Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Suho ruševje

Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Svet med Stolom, Vrtačo in Begunjščico še ves utripa in brni od nepozabnega Jalnovega pripovednega odmeva ...

... saj je to tudi svet, v katerem je zrasla literarna podoba Ovčarja Marka, ob njej pa še pisateljski dotik vrste drugih znamenitežev, ki imajo tam spodaj, med Begunjami, Rodinami, Doslovčami, Breznico, Vrbo in Žirovnico svoje resnične korenine, od Ribčevega (Prešernovega) Franceta in Ovsenikovega (Čopovega) Matije do Kuharjevega (Janševega Antona) Toneja. Njih vsak je odigral svojo in po svoje opazno vlogo v Jalnovi veliki zgodbi o Vozarjih. Takrat, ko so Gorenjci še s obloženimi parizarji vozarili med Trstom in Dunajem, premagujoč ljubeljske strmine, ko je o predoru pod njim sanjaril le stari Valvasor, takrat sta bila dolinski in gorski svet še tesno povezana in odvisna drug od drugega. Na ravnem je rasla hrana, ki jo je dajala zemlja, v gorah pa so se pasli tropi ovac in koza, tam so vsa poletja prežvekovale črede govedi in si silnih moči pridobivala krdela konj. Zelenica in nekoliko niže ležeča Smokuška planina sta središči tega sveta, prežetega z zgodovinsko in kulturno žlahtnostjo. Ta, nekoč zgolj pašni svet, kjer so morali pastirji krepko poprijemati, da so obranili svoje črede pred divjimi zvermi, je dandanes prepreden s smučinami in, s tržiške strani, opremljen z žičniškimi napravami, vendar pa nad Zelenico še vedno najdemo odmaknjene kotičke, kjer vladata mir in tišina, tisti pa, ki zahajajo v te konce, vedo za pravila, kakršna vladajo v teh koncih.

Suho ruševje (1916 m)

 
Globoko zasnežena Krnica Suho ruševje pod Vrtačo in Zelenjakom

Eno takšnih dragocenih zatočišč je naša krnica, ki na svojem severnem robu, na sedelcu Žleb, zajedenem med Zelenjak in Vrtačo na zahodu in Palec na vzhodu, seže skoraj do dveh tisočakov. V krnico Suho ruševje označene poti ne sežejo, čeprav je tja gor moč slediti dobro vidni stezici, ki pripelje na Žleb, od tam pa morebitnega raziskovalca čakajo sama brezpotja. Na vrh Palca lahko po sledeh vseh, ki so tod hodili pred njim, spleza po lažjem, vendar sem ter tja kar vznemirljivo prepadnem pečevju, na razbitem in razlomljenem vrh Zelenjaka pa ga čaka večji plezalni zalogaj. Vzpon po zahodnem grebenu, čigar škrbino, kjer se že dotakneš Vrtače, dosežeš z juga, zahteva zrelega gornika z osnovnimi alpinističnimi znanji, predvsem pa brez kakršnih koli težav s pogledi v globoke prepade. Med ekskluzivne v tem koncu pa prav gotovo sodita vzpona na Vrtačo, tisti po jugovzhodnem grebenu čez Malo glavo in ta iz zatrepa Suhega ruševja po strmi grapi v vzhodni steni. Oba vzpona veljata za alpinistična, sicer lažje zvrsti, vendar toliko zahtevna, da vsekakor nista za vsakogar. Koga bo morda zamikalo spremstvo gorskega vodnika.

Toliko o Suhem ruševju in gorah nad njim nasploh. Povsem nekaj drugega je ta vznemirljiva krnica, ko jo prekrije snežna odeja, še posebej debela kot je to te dni. Takrat vsa ta pobočja pod Vrtačo, Zelenjakom, Palcem in grebenskimi stolpi Na Možeh postanejo eno samo valovito, sem ter tja tudi zelo strmo turno smučarsko prizorišče, kakršnih v vseh Karavankah, ki sicer slovijo po tovrstni »ponudbi«, ni na pretek. Še posebej zato ne, ker se smuk izpod Vrtače (najboljši se spustijo tudi z njenega vrha po že omenjeni grapi) ali z Žleba ne konča na Zelenici, ampak se izteče šele na Ljubelju, seveda ta spodnji del lagodno, po odlično urejenem smučišču. Je kot sladkorček na bogato obloženi turno smučarski torti.

Za več podrobnosti poglejte v knjigo Igorja Jenčiča Slovenija – turno smučarski vodnik (Sidarta, 2002) in na zemljevid Stol in Begunjščica 1: 25.000.

Mitja Košir
 

25.02.2009

 

 

Mitja Košir

 

 

 

 

 


 

 

 Arhiv: Kjer tišina šepeta

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti