevek!

Iztok Snoj, sreda, 4. marec 2009, ob 14:33

Meni so razmišljanja vedno všeč. Nagovarjajo nas, naj ne hodimo v gore kot eni roboti.
In še: vsak gorski izlet ni zgodba sama zase, navezuje se na razmišljanja pred njem in tudi po njem. Tudi to se lepo prebere iz zgodbe.

Greta Kastelic, četrtek, 5. marec 2009, ob 07:01

Kapo dol!
Še mnogo poti...
Greta

Gorazd Gorišek, četrtek, 5. marec 2009, ob 15:37

Vsem se lepo zahvaljujem za tako prijazen odziv. Vaša pohvala je odlična vzpodbuda za nadaljnje delo. Bom poskušal delati še bolje kot doslej.

Hvala še enkrat!

eXTReMe Tracker